Ana Gruša Golja, SiGledal, 25. 8. 2013

Umetnost je lepota nepopolnega

Intervju z ekipo Cirque Bang Banga , ki jo bomo na Mladih levih lahko videli danes, 25. 8. 2013, in jutri, 26. 8. 2013.

foto Philippe Laurençon

Sobota popoldne. Po dolgem dogovarjanju in številnih e-mailih sem v festivalski kuhinji Mladih levov spoznala žonglersko ekipo, ki bo danes, 25. 8. 2013, in jutri, v ponedeljek, 26. 8. 2013, nastopila v okviru festivala Mladi levi s predstavo POST.

Cirque Bang Bang je francoski duo, sestavljata ga Elsa Guérin in Martin Palisse. Pridružila sem se jima pri kosilu in kmalu se je izkazalo, da gre za zelo sproščen in prijeten par. Oba prihajata iz vasice Puy-en-Valey, ki se nahaja v francoski regiji Auvergne. Zaupala sta mi, da ime skupine Cirque Bang Bang izvira iz njima ljube pesmi Nancy Sinatre Bang Bang in da sta imela oba zelo uporniško mladost. Ker sta omenila, da imata rada skvote, sem jim povedala za Metelkovo in kmalu smo se odpravili tja, na sonce. Triurni pogovor je zajel vse od primerjanja naših izkušenj iskanja stanovanja v Parizu do najljubšega filma Jima Jarmuscha. Sledeči intervju je sestavljen iz izbranih odlomkov, v katerih sta mi s svojo piarovko Floro Fontvieille pripovedovala o svojih začetkih, tehniki žongliranja in pogledu na umetnost. 

Elsa: Preden sem postala poklicna žonglerka, sem bila amaterka, vendar sem vedno želela biti umetnica (smeh). Zame žongliranje nikoli ni bil zgolj hobi. Spoznala sem Martina, ustanovila sva skupino, postala par in takoj začela pripravljati svojo prvo predstavo. Takoj predstavo, takoj skupino. Vse je šlo zelo hitro. 

Opazila sem, da v predstavi POST delata zgolj z žogicami.

Elsa: Zdaj ja. Od samega začetka sva veliko delala z žogicami, nato sva trinajst let eksperimentirala, preizkusila sva veliko različnih tehnik. Veliko sva se naučila pri Jérômu Thomasu. Jérôme je velik mojster žongliranja, pravi guru. V Franciji …

Martin (ji skoči v besedo): Ne samo v Franciji …

Elsa: Po celem svetu velja, da je Jérôme prvi, ki je žongliranje moderniziral in ga osvobodil priokusa cirkusa in music halla. Prvi, ki je delal na pisanju, predstavah, ki trajajo, ne zgolj na kratkih točkah.


foto Christophe Raynaud de Lage
Martin: Jérôme je edini tujec, ki je kadarkoli poučeval žongliranje na znameniti moskovski šoli. Moskovska šola ima izjemen ugled med umetniki in Jérôme je tam poučeval z drugimi velikimi mojstri, kot je na primer Sergej Ignatov.

Elsa: Ne samo, da je velik umetnik, od osemdesetih let naprej je ustvaril izjemna dela. Poleg tega je razvil metodo prenašanja znanja žongliranja. Izumil je izpopolnjen sistem, ki razdeli prostor v več planov, no, to je zgolj poenostavljanje njegove teorije, vendar je bil on prvi, ki se je spomnil nečesa takega. Zveni noro, vendar nihče prej ni pomislil na to. Njegova metoda je poetična in gradi na odnosu med telesom in prostorom, uči, kako žongliranje ni zgolj izvajanje zapletenih figur. In midva izhajava iz te šole.

Martin: Iz kubističnega žongliranja.

Elsa: Zelo je poetična ... (se zasanja)

Tako je torej Jérôme Thomas iz žongliranja napravil umetnost, prej je bilo žongliranje bolj cirkuško orientirana zabava.

Elsa: Tako je. On je resnično spremenil stvari za žonglerje, vendar ni edini, tukaj so še drugi.
(Začne mi pripovedovati o kolegu žonglerju in njegovi spremembi spola, nato zabluzimo o filmu Laurence Anyways kanadskega režiserja Xavierja Dolana, ki govori o podobni temi. Čez nekaj minut se počasi vrnemo k intervjuju.)

Kje je torej meja med cirkusom in gledališčem? Zdi se precej zabrisana ...

Elsa: (se zamisli) Odvisno od posameznika ...

Martin: V tehniki, v besedah.

Kaj pa gledališče brez besed?

