Ana Gruša Golja, SiGledal, 27. 1. 2014

Poanta je, da lahko nekaj lepega narediš iz nič

Posluh! Danes, 27. januarja, ob 9. in 11. uri si lahko predstavo Posluh! Recikliramo ogledate v okviru festivala Bobri, v naslednjem intervjuju pa lahko odkrijete bogat notranji svet glasbenika ter umetnika Boštjana Gombača. Izjemni glasbenik, član Katalene in vsestranski umetnik mi je namreč zaupal kar precej o nastajanju predstave, svojem mnenju o potrošniški družbi in najljubših pravljicah.

foto Jernej Lasić

Povej mi kaj prosim o nastajanju predstave Posluh! Recikliramo.

Nastala je na pobudo Cankarjevega doma, režiserke Ivane Djilas in moje malenkosti. Že kar nekaj let smo tuhtali, kaj bi se dalo narediti v tej smeri. Glavno je bilo vabilo Cankarjevega doma. K sodelovanju smo povabili Branka Završana, ki je napisal devet songov in tudi izdelal nekaj inštrumentov. Nato sem vzel vse, kar sem našel v kleti, na podstrešju, okoli na vasi … Blaž Celarec in Žiga Golob sta dodala svoje. Naj kot zanimivost omenim, da smo z Blažem in Žigo znani kot Los hermanos muy simpaticos, s to zasedbo pa smo se pojavili večkrat v tisku kot na odru. Ekipa je tako nastala zelo naravno. Vodilna tema ni bila zgolj reciklaža, vendar v veliki meri tudi potrošništvo, odnos do telesa, voda, zrak, embalaža. Delali smo različne sklope: preden je Brane napisal song, smo določili temo in inštrumente, premislili, katera zvočila lahko sestavimo in vse povežemo v celoto. Šli smo tudi do Naceta Zaletela, mojstra izdelovanja kitar, ki nam je zelo prijazno pomagal: dal nam je celo vrat ene izmed svojih Ovation kitar in staro kitaro ruskega proizvajalca, zvrtal luknje, nastavil strune … Uroš Plestenjak nam je prav tako nesebično pomagal. Na koncu se je vse zelo lepo izšlo.

Kakšen je odziv otrok? Potrošništvo ni najbolj tipična tema otroških predstav.


Sporočilo pride do otrok preko odpetih songov, in mislim, da še kar nekaj časa po predstavi razmišljajo o tematiki. Zelo dobro se odzivajo na zvočila iz recikliranih materialov, uporabili smo embalažo pralnega praška za bobne, činela je narejena iz krožne žage … Vse, kar smo našli, skratka: vrečke, lijak za prelivanje vina, ki mu dodaš dvometrsko cev ter ustnik za trobento, pa služi kot perfektna trobenta. Bas kitara je izdelana iz dizelskega kanistra, ukulele so iz škatle za kekse, celo en kaval (op.: piščal) imam narejen iz cevi za vodo. Pa glineni lonec za rože. Ko pogledaš na oder, vidiš približno sedemmetrsko konstrukcijo, na katero je vse navešeno, vse je narejeno iz komponent za gradbeni oder. Ksilofon smo naredili iz lesenih desk, ki so mi ostale doma. Stvari so se res lepo poklopile.

Se ti zdi, da so danes otroci bolj razvajeni?


Vsekakor živimo v času, v katerem je potrošnja na prvem mestu. V stilu “Kupujem poceni, zato ker se splača, in to, kar se splača, je treba dobiti, četudi se to jutri več ne rabi, kupiti je treba, čeprav na kredit”. S tem se začne. V bistvu to ni predstava, ker ne igramo kaj dosti, je koncert na glasbila, narejena iz recikliranih materialov. Otroke vključimo v koncert, da sodelujejo. Poanta je, da lahko nekaj lepega narediš iz nič z malo znanja fizike, akustike … Vsak ima majčken monolog in na koncu Blaž pove, da je treba malo pogledati okoli sebe. Tudi star mikser za smetano je dober, četudi ima delujoči samo še dve hitrosti. Torta bo imela isti okus. Predstava pride do vsakega, ker se tudi otroci zavedajo, v kakšnem svetu živimo. Postavili smo se v dober položaj, ker ne gledamo stvari zviška, ne bentimo, kako bi se morali obnašati, ampak je naš koncert eno tako zrcalo.

Potem otroku ne bi kupil ipada namesto ropotuljice?


Ni dobro prezgodaj začeti s takimi napravami.

Tvoja najljubša igrača v otroštvu?


(Se zamisli) Rad sem se igral z legokockami. Imel sem neke bobenčke pa Gonza pa Animala iz Muppetkov, imel sem prav lutke. Zdaj so mi najljubše igrače tiste, ki oddajajo zvok.


