Ana Gruša Golja, SiGledal, 26. 8. 2013

Zdaj je najboljši čas za umetnost

Intervju s Cynthio Hopkins.

foto Jeff Sugg

Danes, v ponedeljek, 26. 8. 2013, in v nedeljo, 1. 9. 2013, bo na festivalu Mladi levi nastopila ameriška umetnica Cynthia Hopkins. V Ljubljano je prispela na povabilo zavoda Bunker v okviru svojega projekta A living documentary, ki je trenutno še v nastajanju.

Cynthia Hopkins je vsestranska in legendarna umetnica, ki v svojih performansih briše meje med resničnostjo in fikcijo. Odnos med obema dimenzijama je začela raziskovati v projektu An accidental trilogy, ki je sestavljen iz delov Accidental Nostalgia, Must Don't Whip 'um in The Success of Failure (Or the Failure of Success). Njeno trenutno delo A living documentary je rezultat razmišljanja o življenju umetnikov, njihovih vsakdanjih bojih za preživetje in o razmerju med umetnostjo in denarjem. Delo še nastaja in prav možno je, da bo Ljubljana v njem igrala pomembno vlogo.

Z glasbo ste se prvič srečali v cerkvenem zboru. Mi lahko poveste kaj več o svojih začetkih?

Takrat sem bila majhna deklica, stara pet ali šest let. Moja mama je pela v zboru in kmalu sem se jim pridružila še sama. Moji starši niso bili poklicni glasbeniki, vendar sta oba igrala več inštrumentov, rada sta pela, igrala na klavir, ki smo ga imeli doma. Mama je igrala kitaro, oče harmoniko in violino. Glasba je bila vedno navzoča v mojem odraščanju. Obiskovala sem pouk  klavirja in se pridružila otroškemu gledališču, ko sem bila stara dvanajst. V gimnaziji sem se naučila igrati na kitaro, in tako sem pričela pisati pesmi; na univerzi pa še harmoniko, nadaljevala sem s pisanjem pesmi in igranjem predstav. Študirala sem pisanje drame in še naprej igrala v predstavah. Mislila sem si, da želim postati del igralske skupine, in tako sem igrala v dveh različnih skupinah šest ali sedem let. Obenem sem ustanovila bend Gloria Deluxe, s katerim smo nastopali in snemali albume. Iz gledališča sem bila navajena nastopanja in pisanja besedil, tako da je bilo pripovedovanje zmeraj del naših nastopov, včasih med pesmimi, včasih so pesmi vključevale zgodbe. Prehod k takemu tipu pripovedovanja je bil povsem naraven.

Vaš projekt Trilogy je izjemno zanimivo osebno potovanje skozi čas, v njem ste začeli mešati realnost in fikcijo.

Tako je. Kadar sem gledalka v občinstvu, imam rada, da ne vem, kje je meja med fikcijo in resničnostjo. V prvih dveh delih je meja med obema zabrisana, prepletata se kot motivi v tapiseriji. V tretjem delu The Success of Failure sem ju ločila in vključila cel kup znanstvene fantastike, z veliko elementi, ki se dogajajo v prihodnosti.  

... plus ekstravagantni kostumi in uporaba videa ... 

Ja, čista znanstvena fantastika. Drugi del predstave pa je povsem resničen. Rada imam avtobiografske pripovedi, resničnost je velikokrat bolj zanimiva od fikcije. (smeh) Sedaj se stvari spreminjajo, predstava po Trilogiji govori o mojem očetu, vključila sem veliko resničnih podatkov, naslov je The Truth. Naslednja predstava je na temo podnebnih sprememb in vsebina je zgrajena na znanstveno preverjenih dejstvih.

Malo manj znanstvena fantastika ...

Na žalost (smeh). Način pripovedovanja spominja na dokumentarni film, pripoveduje o mojem potovanju z ladjo po Arktičnem morju.

Videla sem video, narava je izjemno lepa.

Ja, ledeniki so krasni. Vsebina je prepletena z izmišljenimi liki, ki komentirajo trenutno situacijo iz različnih perspektiv: eden izmed likov je iz preteklosti, drugi prihaja iz vesolja, tretji iz prihodnosti. Predstava, na kateri delam zdaj ...

… ja ?

Ja (smeh). Delo je v procesu, še zmeraj jo pripravljam in, no, predstava ni nikoli na koncu taka, kot smo si jo predstavljali na začetku.

Delo v nastajanju.

