Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 12. 2012

Matej Puc: »Alternativo vidim v diktaturi dobrega«

Matej Puc je v Mestnem gledališču ljubljanskem zaposlen skoraj deset let. Prihaja iz časov, ko so se študentje še smeli redno zaposlovati. Za vlogo v predstavi Nevihta je bil letos nagrajen z Borštnikovo nagrado. Spregovoril je o svojem delu, nagradi, o tem, kaj pomeni biti Mariborčan decembra dva tisoč dvanajst, in katerega od treh velikih decembrskih mož bi volil.

Matej Puc / foto Mimi Antolović

V zahvalnem govoru na podelitvi Borštnikove nagrade ste se med drugim predvsem zahvalili svoji družini. Za igralce velja, da so razpeti med dve družini – gledališko in sorodstveno, kako to dvoje doživljate vi?

Načeloma res velja tako, da je gledališče kot neka družina. Zame je le moja prava družina tista, ki jo res štejem za družino. Ni sicer čisto primerljivo, res je v teatru tudi ekipa, s katero delaš predstavo, neka manjša družinica znotraj te večje družine celotnega ansambla. Z njimi si vendarle deliš intimne zgodbe, saj se med delom res zbližaš – z nekaterimi bolj, ker z njimi pač deliš prizore. To, da sem na podelitvi Boršnikovih nagrad omenil svojo družino, je bilo zame pomembno, saj sem se prav iz vseh naših zgodb rodil jaz kot igralec. Družina mi res ogromno pomeni, to je polje, v katerem najdem zatočišče in varnost, ko mi v teatru zaškriplje. V svojo družino nikoli ne dvomim, v teater in v svoje sposobnosti pa kdaj podvomiš. Ko nastopi kakšna kriza, je še vedno prava družina tista, ki ti vedno stoji ob strani, na katero se lahko vedno zaneseš in se nikoli ne obrne proti tebi.

Ko igralec prejme nagrado za vlogo v gledališču, je to zanj seveda potrditev in poriv za naprej – kako pa je v vmesnem času – ko ustvarjate, delate dobro, neke formalne potrditve pa ni?

Nikoli prej nisem pričakoval, želel nagrade, ker sem nekaj tako dobrega ustvaril. Še te nisem pričakoval. Potrebuješ pa to kdaj. Vedno so vzponi in padci. S stališča sveže izkušnje te nagrade mi je na nek način zelo prav, da sem jo dobil v tem trenutku, ker sem bil ravno v nekem obdobju preizpraševanja smisla tega početja. To sicer ne pomeni, da sem sedaj čisto gotov in prepričan vase. Zame je bila nagrada res čisto presenečenje in hkrati veselje – se mi zdi, da sem še sedaj kar malo v šoku. Ko so me poklicali, da sem dobil nagrado, nisem mogel verjeti, bil sem prepričan, da so se zmotili in morda mislili Matejo Pucko. Gledal sem namreč par dobrih predstav, ki so bile na Borštniku, in vem, da so bili nekateri res super.

Je Borštnikovo priznanje celotni predstavi in ekipi kaj spremenilo vaš in gledalčev odnos do Nevihte?

Prva predstava po podelitvi nagrad je bila v nedeljo (2. decembra, op. a.). Bil je res nek drugačen občutek, saj se mi je zdelo, da sedaj ljudje drugače gledajo na predstavo, z več pričakovanji, strožje, v smislu, da moramo opravičiti vse te nagrade in našo domnevno odličnost. Tudi ko smo se pogovarjali med sabo, je bilo čutiti neko nelagodje, dodatno breme – sploh v prvem delu predstave, ki je igralsko zelo delikaten, saj je forma precej prosta, tako da vsak lahko naredi, kar hoče. Hitro ti lahko spodrsne, zato moraš vedeti, kje je meja. Pri tej ponovitvi sem morda čutil neko zategnjenost, kjer bi drugače morala biti sproščenost. Lahko, da je to samo moj občutek.

V predstavi Nevihta je skozi celotno uprizoritev vidna neka močna kolektivna vez (ki je povsem naravna, spontana) med igralci – kar je bilo zapisano tudi v utemeljitvi nagrade – kako ste vi doživljali ta proces nastanka predstave?

