Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 3. 2013

Pia Zemljič: »Biti igralka po tridesetem je odlično, le vlog kmalu zmanjka ...«

Pia Zemljič je članica Slovenskega ljudskega gledališča Celje, za njo je premiera komedije Največji frajer zahodnega sveta, na Dnevih komedije pa jo bomo videli v predstavi Sleparja v krilu. Govorili sva o komediji, trenutno najbolj aktualnem gledališkem žanru celjske kotline, glede na današnji osmomarčevski praznik pa tudi o tem, kako je biti ženska v teatru, kako je biti igralec v svetu nasploh in kaj ima pri vsem tem publika.

Pia Zemljič/foto Barbara Zemljič

Sleparja v krilu opisujejo kot lahkotno komedijo, ki pa uporablja nekatere komične prijeme, ki bi lahko delovali tudi subverzivno – na primer že z naslovom implicirana zamenjava spolov, transvestija pa homoseksualni elementi. Na odru to deluje komično, v realnosti pa bi to ljudi močno ogrožalo in bi se smeh, ki se sprošča v gledališču, spreobrnil v svoje nasprotje. Za to lahkotnostjo tega žanra se torej prej skrivajo teme, ki si jih v vsakdanjosti ne upamo izrekati in problematizirati, v komediji pa zaživijo brez sramu. Ima komedija zato več subverzivne moči?

Nisem prepričana, da je ima več. Humor ima subverzivno moč v življenju in na odru, seveda. Rada ga pogosto uporabljam in nujen je kot nitkanje zob. Direktno v obraz lahko leti in ponavadi brez hujših posledic. Predstava Sleparja v krilu se ne trudi in si ne želi biti več kot lahkotna komedija. Ne, da nismo med študijem pretehtavali na desetine opcij, kako ji oplemenititi vrednost v smislu tukajšnje in zdajšnje družbeno-politično-socialno-humanistične note, a se je vsako poantiranje izkazalo kot tujek in nepotrebno. Odločitev je padla, pustimo, samo zabavali bomo. Kar se pa tiče preoblek, transvestije, homoseksualnosti in zamenjav spolov – besedilo odkrito flirta s Shakespearom. Travestija, preobleka v konkretnem in pesniškem smislu, je izvor gledališča, pravir resne in smešne zabave. Vsi ti prijemi delujejo komično, po malem pa tudi subverzivno že od pamtiveka.

Smeh je orožje – bi lahko komedijo danes bolj izkoristili za kritiko družbe, tudi te naše konkretne kulturnopolitične situacije?

Smeh je ventil, ko v ekonomloncu resno zakuha. In menim, da se to tudi dogaja – od ponovnega vzpona politične satire do duhovitih objav raznih plakatov na spletnih družabnih omrežjih. Smeh tolaži, osvobaja, včasih je tudi vse, kar nam še preostane. Ja, tudi absurd sili v smeh.

Se vam zdi, da je oder sploh mesto izrekanja takšne neposredne kritike družbi? Gledališče vendarle spregovarja v svojem jeziku, morda se več lahko naredi na ulici, pred parlamentom?

Oder je mesto vsega, tu se mi opredeljevanje ne zdi potrebno. Od morda navidezno benignih poetičnih metafor do brutalne neposrednosti, če je potrebna, duhovito ali pa nalašč ne. Od ustvarjalca do ustvarjalca se spreminjajo njihove potrebe po izpovedi, stališča, senzibilnosti ... njihovi prijemi ... lahko se strinjam z njimi ali pa ne, lahko so mi všeč ali ogabne, prostor mora biti za vse. Še vedno mislim, da dojemanje umetnosti več pove o konzumentu samem kot pa o umetnini.

Nekateri se sicer sprašujejo, je sploh čas za smeh oziroma bi ta moral biti bolj reflektiran? Vlada je že lani sicer pokazala, da res ni časa za smeh, ko je prenehala s financiranjem Dnevov komedije.

Mislim, da je smeh še kako nujen in potreben za zdravje posameznika in zdravo tkivo družbe, in zdi se mi velika škoda, da se je moral edini festival, ki se je osredotočil na komedijsko zvrst, tako skrčiti. V preteklosti smo lahko videli kar nekaj izjemnih, žlahtnih predstav in kopico izvrstnih igralskih kreacij. Nagrade pomembno vplivajo na portfelj sodelujočih in zdi se mi nujno, da Dnevi komedije obstanejo.

Andrej Rozman Roza je med vidnejšimi slovenskimi umetniki, ki se aktivno udeležujejo aktualnih protestov. Pravi, da se umetniki premalo zavedajo poslanstva, ki ga imajo kot umetniki – to pa je, da so tudi kritična vest družbe in kot taki soodgovorni za stanje duha v njej. Kako bi sebe umestili znotraj te opredelitve umetnikov?

