Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 12. 2011

GREGOR ČUŠIN: Žlahtni Skopuh

Kako v današnjem času, ki igralsko temelji na psihologiji in čim bolj realistični igri (še posebej v slovenskem meščanskem teatru), ter tolikokrat preigrani komediji, kot je Skopuh, še sploh poiskati svežino tega arhetipskega lika?

Skopuh / foto Barbara Čeferin

Čušin je z vmesnimi prekinitvami del kolektiva Mestnega gledališča ljubljanskega že od leta 1994. Na celjskih Dnevih komedije je letos prejel naziv žlahtnega komedijanta za vlogo Harpagona v Molièrovem Skopuhu, v režiji Borisa Kobala. Na odrih MGL ga lahko v letošnji sezoni ujamemo še v predstavah Hudič babji, Sugar – Nekateri so za vroče in v Hagadi, njegovem avtorskem projektu.

Čušinov L'Avare je zasnovan zelo fizično, z bogatimi plastmi različnih materialov, ki se razporejajo na eno samo središčno karakterno pozo – skopuštvo. Igralski prostor Gregorja Čušina se najbolj razplamteva pravzaprav ob močnih klasičnih karakternih vlogah. Harpagon ponuja širok diapazon commediadell'artovskih ekspresij. Kjer je prisotna stilizacija, teatraličnost, se Čušinov igralski talent šele najbolj izostri. Gledano nekoliko drugače – to so nevarna brezna, ki igralce lahko pogubljajo v enoznačnosti, zaprtosti le v en tip igre, skoraj komedijantske patetike, ki pa se v očeh gledalcev vedno dobro umestijo, vendar ravno zaradi tega nosijo nekoliko pejorativni naglas. Uporaba baročno bohotnih teatraličnih sredstev je v Molièrovi komediji nuja in igralski izziv, še posebej ob slovesu, ki ga komedije in komedijantstvo imajo v primerjavi z bolj resnimi tragedijami ali dramami. Kako v današnjem času, ki igralsko temelji na psihologiji in čim bolj realistični igri (še posebej v slovenskem meščanskem teatru), ter tolikokrat preigrani komediji, kot je Skopuh, še sploh poiskati svežino tega arhetipskega lika?

Čušin svoje komedijske figure tehnično neoporečno materializira v svoje telo. Svoj fizis brezkompromisno, brez zadrege ponudi Harpagonu ter ga fiksira v nenaravni, stisnjeni drži. Prvi prelom se zgodi v njegovem abdominalnem delu, kjer ima še poudarjene ritne in bočne krivine, kar njegov moški in starčevski lik nekoliko feminizira, k temu pripomorejo še številni falzetski vrivki, ki mu natančno in premišljeno uhajajo ter ob tem delujejo onomatopoetsko; skozi človeško govorico in govorjenje se je približal posnemanju naravnih glasov, v nekakšno kokodakanje, ptičje cvrlenje. Drugi telesni prelom se zgodi v predelu kolen, ki ukrivi še drugo polovico telesa in mobilno destabilizira noge ter hojo. Ves ta telesni krč je dosledno peljan do konca in kaže na izjemno kondicijsko formo igralca. Ta podoba nekakšne ptičje spake, ki jo posnema v govoru in gibu, seže globlje v značaj.

Vse njegove karakterne lastnosti so utelešene v Čušinovo fiziognomijo. Besedni opisi karakterja so že njegovo telo. Telesno postaja to, kar je. Vsebina se materializira v formo. Stiskaštvo se kaže v telesni zakrčenosti, telesni stisnjenosti v neko enotno gmoto. Ker je skoporit, je jasno poudarjena njegova polna zadnjica, čeprav skopa-rit, je njegova zadnjica zaobljena. A zaradi skoposti zaprta, zato pa polna v svoji nakazani dispepsiji. Psiha, oz. njegov značaj se kaže torej somatsko, skoraj že bolezensko v zaprtosti. Ker čuva svojo mošnjo v obliki skrinjice, polne cekinov, ki jih sicer skriva v straniščni školjki, se to skrivanje spet razodeva telesno, v tiščanju nog skupaj, da bi dejansko varoval svojo »mošnjo«. Te pomenske igre, ki se odigravajo na relaciji telo – značaj, kažejo na neko elementarno determiniranost človeka z njegovim značajem, hkrati pa so še en kamenček v mozaiku lika, ki ga je tako bogato, mnogobarvno sestavil Gregor Čušin. Skopuha torej ponovno izumi, k njegovi enodimenzionalnosti tipiziranega značaja prida reliefne poživitve ter ga tako mnogoplastno v svoji neverbalni govorici, pomenskih igrah dopolni in razširi v razplasten, telesno živ in poln karakter.

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
Rojstnodnevne čestitke in pozdravi
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
JANA ZUPANČIČ: Mačka, ki jo pečejo tačke
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 9. 12. 2011
BORIS OSTAN: Mikroekspresija obraza
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 12. 12. 2011
JURIJ DREVENŠEK: Mehko fleksibilno telo
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 13. 12. 2011
JOŽICA AVBELJ: Frivolno neobrzdana
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 14. 12. 2011
JURE HENIGMAN: Demonična sila
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 15. 12. 2011
JETTE OSTAN VEJRUP: Sodobna desetnica
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 23. 5. 2010
Iva Krajnc. Lahkotnost privabljanja pogleda
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 3. 2013
Habemus papam!
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 12. 2012
Matej Puc: »Alternativo vidim v diktaturi dobrega«