Res je bila ta predstava drugačna, ne vem, zakaj. Hitro se je vse začelo in hitro smo bili vpeljani v igro. Gregor Luštek, ki je sedaj postal tudi stalni sodelavec Jerneja Lorencija, je bil odgovoren za telesne vaje. Veliko je bilo dotikanja, gnetenja, s tem smo odstranjevali prepreke, da nismo imeli pred nikomer nobenega zadržka. Tako smo pravzaprav že vadili odnose. Tudi sedaj, ko smo obnavljali predstavo za Borštnika, smo imeli skoraj solze v očeh, saj smo bili veseli, da lahko spet igramo skupaj. Nasploh je zame teater timski šport, kjer moramo rasti skupaj. Danes se to sicer ne zgodi ravno pogosto. Morda se oblikujejo skupinice znotraj predstave, pri Nevihti pa smo bili že v začetku skupaj na odru in smo ves čas sodelovali. Morda pa zna to narediti samo Jernej.

Ste potem, ko ste delali še cel kup drugih predstav, kaj pogrešali tak način dela, to ekipo, takšne odnose?

Vse lepe občutke enega projekta zapakiraš v neko »mapo« v svojem srcu in tam ostane večno. In to naredi vsak. Tako ima veliko ljudi iste mape v svojih srcih. Ko začenjaš nov projekt, z nekaterimi že deliš kakšno mapo, z nekaterimi pa ne. Veš, s kom jo deliš, in tudi on ve. Tako si pri vsakem novem projektu želiš ustvariti nov kup map, ki jih boš shranil v svoje srce.
.
Imate kakšno vlogo/predstavo še posebej v srcu?

Več jih je, poleg Nevihte še Milo za drago, Ples na vodi, Mačka na vroči pločevinasti strehi, Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva. Pravzaprav imam rad kar večino svojih predstav.

Kakšen način režije vam ustreza?

Rad imam telesen pristop k igri – to, kar smo počeli z Ivico Buljanom. Ravno smo končali skupni projekt, to je sedaj že moj tretji z njim. Pred kratkim sem mu tudi povedal, da na prvem skupnem projektu v Kranju, ko smo delali Drame princes Elfriede Jelinek, nisem znal delati z njim. Takrat sem bil svež z Akademije, in akademijski pristop k igri je bil drugačen, kot ga je zahteval on. Njegov način režije je tak, da pušča prosto polje – te svobode takrat še nisem znal izkoristiti. Moraš imeti res izkušnjo z njim, da spoznaš njegov sistem. To je potem zelo osvobajajoče; pa ne v smislu, da lahko narediš vse, ker te režiser ne zna usmeriti. Pri Mački (na vroči pločevinasti strehi, op.a) in Komediji z ženskami je bilo dosti več fizičnih predpriprav, kar je bilo zelo naporno. Takšen način dela je pravzaprav  »team-building«, da res lahko nastane enotna ekipa. Tudi k tekstom, ki jih izbira – Koltès, Müller – se takšen način igre poda. Ta pristop mi je torej super – da ti popolno svobodo.

Nekateri igralci se intuitivno lotevajo vloge, drugi bolj miselno, kako pristopite k študiju vi?

Najbrž bolj intuitivno. Vsakič tudi drugače. Na začetku, ko dobiš besedilo, se sproži neko razmišljanje in potem ves čas povezuješ stvari in jih nadgrajuješ. Iz vseh teh tehnik, ki si se jih naučil, iščeš svojo pot. Strogo niti ni mogoče izvajati vseh tehnik, razen če bi to bila ideja režiserja. Vsak vzame nekaj, kar mu je všeč. Včasih instinktivno nekaj počneš, potem pa vidiš, da ima mesto v teoriji. Dostikrat se mi je to zgodilo. Niti ne znaš razložiti, kako se kaj zgodi, ker ni po nobeni tehniki. Sedaj je tudi neko obdobje postdramskega v gledališču, ko režiserji izvajajo svoje poetike, in moraš na novo izumljati tehnike, ker nobena znana ne spada v režiserjev koncept. Vse, kar imam, je odprta glava, da poslušam in domišljija deluje sama. Pomembno mi je, da me režiserji spustijo v svoj svet in da se čutim soustvarjalca celotne predstave, ne samo svoje vloge. Najbolje delam takrat, ko se počutim sprejetega.