Res je, spreminja se in preobraža, mislila sem, da bo dokumentarec z naslovom A living documentary na temo preživetja umetnikov, sestavljen iz intervjujev s kolegi umetniki in o izzivih, s katerimi se spopadajo. Predstavljala sem si serijo intervjujev, nato pa se je iz tega rodila skupina izmišljenih likov, ki izhajajo iz resničnih ljudi, nekateri vsaj deloma uporabljajo podrobnosti iz mojega življenja, drugi so čista fikcija. Na neki način se s tem vračam k Trilogiji, ker sem želela vključiti tudi boleče in nerodne elemente; spraševala sem se, kako naj vnesem drobce resničnosti v predstavo. Poigravala sem se z idejo standup komedije, ampak mi rezultat ni bil všeč in zato sedaj razvijam nov pristop – mešanico izmišljenih likov, ki delujejo kot skupek izpovedi. Igram različne like in vmes pripovedujem resnične stvari, ravno nasprotno od standup komedije, še zmeraj pa se obračam neposredno k publiki, vendar drugače.

Kako je Ljubljana postala del tega projekta?

Pojma nimam. (smeh) Nastopila sem kot del prireditve Live Arts v New Yorku in Nevenka iz Bunkerja, kuratorka Mladih levov, je videla del projekta Work in Progress in najbrž jo je zanimalo, v kaj se bo razvil, in tako mi je dala priložnost za delo.

Okolja, kjer delate, najbrž vplivajo na končni rezultat. Spraševala sem se, kakšne barve bo v predstavo prinesla Ljubljana.

To je res, v okviru festivala sem si ogledala predstavo Zita Swoon Group in videla sem resnično čudovitega plesalca. Do sedaj je bilo zmeraj kaj gibalnega v mojih predstavah in razmišljam, da bi vključila kaj podobnega, ta plesalec me je res navdihnil.


foto Jeff Sugg
Uporabljate pisanje pesmi kot neke vrste terapijo?

Ja, recimo, čeprav temu ne bi rekla ravno terapija, bolj tolažba, način preživetja. Terapijo razumem kot prepoznavanje in raziskovanje vzorcev, da bi spremenila stvari, ki ne delujejo. Pisanje pesmi je bolj alkimija, sprememba snovi iz ene v drugo, jemanje surovin, kot je borba, in spreminjanje teh v nekaj novega. To je preobrazba, čeprav terapija deluje podobno, a vendar drugače. Pisanje pesmi je tudi vir velike radosti. 

In velika moč.

Res je, ljudem daje moč. Dobro si to povedala.

Dobro je, kadar predstave govorijo o umetnikovem boju za preživetje, še bolje pa je, kadar komu to uspeva že več let, kot uspeva tudi vam. 

To že, ampak to je bil zame zmeraj boj. Problem umetniške kariere je večno pričakovanje, da bo umetnik, še posebej performer v gledališču, delal zastonj in da bo hvaležen že, ker ima delo. Da bo lepo pridno delal …

In bil tiho?

In bil tiho, ja. (smeh) Precej resnice je v tej izjavi. Prvih nekaj let, ko sem začela nastopati, sploh nisem bila plačana. Nič. V New Yorku je konkurenca ogromna in veliko zamer nastane, ker je v New Yorku mnogo gledališč, ki slovijo po tem, da izplačujejo umetnikom minimalne plače, hkrati pa opravljajo večmilijonske prenove zgradb ob pomoči darovalcev. Če nekdo plača za prenovo zgradbe, dobi nekaj konkretnega, prenovljeno stavbo in svoje ime na spominski plošči. Če pa denarno podpira umetnike, ne dobi ničesar podobno oprijemljivega. Najbrž gre zgolj za ponudbo in povpraševanje, na primer oblikovalci nikoli niso pripravljeni delati zastonj, umetniki pa to delamo, ker smo hvaležni za vsako priložnosti. Dolžnost nas umetnikov je, da se takemu sistemu upremo in nehamo delati za drobiž. 

Ker cenite svoje delo in ne morete več vztrajati v takih pogojih.

Ja. Delala sem ogromno, preveč, in pregorela. Imam mnogo izkušenj, ampak je drugače, prej sem zmeraj bila zaposlena, zdaj sama zaposlujem in razumem, zakaj so umetniki premalo plačani. Projekti, kot jih delam, nikoli ne pokrijejo stroškov, in plače nastopajočih se zmeraj najlažje zniža. Tega ne želim početi, vedno sem si prizadevala ljudi izplačevati pošteno. Zgodilo se je tudi meni, da sem nastopala in je delovanje reflektorja nad mojo glavo stalo več denarja kot moja plača (smeh).

Težko je biti ustvarjalen, če nas skrbi, kako bomo plačali položnice.

