Za odrasle.
Festival prirejata: CD in Slovenski etnografski muzej.
Ves program: www.pravljicedanes.si
Pripovedujejo: Robert Riley (Velika Britanija), Ljiljana Kiš (Hrvaška), Silvia Šprajc (Mehika), Nigora Siddikova (Uzbekistan), Nebojša Pop Tasić (Srbija), Wan Hee Cho Irgl (Koreja), Dado Kebe (Mali), Adnan Wala (Irak)
Vsak od osmih pripovedovalcev, ki prihajajo iz različnih delov sveta, se nam bo predstavil s sebi ljubo pripovedjo iz svoje prve domovine. Pripovedovali bodo v slovenščini, k zgodbam pa primaknili drobce svojega maternega jezika, verze, morda celo melodije.
Robert Riley se je pred šestimi leti upokojil in se z ženo Slovenko in hčerko iz južne Anglije preselil na Bločice blizu Cerkniškega jezera. V mestu, kjer je v Angliji živel nazadnje, je bila tradicija pripovedovanja zgodb močna in globoko zakoreninjena. To je prebudilo njegovo zanimanje za pripovedno izročilo in zato zdaj notranjske pripovedi prevaja v angleški jezik.
Ljiljana Kiš je diplomirala na Akademiji za glasbo v Zagrebu, zaposlena je kot profesorica
glasbene vzgoje na osnovni šoli A. T. Linharta v Radovljici. Vodi pevske zbore in skupine ter sodeluje pri pripravi šolskih gledaliških predstav. Njeni zbori, pa tudi ona sama, so bili za
svoje dosežke že večkrat nagrajeni. Strokovno znanje in izkušnje kot mentorica in svetovalka prenaša na mlajše kolege.
Silvia Šprajc prihaja iz Mehike – tam je spoznala slovenskega arheologa, se z njim poročila in preselila v Slovenijo. V Sloveniji živi že dvanajst let, ima dve hčerki, honorarno je zaposlena v knjižnici Etnografskega muzeja. Rada obiskuje gledališče, bere, hodi na izlete. Ko je bila majhna, sta ji zgodbe največkrat pripovedovala dedek in oče.
Nigora Siddikova prihaja iz Uzbekistana, iz glavnega mesta Taškent. V Sloveniji živi dve leti. Poleg študija psihologije na Filozofski fakulteti je vpisana še na strokovno šolo za gostinstvo in turizem. Rada bere, spoznava jezike, potuje, kuha in srečuje nove ljudi. Pravi, da v Uzbekistanu vsak otrok pozna ljudske pripovedi, saj so del učnega načrta. Z nami bo delila tiste, ki jih je pripovedovala njena babica.
Nebojša Pop Tasić je rojen v Zemunu. Študiral je gledališko in televizijsko organizacijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Od leta 1992 živi in dela v Sloveniji kot režiser, dramaturg, pisec, avtor glasbe in igralec pri številnih predstavah v različnih slovenskih gledališčih. V njegovih predstavah in pesmih je najti tudi motive iz srbskega ljudskega izročila.
Wan Hee Cho Irgl je rojena v Južni Koreji. V Sloveniji živi že 11 let in je poročena s Slovencem. Tudi tukaj se trudi ohranjati korejsko tradicijo in jo deliti – s korejsko hrano, korejskim ginsengom ... Študirala je splošno teologijo, rada ima glasbo in knjige, še posebej pa so ji pri srcu ljudske zgodbe, ki so se ohranile skozi generacije njenih prednikov.
Dado Kebe prihaja iz Malija v zahodni Afriki. Spomni se, kako je, ko je bila še majhna, njena mama pripovedovala zgodbe vsem otrokom, ki so se nabrali na dvorišču pred njihovimi vrati. V Ljubljano je prišla pred 26 leti zaradi študija elektrotehnike. Z možem Ibrahimom, tudi Malijcem, sta si tu ustvarila družino. Dado je samostojna podjetnica, dejavna tudi v društvu Humanitas.
Adnan Wala prihaja iz Iraka – s starši, štirimi brati in sestro je živel v Bagdadu. Kot otrok je slišal veliko zgodb o bagdadskem življenju, preteklih časih, posebnih ljudeh in dogodkih iz bližnjih krajev. V Slovenijo je prišel študirat strojništvo, spoznal je Slovenko, se poročil, imata tri otroke. Nekaj časa so skupaj živeli v Bagdadu, ko se je začela vojna, pa so se vrnili v Slovenijo, v Šempas na Primorskem.