Kaj dela igralca dobrega? Ima pojem prezence kaj pri tem?

Prezenco absolutno lahko začutim, ne vem pa, če se jo da racionalno opisati. Vsakič, ko gledam dobro predstavo z dobrimi igralci, se me poloti želja, da bi tudi sam takoj stopil gor na oder, vzbudi se mi želja, da bi tudi sam delal. In ko gledam dobrega igralca, sem samo zaprepaden. Na Akademiji sem večkrat seciral igro kakega igralca, kar pa se mi zdi, da ni bilo dobro, ker lahko začneš v neki fazi to tudi nehote posnemati. Sedaj sem raje samo fasciniran in ne razmišljam o tem, kako in zakaj. Preprosto je – ali me igralec prevzame ali pa ne. Tudi igralci sami drugače gledamo na to kot na primer režiserji. Meni je dovolj videti par genialnih igralskih »punktov« in to nosim s sabo.

S študijem ste končali leta 2004 in se kmalu zaposlili v Mestnem gledališču ljubljanskem, katerega član ste še danes. Vmes ste zaigrali v Prešernovem gledališču Kranj, SNG Drami Ljubljana in na Ptuju, kasneje pa tudi v Mini teatru. Spadate bolj med tiste, zveste eni hiši, eni družini? Kako gledate na to?

Ko si mlad, na začetku ne veš, kam bi šel. MGL je prišel prvi in sem takoj rekel ja. V tistem obdobju sem postal še oče, in nisem hotel tvegati s »svobodo«. Potem je prišla tudi Barbara (Hieng Samobor, op. a.) in sem počakal, da vidim, kako bo potekalo delo pri njej, in mi nikakor ni žal, da sem ostal. V Mestnem gledališču ljubljanskem je nastal super kolektiv, tukaj je sedaj ogromno mojih prijateljev, med nami je sedaj tak pošten odnos. To se čuti – seveda tudi pri Nevihti, ko smo vsi delovali kot en organizem. Barbara je pomladila naš teater, s tem je prišla sveža energija, pri vajah se čuti nek ekipni duh. Spominjam se prejšnjega obdobja, ko sem šele prišel, tega ni bilo. Sedaj je nastala tudi neka zdrava konkurenca, sploh ko vidiš kolege, da jim gre dobro, tudi tebe podžge.

V MGL ste polno zasedeni, kaj pomeni to za vašo igralsko kondicijo – po eni strani imate ogromno možnosti za igralsko izražanje, po drugi pa so ti preskoki iz vloge v vlogo pogostejši in s tem tudi možnosti ponavljanja in nevarnost, da zaidete morda v neke ustaljene modele igre. Kako se spopadate s tem?

Tega te je seveda strah. Ampak, če že imaš ta strah, se mi zdi, da se potem to ne more zgoditi, ker se že vnaprej zavedaš pasti in potem paziš. Tudi Barbara skrbi za razvoj nas mladih in nam daje raznolike vloge. Na začetku kariere sem bil vedno le mlad zaljubljenec, kar zna biti precej nadležno, ker si ves čas samo zaljubljen, mene pa je vleklo tudi v druge stvari. Ko sem prišel, sem res bil še fantek, ampak počasi sem tudi odrasel – sedaj dobivam tudi drugačne in različne si vloge, da me igralsko lahko potešijo. Poleg vsega pa sodelujem še v projektih izven matičnega gledališča, pravkar odhajam na vaje v Mini teater.

Čeprav ni minilo toliko let od vašega zaključka Akademije, se je situacija z zaposlitvijo igralcev do danes še poslabšala, čeprav s slabo zaposljivostjo umetniških poklicev strašijo že vsa leta – kako je lahko še slabše in ali bi se pod takšnimi pogoji, ki vladajo sedaj, še enkrat odločili za igralski poklic?