Da, velik del te predstave se ukvarja s to temo. Za navdih, za dušo je preobremenjevanje s financami uničujoče. Od tod izvira izčrpanost: žongliranje med idejami in kruto realnostjo. Sama imam podobne izkušnje: zadnjih deset let delujem kot nastopajoča umetnica in preklapljanje med obojim je zelo, zelo težko. Na neki način je takšno življenje prispodoba o človekovi usodi, imamo zelo konkretna telesa, ki jih um presega, vendar smo ujeti v njih.

Omejeni smo.

Treba je jesti, preživeti. Veliko umetnikov poučuje, da preživijo. Kakšne so te stvari v Sloveniji? 

Ljudje delajo deset projektov hkrati, pregorevajo ves čas,  delajo v dodatnih službah, poskušajo imeti nekakšen plan B ...

Tudi jaz bi potrebovala plan B. (smeh)

Res? Zdite se uspešni.

Saj sem, ampak trenutno ne želim zbirati sredstev. Predstave so včasih stale med sto in tristo dolarjev, ampak pri tem projektu me zanima kreativno delo in odločila sem se, da ne bom zbirala denarja posebej. Dobila sem naročila in dobivala sem jih prej, ampak zmeraj je ta denar pošel zelo hitro. Zdaj gledam na ta denar kot na sredstvo, namenjeno zgolj preživetju. Toliko časa, kot lahko preživim, in delam s tem denarjem, toliko časa pač imam. Ta denar ne gre za davke ali zavarovanje. Pristop je zame povsem nov in precej strašljiv.  


foto Jeff Sugg
Tvegate vse.

Ne zanašam se več na sodelovanje z drugimi umetniki, povsem na svojem sem. Bolj zanimivo je tvegati. Ko sem začela delati velike projekte, je bilo srhljivo, vendar se človek tega navadi. Sedaj je mnogo bolj srhljivo delati povsem sam.

Morda bi se polenili, če sploh ne bi mislili na denar?

Ja, videla sem, da se je to zgodilo že mnogim umetnikom. Na začetku ima njihovo delo vso potrebno vitalnost in kritičnost, nato pa dobijo podporo, delo trpi in izgubi ostrino. Poglej Hollywood in filme iz sedemdesetih z manjšim proračunom, na primer Vojno zvezd. Vse je moralo biti preprosto in rezultati so bili čudoviti. Potreba žene domišljijo, treba se je znajti s tem, kar imamo, in rezultati so mnogo boljši. 

Umetnik bi torej moral živeti na robu, v tveganju.

(smeh) Ja. Vsaj malo.

No, vseeno je treba jesti.

Ja, ta pristop je kar tvegan. Ravno sem videla film Blue Yasmine Woodyja Allena, film je briljanten. Spomnim se intervjuja s Chrisom Rockom, kjer razlaga, da je Woody njegov najljubši režiser: nekateri njegovi filmi so v redu, drugi so slabi, ostali so izvrstni, ker je Woody imel možnost, da je delal mnogo filmov in se razvijal. Resnično cenim ljudi, kot so Nevenka, ker je ob gledanju mojega dela videla potencial in mi dala priložnost, ne da bi vedela, ali se bo to izplačalo ali ne. Na neki način je vse, kar umetnik potrebuje, podpora, prostor, čas in denar, da preživi in dela napake.
 
Tudi kadar ekonomija cveti, je umetnost še zmeraj najbolj ranljiva izmed vseh področij.

Vedno je najbolj ranljiva in imela si prav, kar si rekla glede neudobja, toliko čudovite umetnosti je bilo ustvarjene kot posledica nestabilnosti, na primer umetnost med rusko revolucijo. Kadar ljudje trpijo, jim dejavnost duha pomaga preživeti. Spominjam se citata Mela Brooksa: »Kadar se urežem v prst, je to tragedija, kadar pa padem v vodnjak in umrem, pa komedija.« Težji kot so časi, boljša je umetnost. Zdaj je najboljši čas za umetnost. (smeh)

Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Slovenci verjamejo v umetnost
Ana Gruša Golja, SiGledal, 28. 8. 2013
Ljudi silimo k razmišljanju
Ana Gruša Golja, SiGledal, 30. 8. 2013
Nenehna negotovost me navdihuje
Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Genocid je zmeraj strahopeten
Ana Gruša Golja, SiGledal, 23. 8. 2013
»Radi bi vrnili svobodo stvarem«
Ana Gruša Golja, SiGledal, 25. 8. 2013
Umetnost je lepota nepopolnega
Ana Gruša Golja, SiGledal, 27. 1. 2014
Poanta je, da lahko nekaj lepega narediš iz nič
Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Genocid je zmeraj strahopeten
Ana Gruša Golja, SiGledal, 30. 8. 2013
Nenehna negotovost me navdihuje