Elsa: Midva delava v najinem šotoru, sva žonglerja in v svojih predstavah se približujeva cirkuškim veščinam, fizičnemu gledališču. Nekateri pravijo, da to ni cirkus. So pravila, estetski kriteriji, način pisanja, uporaba glasbe. To ni čisti cirkus, bolj najina vizija modernega cirkusa. Je tudi gledališče, nekateri temu pravijo neimenovani ples, vendar sama menim, da midva ne pleševa. Najino delo je zelo telesno, pišeta ga prostor in telo, zelo je koreografirano. Žonglerji ne potrebujemo mnogo v primerjavi s trapezisti in drugimi cirkuškimi umetniki. Lahko delamo kjerkoli. Enkrat sva eksperimentirala s predmeti iz vsakdanjega življenja, žonglirala sva s tehnicami in krožniki …


foto Christophe Raynaud de Lage
Zakaj torej takšen minimalizem pri izbiri za predstavo ?

Martin: Žogica je najmanjši žonglerski predmet, je abstraktna, lahko predstavlja karkoli. Delava zgolj s tremi žogicami. Povečevanje števila žogic je tekmovanje s samim sabo, vendar naju to ne zanima. Zanima naju neskončnost in v matematiki je neskončnost predstavljena kot simbol, ki spominja na ležečo osmico, oblika, ki jo je moč poustvariti z neparnim številom žogic. Ko žongler uporablja parno število, ima v vsaki roki enako skupino žogic. Pri neparnem številu je križanje obvezno, in od tu simbol neskončnosti. 

Elsa: Dolgo sva se spraševala, kaj želiva predati občinstvu, virtuozen spektakel ali bolj metaforično sporočilo. Odločila sva se za drugo – že samo s tremi žogicami se da delati neverjetne stvari.

Samoomejitev torej spodbuja ustvarjalnost?

Elsa: Točno to, za POST nisva želela, da se gledalec osredotoči zgolj na mojstrsko metanje žogic. Sprva sva v predstavo uvrstila tudi piruete, vendar so pritegnile preveč pozornosti, gledalci so pozabili na vse ostalo. Sedaj delava bolj preproste reči in več na dinamiki dua.

Motiv dvojine.

Martin: Ljudje so se spraševali …

Elsa: Na začetku nisva želela delati na temo ljubezenskega para, vendar na temo dvojčkov, dua, tandema. Predstavo bi lahko igral par dveh moških ali dveh žensk.

S čim začneta, z žongliranjem ali z vajo ?

Martin: Z obojim. Med teorijo in prakso je nenehna izmenjava, nenehno potovanje, kot predmeti, s katerimi žonglirava. Žogica potuje v zrak in nazaj in enako je z delom, lahko teoretizirava, vendar če se stvar ne obnese v praksi, ne gre. Žonglerji smo zelo nestabilni, celo neuravnovešeni, žongliranje je igranje z nestabilnostjo, izogibanje gravitaciji, metanje, ki mu sledi padec, lovljenje brez premora. Negotovost. Nestabilnost. Žonglerji smo pač taki in naša disciplina je nehvaležna, v vsaki predstavi kaj pade, dobesedno. 

Elsa: To se nama še zmeraj redno dogaja … 

Martin: Vendar ni pomembno.


foto Ludovic Combe
Vajina predstava je zelo izčiščena, brezčasna, skorajda futuristična.

Elsa: To je POST.

POST kot  potem?

Martin: Ne morem verjeti, vsi naju sprašujejo, kaj pomeni naslov in ti si kar sama dojela. (smeh) 

Elsa: Veliko ljudi se sprašuje glede pomena naslova in ni tako očitno, za naju je pomemben odnos do časa, ki je zelo specifičen v predstavi. V njeni strukturi so preskoki, flashbacki. 

In uporaba lepilnega traku ?

Martin: Vedno, kadar vadiva, delava na baletnem podu, kjer je zmeraj v bližini tak lepilni rak. Nekega dne sva ga preizkusila in to je bilo to. Izhajala sva iz principa omejevanja, o katerem smo govorili prej, in na koncu uporabila lepilni trak. Sva tudi prilagodljiva: v naslednji predstavi bova potrebovala tekoči trak, vendar se takega, kot bi ga rada uporabila, enostavno ne da izdelati. Lahko bi celo življenje izpopolnjevala tak tekoči trak, vendar smisel ni v tem: naredila bova, kar se bo pač dalo, se prilagodila, najprej je teorija in potem je tu življenje. 

Glasba v predstavi je temačna, hipnotična, spominja na trans.

Martin: Rada imava tako glasbo, obstaja tako imenovano sintetično žongliranje (jonglage synthétique), abstraktno žongliranje. Je zelo vizualno, osnovano na premikanju predmetov, vse skupaj je videti zelo filmsko, hipnotično. 

