Baletni večer pod zvezdami

NEKAJ VEČ (Bakerʼs Dozen) 
Koreografija: Twyla Tharp
Postavitev koreografije: Elaine Kudo
Izvedba klavirja na posnetku: Dick Hyman
Kostumografija: Santo Loquasto
Oblikovanje luči: Jennifer Tipton
Postavitev luči: Andrej Hajdinjak
Baletna mojstrica: Maša Mukhamedov
Asistent: Stefan Capraroiu
Zasedba: Sanja Nešković Peršin / Ksenija Kovač, Lejla Pantić Šindrić, Ana Klašnja, Kristina Aleksova, Mojca Bandelj, Nina Ogrinc, Petar Đorčevski, Iulian Ermalai, Gregor Guštin, Cosmin Agavriloaei, Lucas Jerkander, Yuki Seki 

Bakerʼs Dozen je koreografija, ki je nastala leta 1979 in je bila takoj po nastanku deležna lepih odzivov. Premiera je bila 15. februarja 1979 na Akademiji za glasbo v Brooklynu v New Yorku (Brooklyn Academy of Music, Brooklyn, N.Y). To je virtuozna koreografija na lahkotno klavirsko glasbo, ki jo je napisal harlemski džezovski velikan Willie »The Lion« Smith (1893–1973).

Twyla Tharp, ki jo plesni strokovnjaki uvrščajo med najpomembnejše in najbolj samovoljne sodobne koreografinje, je umetnica, ki zna najbolje povezovati najrazličnejše žanre. Bogat vir inspiracije najde v popartu, džezu in popevkah, hkrati tudi v sodobni elektronski glasbi. Kot osnovo uporablja elemente sodobnega plesa, prav tako klasični balet in broadwajsko estetiko. Če se ozremo po njeni koreografski karieri, je koreografija Bakerʼs Dozen – balet za dvanajst plesalcev, ki ga je Twyla Tharp najprej postavila za šest parov – prav zaradi svoje preprostosti in iskrenosti popolno nasprotje ekstravagantnemu in vsem všečnemu slogu njenih koreografij, narejenih leta 1978 za film Hair (Lasje). Kljub vsemu nekateri vodilni gibalni motivi in domislice v njenih poznejših lahkotnejših delih močno spominjajo ravno na »kadre« iz omenjenega filma.

V koreografiji Bakerʼs Dozen se plesalci s svojevrstno lagodnostjo prepuščajo užitkom popoldanskega družabnega plesa. Oblečeni v lahkotno oblikovana oblačila v barvi kremnate svile – ženske v obleke za popoldanska družabna srečanja, moški v poluradne obleke – se plesalci zdaj prikazujejo, zdaj izginjajo v nenehno porajajočih se kombinacijah števil. Nalepljeni drug na drugega, postavljeni na glavo ustvarjajo položaje, ki so videti kot starodavne igre s kamenčki: štiri trojke, tri četvorke, dve šestici … Navsezadnje se na plesišču pojavi še harmonična dvanajsterica, iz katere se s solističnim plesom, ločeno od skupine drugih enajstih plesalcev, drug za drugim uveljavi vsakdo izmed njih. Ta bleščeče elegantni ples z romantično obarvanimi, domiselnimi in nenavadnimi prepletanji dvojic ter odlično domišljenimi skupinskimi plesnimi deli gledalcu v resnici odstira pogled na svet družabnih olikanosti, znotraj katerega pa se tkejo zanimive medsebojne vezi. Že od samega začetka sprejema občinstvo to delo z zanimanjem, kot posebno klasično stvaritev Tharpove, iz katere veje tako duh nostalgičnosti kot sodobnosti.

