Katarina Koprivnikar, SiGledal, 14. 12. 2011

JURE HENIGMAN: Demonična sila

Jure Henigman je v Williamsovi Mački na vroči pločevinasti strehi Brick. Ime, ki je hladno in rezko in ki nekje v podtalju igralčeve zavesti obvladuje tudi samega nosilca tega imena.

Mačka na vroči pločevinasti strehi / foto Miha Fras

Za začetek nam takšna umestitev nomen est omen služi k nadaljnjemu poskušanju zajetja izmuzljivega pojma in subjekta igralskega telesa.

Čeprav po stažu mlad, v Mestnem gledališču ljubljanskem je Henigman od leta 2008, se njegovo ime že zveneče umešča na gledališke odre. V vsem nizu predstavljenih igralcev v predstavi Buljanove Mačke na vroči pločevinasti strehi, predvsem pa glede na vloge in način igre v tej predstavi, je Henigmanova igra bila še najmanj postdramska. Takšna osnova je kajpak izhajala iz same vloge Bricka in njegove središčne pozicije, ki je bila zamišljena zelo psihološko, realistično. Tisto, kar je uhajalo na stran modernega načina uprizarjanja vloge, je bilo poudarjeno telo. Tisto telo, ki ga estetika performativnega postavi za svoje izhodišče in ki problematizira večno amfibolijo med telesom – telesnostjo lika, ki pripada svetu dramskega lika, in performativnim igralčevim realnim telesom. Brick/Henigman je na odru ves čas z razgaljenim torzom, na katerega se izrisuje in vpisuje dinamika njegove vloge in realne fiziološke spremembe telesa – ko je telo napeto, udarjeno, prepoteno, so to pot in nabrekle kapilare, modrice resničnega telesa, ne več fiktivnost nekega lika. Takšen kontrast med zapovedjo do klasične dramske igre, brez potujitvenih momentov, ki so lastni drugim karakterjem v predstavi (omenimo samo Veliko mami, mestoma tudi Maggie itd.), in do slečenega telesa, ki pelje svojo zgodbo, v svoji ultimativni točki prevprašuje razmerje med resničnostjo in fikcijo.

Kot igralec je Henigman vampirska demonična sila, ki v sebi nosi ogenj upora, iskateljstva, strasti in nadzora. Ko spregovori, se zdi, da bo tehnično priučeno skoraj deklamatorsko v natančni izgovarjavi, ritmično taktni, a z rahlo patetiko v ohlajenem glasu, pesniško deklamiral. Takšna impresija pa je le hipna, če mu sledimo v igri dalje, Henigmana vodi neko jasno usmerjeno besnenje, z igralsko intuicijo in pravo mero za psihološki realizem, v napetosti z njegovo telesno igro. Energija, ki se poraja v takšni kombinaciji s Henigmanovo čutno, duševno, fizično, in kar je še posebej izpostavljeno na odru Mačke na vroči pločevinasti strehi – mišično komponento, ustvarja močno prezenco igralca. Celota njegovih mišičnih in živčnih napetosti je živi pretok igralske energije, ki pa jo mora igralec znati ohranjati, intenzivirati ter sinhrono kombinirati z besedno igro, saj je besedilo Tennessija Williamsa še vedno bistveni element uprizoritve.

Osebna režija – odločitve o pravšnjosti trenutka, da se uporabi točno določen ton izgovarjave, hitrost in prilegajoča se kretnja, je v igralčevi posesti. On v končni fazi iz vse te intenzitete svoje prezence ustvarja lahkotnost, povnanjenost in neko zaupanje gledalcev v njegovo igro. Kot Brick je Jure Henigman navidezno čustveno otopeli opazovalec dogajanja, okrog katerega vse besni in praska, medtem ko se on še bolj ohlaja ob steklenici viskija. Kot Brick v sebi združuje hladno distanco do resnice, pred katero beži, ki ga sedaj še vedno razplamteva, in ki se v bojnem plesu s Skipperjem (Matej Puc) tako sladko boleče umesti. Ambivalentnost v načinu igre in uporabi telesa je, kar se tiče teoretičnega pristopa k igri, ves čas v dialoškem razmerju. Klasična psihološka igra je dejavna v pogovorih z Velikim očkom, v pogovorih, ki tematizirajo velika vprašanja resnice, laži, videza, medtem ko je fizičnost, specifična raba telesa, njegova napetost in dresura, v prizoru s Skipperjem vezana na vprašanje o materialnem značaju telesa, telesa, odrešenega jezika in besedila, telesa strasti, želje, ljubezni.

Jure Henigman

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
Rojstnodnevne čestitke in pozdravi
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 16. 12. 2011
UROŠ SMOLEJ: Užitek prestopanja
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 12. 2011
GREGOR ČUŠIN: Žlahtni Skopuh
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 15. 12. 2011
JETTE OSTAN VEJRUP: Sodobna desetnica
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
JANA ZUPANČIČ: Mačka, ki jo pečejo tačke
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 12. 2011
GAŠPER TIČ: Protejski značaj
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 9. 12. 2011
BORIS OSTAN: Mikroekspresija obraza
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 12. 12. 2011
JURIJ DREVENŠEK: Mehko fleksibilno telo
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 13. 12. 2011
JOŽICA AVBELJ: Frivolno neobrzdana
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 10. 2010
Vitalizem Ivana Peternelja in Blaža Šefa
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 6. 2013
Vesna Jurca Tadel: »Kritika je nujna sopotnica umetnosti«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 12. 2011
GREGOR ČUŠIN: Žlahtni Skopuh