Interaktivna predstava je rezultat ustvarjalnega srečanja uličnega umetnika Gora Osojnika (SLO) in cirkusanta Milana Manića (SRB), ki že skoraj desetletje raziskujeta (sinergije in razlike), razvijata in prepletata oba žanra.
Avtorja, režiserja in nastopajoča sta navdih za predstavo pa sta iskala in našla v klasičnem delu gledališča absurda Samuela Becketta Čakajoč Godota ter kultni češki animaciji A je to. Temu na svojstven in kreativen način dodajata še ščepec naravnanosti k uporabi naravnih materialov ter kritičnega pogleda do odnosov v sodobni družbi.
Predstava je bila zasnovana za uprizoritev v javnem prostoru in cirkuškem šotoru.
Izkušena umetniška ustvarjalca in performerja, Goro Osojnik (umetniški vodja Gledališča Ane Monro in programski direktor festivala Ana Desetnica) ter Milan Manić (umetniški vodja združenja Cirkusfera in festivala CirkoBalkana, SRB), pravita, da sta lika/karakterja v predstavi ustvarila na osnovi osebnih eksistencialnih občutij, saj se – tako kot Vladimir in Estragon – tudi onadva v sodobnem svetu in/ali družbi pogosto počutita odtujena ter izgubljena.
Ker pa sama absurdnosti te(ga) nikakor ne sprejemata, oziroma ne čakata pasivno na (od)rešitev, sta dodala še malo Pata in Mata, za katera so najrazličnejši izzivi, s katerimi sta soočena, in ki se jih lotevata proaktivno ter z velikim optimizmom, v bistvu nove (pre)izkušnje. Kljub temačnosti/težkosti teme je predstava zato dinamična in svetla.
Zakaj pa naslov 40-60? Ker je Milan star okoli 40 let, Goro pa okrog 60 let. Ima pa tudi bolj zloveščo simboliko, saj nekatere napovedi pravijo, da ima človeštvo le 40 % možnosti, da doseže svoje cilje glede ogljičnega odtisa do leta 2040 in s tem zaustavi podnebne spremembe. Ter posledično 60 %, da v tem ne uspe(mo).
V predstavo bosta v prihodnosti vključila še majhnega robota – v vlogi otroka, ki prinaša Godotova sporočila – in bo (tudi) nekakšen simbol tehnološke obljube prihodnosti.