Absolutno se strinjam, da ni čas, da se zapremo v svoje male školjke in si izjokamo oči (pa čeprav bi od anksioznosti, ki me stiska za vrat, kdaj prav to najraje naredila in poskrbela za svojo malo-trenutno-še-zaposleno rit). Bila sem na protestih, ne vseh, žal, mi logistično ni zneslo. Smo ogledalo, smo kritična vest, a to vest mora nekdo tudi slišati in videti. Razumeti! (Re)interpretacije našega stanja so precej grozljive. V državnem zboru so pred kratkim kulturniki govorili zelo jasne reči in sami predlagali rešitve. A situacija je še vedno obupna. Če sem še pred dobrim letom sanjarila o morebitni samozaposlenosti v kulturi, bi bila takšna odločitev zdaj osebnostni, finančni, umetniški samomor. Vrata za igralske goste so trdno zapahnjena, ker si jih gledališča ne morejo privoščiti. Vse možnosti za umetniško prevetritev so padle v vodo. Kakšne možnosti pa sploh ima ogromna številka igralcev na svobodi, če se osredotočim samo nanje, ker to situacijo najbolje poznam? Gre pa, seveda, za vse umetnike.

No, drugače me pa trenutno zelo intrigira in angažira inteligenten, duhovit in pronicljiv avtorski projekt Mince Lorenci, v katerem sodeluje celotni igralski ansambel SLG Celje, z delovnim naslovom Red District, o prostituciji in razprodajah nas, malih igralčkov, velikih parazitkov ... to bo tudi moj mali vrisk.

Poznamo vas bolj v resnih zvrsteh, kako ste se ujeli s komedijo? Zdi se mi, da gre v odnosu med komedijo in igralcem vedno za neko 'odkritje' talenta znotraj 'splošnega' talenta za igro. Ali si komik ali pa nisi.

Kot srednješolka sem si ogledala kar nekaj predstav po vsej Sloveniji in sem na kakšnih komedijah prav trpela, najbrž se je zasidralo vame. »Samo, da ne bi bila zraven, če bom igralka,« mi je rohnelo po glavi. Malo je res dobrih, žlahtnih, ki ne temeljijo zgolj na situacijski komiki in se raje kot s prvo, ukvarjajo s tretjo, četrto žogo ... Menim, da je celo težje narediti dobro komedijo kot resen tekst, dramo, tragedijo ... Če kaj ne uspe, se vsaj ne vidi tako zelo eksplicitno (smeh). Po drugi strani pa na glas »juckam« od veselja, ko komu uspe. Kapo dol!

No, vendarle me je doletelo – me ne prav pogosto sicer, v dvanajstih letih – in kdo bi si mislil, marsikdaj sem prav divje uživala. Zelo je pomembno, da imaš dovolj prostora za raziskovanje in svoje intuitivno-matematične izračune na vajah. Sleparja v krilu je bil krasen študij. Borisu (Kobalu, režiserju) sem hvaležna, da mi je pustil prostor in me celo vzpodbujal, da lahko Meg (v bistvu prav neduhovito vlogo v funkciji med dvema akterjema) razvijam po svoje. Osvežujoča izkušnja.

Nisem prepričana, da si ali nisi komik. Gledam nekatere mlajše kolege, ki morda sprva prestrašeno in neodločno vstopajo, potem pa se jim zgodi BUM – tarara. Resno mislim, da je talent eno, ja, in zelo je pomemben, a mora biti krepko podložen s samozavestjo. Ta pa pride s kilometrino in z leti. Če nisi ravno rojen komik.

Katere so največje pasti komedije? Ta navidezna lahkotnost? Hitro se lahko zdrsne v pretiranost, pačenje – ki niti ni nujno, da pri občinstvu ne bo dobro sprejeto.

Komedijo pri ustvarjanju dojemam kot zelo natančno, matematično strukturo. Ritem je ključen, kot v glasbi. Da uspe, zasije, je potrebna zmes odzivnosti, prožnosti, sproščenosti in inteligence, nenazadnje samozavesti. Navidezna lahkotnost je rezultat v naprej tehtno premišljenih odločitev. Na primer, še tako duhovito repliko lahko prav uničiš s predolgimi ali prekratkimi pavzami, s pritiskanjem in sedanjem nanjo, z računanjem na odziv gledalcev, ki morda umanjka, in se zaženeš v pretiravanje, poantiranje in pačenje ... Četudi se kdaj gledalci zabavajo ob tem, sama to težko gledam. In toliko bolj cenim komike, ki znajo decentno, nenasilno ustvariti like in izvabiti huronski smeh.

Skozi mnoge intervjuje sem razbrala, da ste zelo razmišljujoča, analitična oseba, ki pozorno opazuje svet, vas je kdaj ta analitičnost, ratio, v gledališču omejevala?

