Ana Gruša Golja, SiGledal, 23. 8. 2013

»Radi bi vrnili svobodo stvarem«

Danes, 23. 8. 2013, in jutri, 24. 8. 2013, se bo na festivalu Mladi levi predstavil kanadski kolektiv L’Orchestre d’Homme-Orchestres, ki od leta 2001 ustvarja zanimiv hibrid med glasbo in gledališčem.

L’orchestre d’hommes-orchestres / Foto: Guillaume D. Cyr

Osemčlanska ekipa bo uprizorila kabaretno predstavo Cabaret Brise-jour, v kateri mešajo vsakdanje predmete in glasbene inštrumente, oživljajo repertoar Kurta Weilla in premikajo meje med odrom in publiko. Pogovor s članom Brunom Bouchardom je potekal prek skypa pred Orchestrovim nastopom v Švici.

Bi lahko za začetek malo predstavili svojo skupino ? V Sloveniji vas praktično ne poznamo …  Dobrodošli v Sloveniji!

Najlepša hvala (smeh). Komaj čakamo, v Slovenijo prihajamo prvič. Mislim, da bomo odkrili veliko skupnega, kar se tiče umetnosti, to bi lahko bilo zanimivo. Ti povem kaj o Orchestre d’Hommes-Orchestres ?

Prosim. Začniva z imenom. Zakaj Orkester ljudi-orkestrov ?

Orkester ljudi-orkestrov pomeni najprej in predvsem orkester, sestavljen iz orkestrov, več ljudi iz orkestrov, ki skupaj sestavljajo orkester. Orkester razumemo kot osebo, ki igra na več inštrumentov naenkrat, konvencionalna podoba osebe, ki igra na tamburin, obenem pa še na kitaro, bobne … Nato smo pričeli z orkestrom, bil sem v orkestru, spoznal sem ljudi, skupaj smo igrali, nato smo začeli igrati glasbo, ki se vidi. Igramo s predmeti, uporabljamo veliko inštrumentov, za vsako predstavo različne, igramo več stvari obenem ali posebej, mešamo vizualno in slušno, zmeraj ustvarjamo okolje, kjer se oboje dopolnjuje z načinom igranja glasbe.

Zanimiva je vaša vsestranskost: ste najprej igralci, ki igrajo na inštrumente, ali glasbeniki, ki so postali igralci ?

Prihajamo iz različnih okolij, iz gledališča, glasbe, performansa, petja … Igramo različne glasbe, naši nameni niso zmeraj jasni, izogibamo se virtuoznosti, ne želimo biti ujeti v svetobolju. Ne želimo pripadati nekemu gibanju, zato mešamo mnoge glasbene zvrsti, inštrumente, vidno s performansom, občasno sami izdelujemo svoje inštrumente. Naš način razmišljanja je včasih zelo teatralen, včasih bolj slušen. V osnovi smo se prve dni ukvarjali predvsem z glasbo,  na primer s Tomom Waitsom. Spraševali smo se, kako igrati tako glasbo, kako doseči tako barvo, tak zvok, in počasi so se v našo glasbo vključili različni predmeti, ki so postali zelo vidni, tako smo torej prišli do razmišljanja o vidno-slušnem.

V L’Orchestre d’Homme-Orchestres ustvarjate skupaj, gre za kolektivno stvaritev, kako to poteka ?

Naše delo je resnično kolegialno, umetniško vodstvo je vzporedno, delimo vse med sabo. Skupaj se usedemo za mizo, izmenjujemo ideje, nato gremo ustvarjat, brkljamo stvari, nato pa se, ko poskušamo sprejemati odločitve, vse zakomplicira. Ta način dela je precej poseben, zahteva določeno strategijo vpeljevanja naših idej in njihovega dopolnjevanja. Včasih se popolnoma podredimo ideji posameznika, včasih pa ne. Na koncu tega procesa poskušamo vse skupaj uskladiti. Delo orkestra je zelo posebno, nikoli ne bi mogel posameznik ustvariti česa podobnega. Delo je resnična sinergija, sopisanje, nihče se ne usede za mizo in reče »naredili bomo tako in tako«, ker je tako delati nemogoče, vsi smo se predali projektu, kar ustvarja nekakšen šopek različnih resničnosti, ki živi v istem času.

To pa je poetično.

Je. (smeh)

Ampak zakaj naslov, Brise-jour, v angleškem prevodu zveni Shattered cabaret (Zlomljeni kabaret) precej pesimistično.

Kje pa si to videla, zlomljen ?

Na vaši spletni strani. Spraševala sem se, ali je morda naslov aluzija na splošni pesimizem v družbi in umetnosti, mogoče družbeno kritičen?

