Babica

Zgodba o babici Tosji, ki je na stara leta vsem v breme. Dolga leta je na podeželju skrbela za svojo bolno hčer ter zapitega in nezaposlenega vnuka, potem pa se prikaže snaha in babica, ki je nekoč branila Stalingrad, se mora preseliti k sestri. Ker ne more živeti niti pri njej, išče gostoljubje pri različnih družinskih članih, ki pa v novi, kapitalistični Rusiji zanjo nimajo ne časa ne razumevanja. Še največ topline najde v družini beguncev iz Čečenije. (Simon Popek)

Režija: Lidija Bobrova
Film je v ruščini in podnaslovljen s slovenskimi podnapisi.
Organizacija: Cankarjev dom
V sodelovanju: Mesto žensk

O umetnici:
Lidija Bobrova (Zabajkalsk, 1952) je v svet filma stopila pozno, saj je svoj prvi film posnela šele v devetdesetih letih. Pri nas smo jo spoznali s filmom V tisti deželi (1997), največ pozornosti pa je požela z Babico, med drugim nagrajeno s posebno nagrado žirije v Karlovih Varih.

***
Uvod v filmski program
Selektor filmskega programa: Simon Popek

Tematika staranja ni bila dolgo časa zanemarjena samo znotraj feminističnih in ženskih študij, tematika staranja je zanemarjena – da ne rečem odsvetovana – tudi v dobršnem delu svetovne filmske produkcije. Medij, ki je od nekdaj temeljil na spektaklu ter idealiziral svoje (mladostne) igralske ikone, v tem kontekstu nikoli ni videl ne vrednega tematskega okvira ne tržne niše. Staranje pač nikoli ni bilo popularno, kot nikoli niso bile popularne režiserke, nemalokrat pogrešljivi del kreativnega (mainstreamovskega) produkcijskega aparata, ki so bile največkrat pregnane v polje dokumentarnega filma. Zato so prav tam, na »margini« produkcije, vsebinskih poudarkov in identitete (formula »dokumentarec + staranje + ženski spol«), zadnje čase nastajala nekatera najbolj zanimiva dela, filmi, ki ne govorijo nujno zgolj o staranju, temveč tudi o konfliktih ideologij, ras in identitet, pa tudi o »staranju« 20. stoletja, o katerega poteku pričajo starke. Babice. Včasih so revolucionarke, drugič zgolj (v moških očeh) prepirljive vešče. Včasih se spominjajo preveč, spet drugič jim spomin razpada. Ti filmi odpirajo tudi vprašanja medgeneracijske solidarnosti, predvsem pa ne favorizirajo konstantnosti razvoja življenja, temveč njegovo cikličnost. (Simon Popek)