Sam sem že v tretjem letniku delal v gledališču na Ptuju, v tretjem letniku v Kranju in ljubljanski SNG Drama hkrati. Nikoli nisem bil absolvent, takoj sem se že zaposlil v MGL-ju. Že ko sem bil sam še študent, se je govorilo, da so vsi teatri polni. Ves čas se to govori, pa s(m)o (skoraj) vsi potem dobili zaposlitev. Očitno obstaja nek tak krog, da se vendarle sprostijo mesta. Vem, da naša Barbara daje ves čas priložnost mladim, tako igralcem kot režiserjem in dramaturgom. Torej je veliko odvisno od politike vodstev gledališč. Ne znam pa najbolje odgovoriti na vprašanje, če bi šel še enkrat v ta poklic. Najbrž ja, ker to je neka sila, ki je tako močna, da bi bil drugače najbrž nesrečen. Če pa bi pa na primer moja hčerka želela v to, bi že malo razmislil, ali bi želel to zanjo.

Mislite, da je odgovornost vsakega posameznika, da je tudi politično angažiran, še posebej v tem trenutku, ko vse v Sloveniji plamti od demonstracij?

To se tudi sam sprašujem. Malo sem izgubil vero, a hkrati, če bi sedaj postal pasiven državljan, je to voda na mlin tem, ki vodijo državo. Tudi kot Mariborčan sem ponosen na to, kar se je dogajalo in se še, in menim, da je sedaj res treba iti do konca. Zdaj je pravi čas, ker se da. Masa lahko veliko spremeni in tukaj vidim moč. Sam sem morda res postal pasiven, ker sem tako že obupan nad tem, kar se dogaja, nad tem, da lahko kateri koli politik sploh kaj spremeni. Imam sicer malo fantazijsko teorijo o možnosti alternative, in sicer t. i. »diktatura dobrega«. Da bi bil samo en človek, ki bi vodil državo in odgovarjal za vse. Ker se mi zdi, da je sedaj odgovornost razpršena, in potem nihče ni kriv. Z enim vladajočim bi se vedelo, kdo je odgovoren, in bi ga takoj lahko zamenjali v primeru nezadovoljstva z njegovim delom. Genialna se mi zdi islandska zgodba. Ampak tam je tudi kultura ljudi drugačna.

Če bi imeli moč superjunaka, da obesite svet nazaj na njegove tečaje, kaj bi bili?

Bil bi nek nov Matej Puc, ki bi naredil vse po »matejpucovsko«.

Kakšno glasbo bi dali na to ozadje?

Bila bi tišina.

Če bi imeli možnost, da izberete katero koli državo na svetu, kam bi se preselili?

Rad bi živel tu, odpotoval bi pa na Sever, v Skandinavijo.

Katera je vaša najpomembnejša vrednota?

Ljubezen.

Vaša največja slabost?

Lenoba.

Miklavž, Božiček ali dedek Mraz?

Božiček.

Matej Puc

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 19. 12. 2012
»Vsaka umetnost je stvar samote«
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 12. 2012
»Živeti pomeni biti angažiran«
Anja Bunderla, SiGledal, 14. 12. 2012
»Življenje nekaj hoče od mene«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 10. 12. 2012
Maja Cerar: »Ne popuščam tam, kjer preprosto vem, da moram vztrajati«
Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 11. 12. 2012
V gledališču rastemo skupaj
Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 13. 12. 2012
Prvi januar: kot prazen oder po koncu predstave
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 12. 2012
Primož Pirnat: »Moja pamet je manjša od moje intuicije«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 3. 2013
Habemus papam!
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 13. 12. 2011
JOŽICA AVBELJ: Frivolno neobrzdana
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 6. 5. 2013
Aljaž Jovanović: »Jupi-pizda-super«
Gost

he, he ... lenoba ;-)

17. 12. 2012

Gost

Ima nas još ... ;-)

17. 12. 2012

Navdušenka

Odličen intervju z odličnim igralcem. Edino glede "politične" izbire se ne strinjam - sama bi volila Miklavža :P

20. 5. 2013