Katarina Koprivnikar, SiGledal, 13. 12. 2011

JOŽICA AVBELJ: Frivolno neobrzdana

Impulzivnost njenega telesa in hkratne distance v igri, preko katerih bdi nad telesno in besedno govorico, so vselej prisotne v njeni tehniki igre.

Mačka na vroči pločevinasti strehi / foto Miha Fras

Z dobitnico Borštnikovega prstana Jožico Avbelj se ponovno vračamo v predstavo Tennessija Williamsa Mačka na vroči pločevinasti strehi v režiji Ivice Buljana, ki se zdi kot mali nepresahljivi vir igralskih kreaciji in možnosti portretiranja igralcev Mestnega gledališča ljubljanskega. Avbljeva se s to predstavo pravzaprav po dolgem času spet vrača na Veliki oder, z intuitivno inovativnim odrskim likom Velike mami.

Tennessijeva meščanska drama je prestrukturirana v postdramsko uprizoritev, ki igralsko najbolj utripa v liku matere Avbljeve. Predstava se igralsko izmenjuje v ritmu realistične igre in pretirane groteske, v katero se ležerno, a zavezujoče umešča Jožica Avbelj. Z živim temperamentom in nenehno poplesavajočim telesom predrugači tradicionalno funkcijo matere, ki je značajsko spremenjena, emancipirana, nič več gospodinja, okrasna oporna figura. Radikalno lomi ne samo značajske poteze lika matere, ampak tudi igralsko metodologijo naturalistične psihološke plastike. Z nekakšno skicirno tehniko svojo plastičnost v dramski osebi realizira v skico lika, ki igro preobraža v posnetek posnetka, ki izgublja svoj idejni original in je le še slika, podoba, skoraj karikatura. A na tehnično hoten način, vzporedno s svojstveno interpretacijo Velike mami. Avbljeva je z ekspresivnimi poudarki izstopila iz psiholoških niansiranj dramske vloge, značilnih za klasično igro, s spretno teatraliko potrdila drugačne dramaturške poudarke, prav kakor je to storila že poprej, najbolj emblematično v kultnem neoavantgardističnem Spomeniku G, ki se je v osveženi verziji uprizarjal na Malem odru MGL-ja leta 2009.

Impulzivnost njenega telesa in hkratne distance v igri, preko katerih bdi nad telesno in besedno govorico, so vselej prisotne v njeni tehniki igre. Glasovno je spoznavna s svojim hripavim, rezkim, radijsko bi se reklo žametnim glasom, ki v interpretaciji Velike mami polzi frivolno, v artikulaciji že skoraj na meji z razumljivostjo, a v funkciji poudarjanja ameriške odprtosti, ki že prehaja v strašljivost njihove lahkotnosti, vsiljive in ponarejene odkritosrčnosti, ki mehanično ruši, ignorira svoj svet okoli sebe in sogovorce. Ameriški jug v kombinaciji s postdramsko formo predstave rezultira v ekscesno grotesko, hiperrealno vlogo Velike mami. V svoji neobrzdanosti Avbljeva natančno, zvesta do konca svoji odločenosti h karikaturni poenostavitvi lika, ki sledi tako zastavljenemu principu vloge, ustvarja gledališko svežo igralsko kreacijo, še posebej na odru Mestnega gledališča.

Jožica Avbelj

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
Rojstnodnevne čestitke in pozdravi
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 16. 12. 2011
UROŠ SMOLEJ: Užitek prestopanja
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 12. 2011
GREGOR ČUŠIN: Žlahtni Skopuh
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 15. 12. 2011
JETTE OSTAN VEJRUP: Sodobna desetnica
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 14. 12. 2011
JURE HENIGMAN: Demonična sila
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
JANA ZUPANČIČ: Mačka, ki jo pečejo tačke
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 12. 2011
GAŠPER TIČ: Protejski značaj
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 9. 12. 2011
BORIS OSTAN: Mikroekspresija obraza
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 12. 12. 2011
JURIJ DREVENŠEK: Mehko fleksibilno telo
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 12. 2012
Matej Puc: »Alternativo vidim v diktaturi dobrega«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 6. 5. 2013
Aljaž Jovanović: »Jupi-pizda-super«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 6. 2013
Vesna Jurca Tadel: »Kritika je nujna sopotnica umetnosti«