»Čista logika, ki je značilna za večino koreografij Tharpove (zavoljo katere si je možgane treba naravnati v sfero višje matematike), se odraža tudi v koreografiji Bakerʼs Dozen. Popolnost izvedbe in varčevanje s sredstvi sta terena, na katerem se Tharpova počuti najbolj samozavestno.« Nancy Goldner, The Christian Science Monitor, 1979

»Največja odlika predstave Bakerʼs Dozen je v njeni poglobljenosti v gib in kompozicijo. V kopičenju gibalne teme. Pari prerastejo v trojke in štirice, z dekletom, ki se, denimo, zažene s tal in čez hrbet enega od soplesalcev prileti v roke drugega. In prav v tem tiči vse bogastvo tega plesa, popolnoma osvobojenega vsakršnega poziranja.« Anna Kisselgoff, The New York Times, 1979

»Dovršenost predstave Bakerʼs Dozen se po večini skriva pod krinko nekakšne zmedene očarljivosti oz. vzdušja, ki je po svoje prav gatsbyjevsko in na trenutke tudi komično, z nenehnimi menjavami soplesalcev in telesi, ki iz stranskih kulis padajo v navidezno nič hudega sluteče roke.« John Percival, The New York Times, 2001

»Kakovost tako posameznih plesalcev kot skupine v celoti je lepo prišla do izraza v še enem izmed novih del, v koreografiji Bakerʼs Dozen, postavljeni na odlično plesno glasbo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja avtorja Willyja (»The Lion«) Smitha, ki jo je z občutkom za tisti čas odigral pianist Harve Sellin. … Gre za delo z obilico nepričakovanega gibanja, humorja in preprostega, razveseljujočega užitka.« John Percival, Pariz, Francija 

***
PLES S SINATRO (Sinatra Suite)
Koreografija: Twyla Tharp
Postavitev koreografije: Elaine Kudo
Kostumografija: Oscar de la Renta
Oblikovanje kostumov po izvirnih skicah: Nadja Bedjanič
Oblikovanje luči: Jennifer Tipton
Postavitev luči: Andrej Hajdinjak
Baletna mojstrica: Maša Mukhamedov
Asistent: Stefan Capraroiu
Zasedba: Rita Pollacchi, Petar Đorčevski 

Ples s Sinatro (Sinatra Suite) je koreografija, ki jo je Twyla Tharp ustvarila leta 1984 (premiera je bila v Kennedyjevem centru v Washingtonu) in je pravzaprav zgoščena različica predstave – njenega večjega projekta Nine Sinatra Songs (Devet Sinatrovih pesmi). Na glasbo v izvedbi Franka Sinatre je v kostumih Oscarja de la Rente nastopilo sedem plesnih parov. Na prošnjo Mihaila Barišnikova je pričujočo predstavo adaptirala za Ameriško baletno gledališče (American Ballet Theatre – ABT) in tako je nastala predstava Ples s Sinatro (Sinatra Suite) na glasbo le štirih pesmi iz originalne predstave, v kateri pa nastopi le en plesni par. Nova koreografija pa je bila vendarle obogatena tudi s povsem novo zaključno solotočko za Barišnikova na glasbo pesmi One for My Baby avtorjev Arlena in Mercerja. Koreografinja se v tej koreografiji naslanja na razpoloženje in gib iz omenjenega izjemno priljubljenega dela, poleg tega pa je vanjo vtkala tudi elemente svoje bolj intimne koreografije Once More Frank (Še enkrat Frank).

Za vsako od petih pesmi, ki jih je izbrala za to predstavo, je že imela pripravljeno koreografijo, a ker je v tem primeru ustvarjala posebej za Mihaila Barišnikova in Elaine Kudo, je predstavi dodala povsem samosvoj pečat. Koreografijo zato nedvomno odlikuje prav posebno čustveno vzdušje. Tudi v tej predstavi Tharpovo navdihuje družabni ples; svoj gib tako obarva s posnemanjem dramatičnosti njegovih tem. Ples vidi kot svojevrstno stopnjevanje razkazovanja zanesenosti (Strangers in the Night), pa tudi cinizma, ravnodušja, odstiranja nevšečnosti in izdaj, ki bi lahko sledile (Thatʼs Life). Pesem My Way izzveni kot praznovanje obletnic v nekem razmerju. Konec, ko ženska odide, je grenko-sladek, prav takšen, ki nas spominja na konec nekega razmerja. Suito sklene nekaj, kar ni značilno niti za Tharpovo niti za Sinatro. Solo. Solo za moškega. Melanholičnega, osamljenega, zatopljenega v lastne misli, iščočega in izgubljenega obenem. Moškega, ki se med premiki, obrati in skoki skuša najti ali zbežati od samega sebe.

