Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011

Rojstnodnevne čestitke in pozdravi

Ob jubileju MGL se tudi mi lotevamo zapolnjevanja praznine, ki jo puščajo dnevne kritike, ki igralske kreacije le nakažejo. Krajši portreti bodo naš manjši rojstnodnevni poklon igralcem Mestnega gledališča ljubljanskega.

»Dandanašnji v našem gledališkem prostoru nimamo takšne gledališke kritike, ki bi poleg literarnega in dramaturškega znanja globlje poznala in obravnavala tudi način in strokovne posebnosti gledališkega ustvarjanja (…) Pri tem sem mislil predvsem na vrednotenje in analizo umetniških naporov posameznih igralcev, njihovih izraznih možnosti in izbire igralskih sredstev tako na področju strokovne verziranosti kot tudi na področju miselno-sporočilne moči in izvirnosti.« Tako je ob petintridesetletnici Mestnega gledališča ljubljanskega razmišljal Silvo Božič o naši gledališki kritiki.

Danes, petindvajset let kasneje, je kritiška situacija precej podobna, a omeniti velja zbirko igralskih portretov Tihožitja in grimase Blaža Lukana, ki zadane v točno tisto srčiko, ki jo omenja gornji citat. Ob jubileju MGL se tudi mi lotevamo zapolnjevanja praznine, ki jo puščajo dnevne kritike, ki igralske kreacije le nakažejo. Krajši portreti bodo naš manjši rojstnodnevni poklon igralcem Mestnega gledališča ljubljanskega. Ker je v vseh pravljicah devet gora in devet voda, naj bodo tudi igralski portreti v pravljičnem številu. Imena so izbrana po generacijskem ključu, po katerem so zastopane vse generacije (in ker leta niso pomembna, so razvrščeni naključno): Jana Zupančič, Gašper Tič, Jožica Avbelj, Jure Henigman, Jette Ostan Vejrup, Jurij Drevenšek, Uroš Smolej, Boris Ostan in Gregor Čušin. Vsi omenjeni igralci so v sezoni, ki smo jo spremljali (2010/2011), s svojimi interpretacijami igralsko najbolj izstopali, hkrati pa jim je sama narava predstav, v katerih so igrali, ponujala široke igralske zamahe, ki se jih da v svoji polnosti in dinamiki najlepše ujeti v zapis.

Predvsem v tem oziru izstopa Mačka na vroči pločevinasti strehi v režiji Ivice Buljana, ki je ponudila štiri izjemne igralske upodobitve, in sicer v vlogah Velike mami – Jožica Avbelj, Velikega očka – Gašper Tič, Maggie Jane Zupančič in Bricka Jureta Henigmana. Na Velikem odru je bil opazen tudi Čušinov Skopuh, ki je s svojo prevetreno interpretacijo tega klasicistično-baročnega junaka slikovito oživil lik, da je zanimiv tudi za današnjega gledalca. Mala scena je s svojo komorno in intimno zastavljenostjo ponudila bogat izrazni prostor za igro, ki že v svoji dramski predlogi ponuja izostrene in bogate karakterje, ki se jih lahko igralsko prepričljivo upodobi. Predvsem so to Jette Ostan Vejrup v Harper Regan (režija Boris Ostan), Jurij Drevenšek v predstavi Hudič babji (režija Mateja Koležnik), Uroš Smolej v Družbi na poti (režija Alen Jelen) ter Boris Ostan v Sijočem mestu (režija Luka Martin Škof).

Skupna poteza vseh raznolikih portretov je bil poskus zajetja igralčeve prezence in energije – kako je to dvoje prinešeno na oder. Enotne definicije prezentnosti ni in se razlikuje od režiserja do režiserja, kakor tudi od gledalca do gledalca. Za nekoga je to koncentracija, fokus, za drugega je to skrivnost, nekaj nezavednega, česar se ne da narediti namenoma, samo je in je ni moč kultivirati, racionalizirati v enoznačno definicijo. Tudi po teh zapisih igralskih kreacij bo igralčeva odrska prezentnost ostala neulovljiva, subjektivno določljiva in izmuzljiva, demokratično odprta vsem razmišljanjem o igralcu ter njegovem bistvu. Ti portreti so le ena možnost izmed vseh možnih svetov, ki ga v predstavah uprizarja igralec s svojo metodologijo, tehniko, instinktom, energijo.

MGL

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
JANA ZUPANČIČ: Mačka, ki jo pečejo tačke
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 12. 2011
GAŠPER TIČ: Protejski značaj
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 9. 12. 2011
BORIS OSTAN: Mikroekspresija obraza
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 12. 12. 2011
JURIJ DREVENŠEK: Mehko fleksibilno telo
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 13. 12. 2011
JOŽICA AVBELJ: Frivolno neobrzdana
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 14. 12. 2011
JURE HENIGMAN: Demonična sila
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 15. 12. 2011
JETTE OSTAN VEJRUP: Sodobna desetnica
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 12. 2011
GREGOR ČUŠIN: Žlahtni Skopuh
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 16. 12. 2011
UROŠ SMOLEJ: Užitek prestopanja
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 10. 2010
Vitalizem Ivana Peternelja in Blaža Šefa
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 12. 2012
Primož Pirnat: »Moja pamet je manjša od moje intuicije«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 7. 2010
Saša Pavček: Klesanje igre
MGL
Svit

Odlična ideja s temi "darilci" za igralce MGL-ja. Uvedite tudi v druge teatre. Ne le ob 50-letnicah... REDNO!

8. 12. 2011

Gost

fajn ideja. tudi če če realizacija ne bo "ne vem kaj". kar pišite o igralcih. na njih teater stoji.

8. 12. 2011

Valter

Se strinjam. s Svitom. To bi morala postati stalna praksa, kot tudi poglobljene in analitične kritike predstav. Na tem mestu je priložnost za to!

14. 12. 2011