Foto: Arhiv Cankarjev dom

Če se vrneva k predstavi: pomembno je, da je otroška predstava vzgojna in ne zgolj neka poceni zabava.

Naše predstave nismo na noben način delali zato, da bi bili všečni. Nič nismo predimenzionirali, nič ni pretenciozno ali pa pocukrano. Trije muzičarji ostanejo brez službe in se pač zajebavajo. Vzgojno je mladim ljudem zapeti, da je »Trash vortex« v oceanu debel že 30 metrov, ne pa jim pridigati, naj ne mečejo odpadkov, kamor jim srce poželi. 100 milijonov ton plastične embalaže sredi oceana!!! Ne onesnažuj, to je že jasno. Mi govorimo s pozicije nekoga, ki se zaveda, nekoga, ki ima odprte oči in ušesa. Seveda bi radi, da se stvari spremenijo. Fin je en song o sendviču: »Če bi imel govedino iz Južne Amerike, svinjino iz Nove Zelandije, paradižnik iz Gvatemale« in tako naprej. Potem vidiš, koliko nafte gre za en sendvič. Jaz bi bil najbolj vesel, če bi lahko dobival zelenjavo in sadje iz radija petdeset kilometrov, pa jejmo sezonsko. Super so jagode pozimi, ampak naj bo taka samo ena trgovina.

Kako pa se izognete pridiganju?


Kot sem že omenil, pride sporočilo do otroka preko songa. Vsak mora pri sebi pomesti in mi nismo želeli pretiravati s pridigo.

Kako pritegnete otroka v gledališče?


Zadnjih petnajst let spremljam to sceno in zdi se mi, da je ponudbe kar veliko. Imamo več institucij: Mini teater, Lutkovno, Mariborsko lutkovno … Zdaj se že teatri začenjajo ukvarjati s tem, ne vem, če je to zato, ker so ugotovili, da je to trend, ali ker je več otrok kot pred petnajstimi leti. Vse se začne doma preko staršev in v šoli preko vsebin, ki jih morejo pokrivati. Vemo, da sredstev primanjkuje in da je kultura vedno prva, ki ji odvzamejo sredstva. Če šola naredi dobro delo in starši preberejo kakšno knjigo, je to najboljša reklama. Ponudbe je že dosti. Zdi se mi, da problem ni v izbiri, kvalitetne ponudbe je dovolj, od Cankarjevega doma pa do Drame. Mislim, da bo tega vse več.

Kaj naredi dobro otroško predstavo?


Pri vsaki predstavi je seveda lažje, če imaš odličen tekst. Potem pa avtor ne sme podcenjevati otrok, vse preveč je cici mici, pici cici, vse preveč pomanjševalnic, pa vsi se bojijo, da bo notri kakšna beseda, ki je otrok ne bo razumel – otrok mora najprej nekje slišati novo besedo. Otroku je treba dati nove vsebine, nove vizualne in zvočne podobe. Tako raste. Ne sme se ga podcenjevati. Vzgojnost je odvisna od teksta: če gledaš pravljico Janko in Metka, vidiš, da ni neke blazne morale – morala je, da te pravljice ne moreš brati štiriletniku. Nič vzgojnega ni v tem, da te hoče mama »potamaniti«. Nekaj vzgojnega mora biti notri, pa četudi je zakrito na fin način in ne na silo. Treba je paziti na starost otroka. Desetletnik ne bo šel gledat predstave za predšolske otroke in enoletnika ne pelješ na predstavo za najstnike.

Ko si majhen, je čisto sprejemljivo, da si Pepelkini sestri odrežeta prste na nogah, ko pa odrasteš, se to naenkrat zdi grozno.


Meni se ne zdi grozno, danes je telo mogoče spreminjati, za sanjsko poroko bi nekatere ženske naredile vse. To pa se mi zdi grozno.

Tvoja najljubša pravljica?


Zadnje leto imam kar nekaj ljubih, predvsem slovenskih. Če moram izpostaviti … (se zamisli) Ogromno jih je. Zdaj prebiram pravljice, ki jih je zbrala Anja Štefanova, Za devetimi gorami. Skupaj jih je štiriinpetdeset in izbrali smo jih sedem, ki smo jih na novo ozvočili z Janezom Dovčem. To je izšlo pri Cicibanu in Cicidoju v 18.000 izvodih. Iz te zbirke so mi nekatere prirasle k srcu: O kuhanih jajcih, O hudiču in tobaku, O gospodu brez skrbi … Res so hude. Niso pa nasilne, ne maram nasilja. Bral sem afriške pravljice in te so kar grozne in krvave. Ana Duša mi je priporočila italijanske pravljice za takrat, ko bodo otroci starejši. Fine so tudi rezijanske pravljice. Te so lepe, vsaka ima neko vzgojno noto.

Je lahko pravljica dobra, čeprav nima moralne note in dobro osebo poje zmaj?


