Babice revolucije

Režiserka raziskuje vlogo ideologije oziroma političnih sistemov v zgodovini njene družine. Pri tem se opre na usode treh bližnjih sorodnikov, in sicer dedka po očetovi strani, ki so ga komunisti po drugi svetovni vojni zaradi domnevnega delovanja proti partizanom zaprli za dvanajst let; mamo njenega fanta Branda, ki živi v Makedoniji in pripoveduje zgodbo o Brandovem stricu, padlem pod streli režima med demonstracijami, ter zgodbo o stričevi mami, zagovornici nacionalizma in diktature. Tretji člen, Brandova druga babica s Kube, v enaki meri zagovarja enopartijski sistem Fidela Castra. Film, nabit z arhivskimi materiali ter popularno in klasično glasbo, izriše zgodovino Jugoslavije pod Titom in razpad skupne države skozi prizmo družinske kronike druge polovice 20. stoletja.

Režija: Petra Seliškar
Film je v makedonskem, španskem in angleškem jeziku ter podnaslovljen s slovenskimi podnapisi.
Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju: Mesto žensk

O umetnici:
Petra Seliškar (Ljubljana, 1978) je filmsko režijo in produkcijo študirala na Nizozemskem. Leta 2003 je ustanovila lastno produkcijsko hišo Petra Pan Film Production. Babicam revolucije je sledil odmevni dokumentarec Mostar United (2008), posnet v italijanski koprodukciji, ki problematizira ideološke in verske konflikte v razklanem bosanskem mestu.

***
Uvod v filmski program
Selektor filmskega programa: Simon Popek

Tematika staranja ni bila dolgo časa zanemarjena samo znotraj feminističnih in ženskih študij, tematika staranja je zanemarjena – da ne rečem odsvetovana – tudi v dobršnem delu svetovne filmske produkcije. Medij, ki je od nekdaj temeljil na spektaklu ter idealiziral svoje (mladostne) igralske ikone, v tem kontekstu nikoli ni videl ne vrednega tematskega okvira ne tržne niše. Staranje pač nikoli ni bilo popularno, kot nikoli niso bile popularne režiserke, nemalokrat pogrešljivi del kreativnega (mainstreamovskega) produkcijskega aparata, ki so bile največkrat pregnane v polje dokumentarnega filma. Zato so prav tam, na »margini« produkcije, vsebinskih poudarkov in identitete (formula »dokumentarec + staranje + ženski spol«), zadnje čase nastajala nekatera najbolj zanimiva dela, filmi, ki ne govorijo nujno zgolj o staranju, temveč tudi o konfliktih ideologij, ras in identitet, pa tudi o »staranju« 20. stoletja, o katerega poteku pričajo starke. Babice. Včasih so revolucionarke, drugič zgolj (v moških očeh) prepirljive vešče. Včasih se spominjajo preveč, spet drugič jim spomin razpada. Ti filmi odpirajo tudi vprašanja medgeneracijske solidarnosti, predvsem pa ne favorizirajo konstantnosti razvoja življenja, temveč njegovo cikličnost. (Simon Popek)