He, he, veste, sem tudi impulzivna, skrajno naivna in veliko več dam na intuicijo. Kar se tiče samokritičnosti, sem iz boginje masakra že malo napredovala, a se še vseeno ne bi hvalila s kakšno prizanesljivostjo (smeh) ... Kar se pa tiče samega ustvarjanja vlog, je intuicija na prvem mestu, potem to predela ratio, sestavi v smiselno celoto in vrne nazaj v obdelavo za preizkušanje mej, emocij, načina igre ... V procesu vaj na odru um ne sme bdeti nad mano, ker si sicer ne dovoliš napak, morebitnih blamaž: s tem, jasno, onemogočiš kakršnekoli presežke in lahko samo plavaš v korektnem povprečju.
Seveda pa v prostem času nenehno tuhtam, dvomim, analiziram, skušam videti širše in razumeti obe strani palice, s katero se prav ta trenutek ubadam ali pa ona z mano. Vsako fanatično zagovarjanje zgolj ene strani se mi vedno kaže kot slepa pega na drugi. V umetnosti, odnosih, življenju.

Poročeni ste z igralcem – bi lahko preko vajine izkušnje s teatrom posplošili, ocenili, koliko (če) več možnosti, raznolikosti, ponuja gledališče moškemu igralcu? Že dramski teksti ponujajo večje igralske zamahe moškim likom, tudi sami v nekem intervjuju omenite, da so že pri samem Shakespearju moški liki veliko večji igralski izziv kot ženski.

Kako se izvleči, da ne bi zvenelo kot pritoževanje, ker se mi ne ljubi zavidati tega ekstra dodatka (smeh)? Saj ste že sami odgovorili. Ja, v večini primerov se vloge začnejo s tekstom, in ti izzivi so praviloma manjši. A včasih se kdo spomni tudi na nas. Takrat sem hvaležna. Tem bi dala Nobelovo nagrado. Za mir.

Bi rekli, da igralke zasebno življenje, predvsem družina in otroci, bolj omejuje kot moške kolege? Kakšna je vaša izkušnja s tem? Zdi se, da ste dobili prave igralske priložnosti šele po rojstvu otrok, se motim?

Marko je enkrat sestavljal življenjepis in sva ugotovila, da je v času, ko sem nosila, rojevala in na porodniških dopustih skrbela za naraščaj, ustvaril osemnajst različnih vlog ... jaz pa, ne vem – pet, hehe. Seveda ni isto. A to ni zgolj usoda, je tudi moja odločitev. In ni tako enoznačno. Nisem prepričana, da gre le za delitev po spolu. Marko je vendarle vrhunski (čeprav ne mara te besede), zelo iskan igralec, ki pa mi je nesebično in vzpodbujajoče stal ob strani, ko so prišle priložnosti in izzivi tudi zame. Pred otrokoma sem v SNG Drama Maribor dobivala lepe igralske priložnosti, ne bi se mogla pritoževati, je pa res, da so bile te, odkar sem mama in morda osvobojenejša, pogumnejša oseba, bolj vidne in priznane.

Mnoge igralke so si enotne, da dobre ženske vloge pravzaprav pridejo z leti. Bi se strinjali in ali se v tem smislu čutite, da ste že v 'pravih' letih?

Strinjam se. Po tridesetem je fantastično, kar se tiče ustvarjalnosti, poguma, sproščenosti, idej, samozavesti, sprejemanja, na(d)grajevanja same sebe in še in še lahko naštevam ... le da vlog zmanjka. Če povzamem duhovito repliko Barbare Cerar na lanskem Borštniku: smo samo še sestre, mame, tete, ljubice, kuharice ... glavnega igralca. Pa še za te v trenutnem blagru zmanjka prostora.

Z gledališčem veliko gostujete po Sloveniji, v teh dneh se mudite tudi v Varaždinu. Se publika iz mesta v mesto razlikuje? Je razlika med domačo publiko, ki vedno nekoliko navija za svoje gledališče, in občinstvom, ki vas sprejme kot goste?

S prav to komedijo, Sleparja v krilu, veliko gostujemo in moram reči, da je odziv navdušujoč. Pravzaprav identičen od Murske Sobote do Radovljice, Varaždina ... Nepričakovan. Resno. Kot da bi ljudje v teh časih smeh prav krvavo potrebovali in nas zato prav hvaležno nagradili s salvami smeha in močnimi aplavzi. Lepa izkušnja.

Kako pomemben je odziv publike med samo igro? Je kdaj zaradi nekolike zadržanega občinstva tudi energija predstave nekoliko bolj zadržana? Je tudi odvisno od žanra, ki ga igrate?

Gre za pretok energij in jasno je, da vplivamo nanje in oni na nas. Predstava je živ organizem, prav to je čar gledališča. Včasih kar poletimo, včasih pa se prebijamo skozi led in moramo drsati. Da ne nasankamo (smeh).

Dnevi komedije, Pia Zemljič

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 3. 2013
Habemus papam!
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 11. 3. 2013
4,5888 Parole, 4,7794 Sleparja, 3,6250 Sen
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 3. 2013
Nina Rakovec: »Pri ustvarjanju komedije se moraš igrati«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 3. 2013
Lara Jankovič: »Komedija zahteva mnogo spretnosti«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 21. 10. 2010
Razmazane gledališke maske
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 14. 12. 2011
JURE HENIGMAN: Demonična sila
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 23. 5. 2010
Iva Krajnc. Lahkotnost privabljanja pogleda