Elsa: Gibanje ni natančno opredeljeno, včasih nisva usklajena, nisva ravno točna kot švicarski uri. 

Martin: In spet to ni pomembno, ker so v predstavi trenutki, ko se uskladiva in takrat majhne razlike v tempu niso pomembne. 

Elsa: Izziv in kompleksnost najinega dela sta v napetosti med najinim delom, ki je zelo abstraktno, vendar omenjena napetost služi pripovedi, gledališču. Ne igrava vlog, vse, kar izražata najina obraza, je rezultat najinih dejanj. Sva odkrita, vendar včasih tudi pretiravava, se zgodi. 

Režija in dramaturgija, a brez igre, zgolj vidva.

Elsa: Ja, ampak stvari se spreminjajo, ne čutiva zmeraj enakih čustev. Najina obrazna izraza sta nevtralna, vendar najine oči ne pripovedujejo vedno istih zgodb. Raziskujeva pisanje predstav, vendar to ni čista dramaturgija. Predstava je sestavljena iz treh zelo različnih delov, lahko bi rekla, da je nekakšen razhod med prvim in drugim. Ljudje naju pogosto sprašujejo, zakaj sva se odločila za to, in odgovor je zato. (smeh) Prva scena je zelo naporna, zelo koreografirana, če kakšen del ne prenese napak, je to prvi. Drugi se bolj igra z naključjem, s krhkostjo, s tveganjem. Ljudje reagirajo zelo različno. 
 
(Pogovor se preusmeri na fizični napor žongliranja. Elsa mi je povedala, da ne vadi vsak dan in da je skrivnost žongliranja v tem, da napredek ni premočrten: včasih je žongler po enem mesecu nežongliranja boljši kot prej in nihče ne zna pojasniti, zakaj. Edina izjema so tisti, ki vadijo z velikim številom predmetov, tam vsak dan šteje. Vsak žongler obvlada več, kot pokaže: če nastopajoči dela s petimi žogicami, smo lahko prepričani, da doma vadi s sedmimi. Nato smo se pogovarjali o umetnosti in športu, ker je žongliranje športu precej blizu.)

Torej je žongliranje včasih skoraj kot šport. Skoraj.

Martin: Razlika med športom in umetnostjo je v sprejemanju. Umetnik se poškoduje in se temu prilagodi. Pri športu tega ni, treba je biti najboljši za vsako ceno. Tudi odnos med telesom in duhom se razlikuje: športniki imajo trenerje in stratege, ki zanje izdelajo tehniko. Njihovo telo zmore izjemne napore, vendar priznajmo, oni niso intelektualci, bolj stroji. Telo se jim sesuje pri tridesetih in nato se vrnejo k učenju branja. (splošen krohot) Pretiravam, vendar tudi fizično bolj obremenjeni umetniki nenehno razvijamo svoje možgane, nikoli si ne moremo dovoliti, da bi se osredotočili zgolj na trening telesa. Umetnost je lepota nepopolnega. Mi, cirkusantje, smo včasih skorajda kot športniki, obvladati moramo tehniko. Pretiravanje v iskanju popolnosti, želja po nenehnih presežkih, uničuje cirkus. Umetniki smo med telesom in duhom, naša dela so rezultat obojega. Seveda ima občinstvo rado virtuozne cirkusante z izjemno tehniko, ker jih je preprosto občudovati: izjemno obvladovanje telesa je zlahka impresivno. V umetnosti pa je tveganje, možnost, da sprejem ne bo zgolj pozitiven. Vloga umetnosti je v ustvarjanju mnenj in to je vedno bolj pomembno od preprostega ugajanja. Najhujše je, če je gledalcu na koncu vseeno: to je popoln flop. Navdušenost ali zgroženost sta enakovredni. 

Mladi levi

Povezani dogodki

Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Slovenci verjamejo v umetnost
Ana Gruša Golja, SiGledal, 28. 8. 2013
Ljudi silimo k razmišljanju
Ana Gruša Golja, SiGledal, 26. 8. 2013
Zdaj je najboljši čas za umetnost
Ana Gruša Golja, SiGledal, 30. 8. 2013
Nenehna negotovost me navdihuje
Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Genocid je zmeraj strahopeten
Ana Gruša Golja, SiGledal, 23. 8. 2013
»Radi bi vrnili svobodo stvarem«
Ana Gruša Golja, SiGledal, 26. 8. 2013
Zdaj je najboljši čas za umetnost
Ana Gruša Golja, SiGledal, 13. 10. 2013
Ženska ima v kulturi totalno moč
Ana Gruša Golja, SiGledal, 23. 8. 2013
»Radi bi vrnili svobodo stvarem«