Marc Vanrunxt je želel posneti nov plesni film, ki bi se osredotočal na navzočnost in energijo plesalca ter slavil človeško telo v gibanju. Ko je prvič videl delo Stefa Van Looverena, je nemudoma prepoznal neko sorodnost; v atmosferah in nekakšni neukročenosti, brezsramnosti, neoviranosti. V to, Stefovo vesolje je želel vstopiti. Na obzorju se je prikazal duet.
K sodelovanju je povabil pet plesalcev in zadnje desetletje z njimi ustvarjal plesni film Adagio. Svojo vizijo (teles) in koreografski pristop je prenesel na Van Looverena, ki je te plesne podobe posnel in jih obdelal skozi podroben uredniški proces.
Adagio prikazuje različna nebinarna telesa, ki vstopajo v medsebojni dialog skozi nepretrgano počasnost; prav to lahko rečemo tudi za video posnetke. Adagio ne določa ‘resnice’, temveč želi biti vprašaj, ki išče spekter možnosti in verjetnih odgovorov. To je delo, ki išče avtentičnost v svetu omejitev in zatiranja ter prebija strukture, ki jih družba sistematično postavlja na ljudi in telesa.
***
Režiser: Stef Van Looveren
Koreografija: Marc Vanrunxt v tesnem sodelovanju z Igorjem Shyshkom, Kevinom Fayem, Maliquejem Fyem, Mustafo Ahmetijem in Nathanon Oomsom
Izvajalke_ci: Charlotte De Waegenaere, Rashidam Nassyrova, Oriana Mangala Ikomo Wanga, Judith Willems, Marie Willems
Glasba: Daniel Vanverre
Pomočnik_ca režiserja: Elisabetta Silvestri
S podporo De Studia.
Posebna zahvala: De Studio and IPEM, Institute for Psychoacoustics and Electronic Music