»Sinatra Suite je bleščeča predstava za Mihaila Barišnikova in Elaine Kudo, ki slog Freda Astaira zbližuje s senzibilnostjo osemdesetih.« Alan M. Kriegsman, The Washinton Post, 1983

»Sinatra Suite uporabi Barišnikova na povsem nov in nadvse očarljiv način. Iz njega izvabi skrite strani njegove umetniške osebnosti ter jih razkrije v koreografiji, ki mu je več kot pisana na kožo. Med mnogimi koreografi, ki so to že poskusili, se je težko spomniti še kakšnega, ki mu je interpretativne razsežnosti Barišnikova uspelo raztegniti do podobnih meja. In prav s tem nas je Tharpova ponovno in sila prepričljivo spomnila na njegovo edinstvenost. Če še kdo sploh dvomi o tem, da je Barišnikov eden najimenitnejših plesalcev našega časa – in najverjetneje katerega koli časa –, mu bo nastop slednjega v predstavi Sinatra Suite prav gotovo pregnal sleherni dvom.« Alan M. Kriegsman, The Washington Post, 1983

»Sinatra Suite izrisuje diagram nekega odnosa od vzajemnega zapeljevanja dveh prek njunega brutalnega soočenja do sprave in na koncu – prekinitve. Idiom predstave je plesna dvorana (večerna oblačila, visoke pete), ki pa, po pričakovanju, nekoliko preseže meje te … Rezultat je učinkovit, saj deluje kot zgodba iz kakšnega priljubljenega broadwayskega plesnega šova.« John Mallison, Ballet Magazine 

***
ČUDOVITI SVET … JE LAHKO (WHAT A WONDERFUL WORLD … CAN BE)
Koreografija: Dinko Bodganić
Glasba: izvajalec Louis Satchmo Armstrong
Kostumografija in scenografija: Bjanka Ursulov
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Asistenta: Mojca Kalar Simić, Viktor Isajčev
Plešejo: Joseph Bunn / Lukas Zuschlag, Regina Križaj, Lukas Zuschlag / Tjaša Kmetec, Petar Đorčevski, Ana Klašnja, Rita Pollacchi, Kristina Aleksova, Georgeta Capraroiu, Sorina Dimache, Eva Gašparič, HyeMin Kim, Ksenja Kovač, Barbara Marič, Nina Ogrinc, Gabriela Stojanova Chausheva, Urša Vidmar / Lejla Pantić Šindrić, Cosmin Agavriloaei, Alexandru Ioan Barbu, Iulian Ermalai, Ivan Greguš, Gregor Guštin, Tomaž Horvat, Lucas Jerkander, Gaj Rudolf, Ređep Ramadani / Leonid Kuznecov

Tretji del baletnega večera bo zaokrožila nova koreografija priznanega baletnega plesalca in koreografa Dinka Bogdanića, ki jo bo koreograf pripravil prav za naš baletni ansambel. 
Znameniti Louis Armstrong Satchmo (1901–1971) gotovo spada med prepoznavnejše jazzovske izvajalce 20. stoletja. Sloviti trobentač in pevec iz New Orleansa (Louisiana) je s svojim karizmatičnim odrskim nastopom, značilnim glasom in virtuoznostjo izjemno vplival tudi na razvoj drugih glasbenih zvrsti, ne le jazzovske. Tokrat je navdih v njegovih zimzelenih melodijah našel koreograf Bogdanić, ki bo na oder postavil ljubezenski trikotnik med belim parom in mladim temnopoltim glasbenikom. Na preizkušnji je ljubezen, ki na koncu premaga vse predsodke, ne glede na rasno problematiko. Slednja namreč še celo danes kroji življenja mnogih ljudi po vsem svetu.