Lahko je. Imam raje, da je pravljica takšna, kot da mama želi potolči svoje otroke. Kakšne so brezvezne, nimajo poante, ampak so super, se nasmejiš. Na primer petelin vrže kokoški lešnik iz grma tako nerodno, da jo zadene naravnost v oko. Ko mu kokoška zagrozi, da bo vse to doma povedala, ji odvrne, da je kriv grm, ker ga je zgrabil za hlače, grm je valil krivdo na kozo, koza na pastirja, pastir na gospodinjo, ona na svinjo, svinja je rekla, zakaj je medved moje pujske vzel? Medved odvrne: “Če sem bil pa laaaaačen.” (smeh)

Mi lahko poveš pravljico?


Naj si izmislim pravljico o svetu brez davkov, v katerem svobodni ustvarjalci na področju kulture ne bi bili tako kot izbrisani?

Je tako slabo?


Pravljica, ne. (smeh) Vidiš, to je ena izmed pravljic. V teh časih bi rabili več pravljic. Mislim, da nam berejo napačne pravljice, ti, ki upravljajo državo. Lepše bi bilo, če bi nam pripovedovali ljudske pravljice, namesto da nam pripovedujejo, kako nam bo jutri bolje. Res niso dobri pripovedovalci, so slabi igralci. Verjamem, da bo enkrat bolje, samo ne vemo, koliko časa bo to trajalo. Rad bi verjel v te pravljice, ki nam jih pripovedujejo, ampak ne morem. Če je pripovedovalec slab, ampak je »štof« dober, se še da. Če pa sta slaba pripovedovalec in pravljica …

Najpomembnejša življenjska lekcija, ki bi jo rad posredoval otrokom?


Sam si svoje sreče kovač. No, če izpustimo to, kje si rojen, ker če smo iskreni, vemo, da ni isto, če si rojen v Indiji ali pa južnoameriški faveli, nimaš istih možnosti, kot če si rojen za Bežigradom. O tem smo lahko prepričani. Zdi se mi pomembno, da ima otrok ambicije – zdi se mi, da jih zgubljajo iz dneva v dan. Iskrice ni več. Opažam pri mladih ljudeh od osnovne šole naprej, da nimajo neke ideje, ker ne morejo imeti ideje, če vsak dan poslušajo poročila, da je toliko in toliko diplomantov in da ni delovnih mest, da je beg možganov, da ni perspektive v državi … Težko je biti ambiciozen. Fino je, da se vsak ukvarja s športom in glasbo, ker se mu odpirajo novi svetovi, uči se discipline in tega, da lahko vsak naredi veliko iz nič. V teh časih se je treba preklemansko potruditi. Za to situacijo ne bi krivil mladih, ampak »tastare«, ki so zafurali vse, kar se je zafurati dalo v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji. Preveč je amaterizma in družinskih navez. Ne spomnim se vsebine predstav, ki sem jih videl kot osnovnošolec v Drami, ampak nekaj lepega mi je ostalo, ta energija, vonj teatra. To te naredi človeka. Če razmišljaš o ekonomskem profitu kulture, potem je treba vse zapreti. Kultura je bila in vedno bo. Zajema cel spekter poklicev. Politiki se bojijo sami sebe, ker jim kultura nastavlja zrcalo. Če delaš v redu stvari, se nimaš kaj bati kritike.

Škoda, da ni več Kavarne Union.


Kavarna Union vsekakor je, na vogalu Grand hotela Union, in upam, da bo še dolgo tam. Ni pa več Varieteja – glasbenega gledališča. To je bilo edino glasbeno gledališče v Ljubljani. Pripovedovalski variete še obstaja, filozofiranje in koncerti, ampak gledaliških predstav v takem obsegu, kot pred tremi leti, žal ni več. Nehali smo se prijavljati na razpise. Včasih smo še kaj dobili v koprodukcijah s teatri, zdaj pa … Težko je preživeti kot samostojni ustvarjalec na področju kulture, ampak izvedljivo, če nimaš kredita. Hotel Union nam je dal res veliko: dvorano, plačali so nam tonskega tehnika in lučkarja, otroški Varietejček, hostese … Na koncu leta to nanese na desetine tisočev evrov, ampak če nimaš denarja za produkcijo in reklamo, če se zadolžiš in porabiš prihranke, se vprašaš, kje je smisel. Veliko ljudi sploh ne ve, koliko neplačanega dela je potrebno za nek spodoben končni rezultat. 

Povezani dogodki

Ana Gruša Golja, SiGledal, 29. 11. 2013
Misliš, da sem globok človek?
Ana Gruša Golja, SiGledal, 30. 8. 2013
Nenehna negotovost me navdihuje
Ana Gruša Golja, SiGledal, 26. 8. 2013
Zdaj je najboljši čas za umetnost