Ne, menim, da sta naš pogled in umetniška ponudba zelo odprta, želimo odkriti veliko novih možnosti. V tej predstavi, navdihnjeni z repertoarjem Kurta Weilla, je sicer mnogo odlomkov iz bolj temačnih dram, zaskrbljujočih in težavnih svetov, vendar obstaja hkrati mnogo lepote, več različnih vrst lepote. V delu orkestra nakopičimo oblike, ustvarjamo nasprotja v isti podobi, ki lahko obenem poka od smeha, nato pa se nasiči z enim samim močnim čustvom; kar iščemo, ne poskušamo skleniti, kritizirati, narediti preveč očitno. Nasprotno, radi bi znova  vrnili svobodo stvarem, jim dali možnost, da se ponovno srečajo. V tem ponovnem srečanju je delo zelo poetično in ne politično. Četudi bi naše delo bilo politično, še zmerom ne bi bilo kritično.

Torej je kritična razsežnost vaše predstave navzoča po naključju, oziroma jo ustvari gledalec sam, ko razmišlja ob obilju nakopičenih elementov.

Točno to, nakopičenje elementov filozofskega, poetičnega in političnega je absolutno prisotno, ob tem pa je vse, kar je videti zanimivo, rezultat performansa, režije. Pogosto si občinstvo najbolj od vsega zapomni to človeško izkušnjo, ki jo živimo pred njimi na odru: vidijo nas obstajati, izmenjavati ideje, včasih težke situacije, zelo smo si blizu. Na vse to pa še duh igre, ker je vse to igrano z distanco, mise en abime, mi igramo zares v gledališču, vendar ne igramo vlog, igramo igre na odru s podobami, ki so včasih uporniške, ponižane, problematične, socialne, celo politične, ampak pri vsem tem mi predvsem igramo igre na odru. (smeh)

Kabaret je med resničnostjo in šovom, nastopajoči ne igrajo vlog, na odru so zato, da bi srečali publiko … Ste si zato izbrali obliko kabareta?

Seveda, kabaret je pomemben, nato razbijanje stvari, pa politika, uporaba predmetov iz vsakdanjega življenja in spodnašanje njihove uporabnosti, razbijanje vseh oblik, ki jih poznamo. »Brise-jour« za nas pomeni iskrico za spremembo perspektive, vendar ne pesimistično, to ni mišljeno jokajoče. »Brise-jour« je francoska besedna igra, ki je ni lahko prevesti. (Op. a.: Sintagma lahko pomeni 'nov dan', ali pa tudi 'konec dneva'.)

Podoba, ki me je pritegnila v predstavi, je slika žensk z nogavicami na glavi s spačenimi potezami in raztopljeno masko. Zakaj ste se odločili izbrisati individualnost posameznika, ko pa ste hkrati ohranili prepoznavnost nekaterih drugih obrazov? Zakaj to razlikovanja med anonimnostjo in individualnostjo?

Vsak iz naše skupine živi svoje življenje, svojo pot, svojo samoto. Mislim, da lahko lepo razvijemo misel o razlikah med skupnim življenjem skupine in praznino, ki je včasih rezultat našega ponosa, naših samot, osebne poti na odru, življenja od predstave do predstave. Veliko je samote, vendar mi ustvarjamo glasbo skupaj in vse se uskladi. Nastane lepa magija.

Je vaša predstava bolj jam session ali bolj koncert ? Veliko improvizirate ?

Ne, glasbeno delo je zelo zahtevno, veliko je variacij, različnih glasbenih slogov, repertoar Kurta Weilla je prilagojen, besedila so interpretirana povsem sodobno, vse je zapisano, razdelano, testirano in prakticirano. Improviziramo med točkami, igramo se z igralskim delom, vsaka predstava ima druge inštrumente. Več načinov je, kako igrati krhko glasbo, in to je tisto, kar opredeli umetnost v sedanjem trenutku. Čutimo vso lepoto igranja, užitja trenutka, ampak kot sem že rekel: vsa glasba, partitura in igranje so pripravljeni, vemo, kaj delamo.

Pravi kabaret, torej.

Ja! Čeprav nikoli še nisem videl pravega kabareta. (smeh)

Povezani dogodki

Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Slovenci verjamejo v umetnost
Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Genocid je zmeraj strahopeten
Ana Gruša Golja, SiGledal, 26. 8. 2013
Zdaj je najboljši čas za umetnost
Ana Gruša Golja, SiGledal, 25. 8. 2013
Umetnost je lepota nepopolnega
Ana Gruša Golja, SiGledal, 30. 8. 2013
Nenehna negotovost me navdihuje
Ana Gruša Golja, SiGledal, 28. 8. 2013
Ljudi silimo k razmišljanju
Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 9. 2013
Slovenci verjamejo v umetnost
Ana Gruša Golja, SiGledal, 25. 8. 2013
Umetnost je lepota nepopolnega