Anja Bunderla, SiGledal, 9. 12. 2013

Soočanja z napisano osebo ali Polona Juh

Pogovor s Polono Juh, dobitnico letošnje Borštnikove nagrade za igralsko kreacijo Ofelije v gledališki uprizoritvi Hamlet (SNG Drama Ljubljana). O Hamletovi Ofeliji, Kaligulovi Kesoniji in o tem, da je z dobro osebnostjo vendarle mogoče nekaj spremeniti.

Polona Juh v vlogi Kesonije. Uprizoritev Kaligula Aberta Camusa v režiji Vita Tauferja in izvedbi SNG Drama Ljubljana (sezona 2013/14) / Foto: Peter Uhan

Polona Juh, filmska in gledališka igralka, profesionalno v gledališču deluje že od leta 1994, ko je prestopila prag ljubljanske Drame. Navdih za številne kreacije, ki so bile opažene in jo delajo prepoznavno, nabira, kot pravi sama, v literaturi in v ljudeh, ki so okoli nje, ter tudi v modi, v evropskih mestih, muzejih in njej zelo ljubi renesansi, ki se ji zdi še zmeraj nekaj najlepšega. Reda in discipline se je naučila pri baletu, s tem pa so se ji odprla vrata glasbe, klasike, univerzalnosti in življenja na splošno. Poleg tega, da je v letu 2013 dobila Borštnikovo nagrado za igralsko kreacijo Ofelije v predstavi Hamlet in da trenutno igra vlogo Kesonije v Kaliguli Vita Tauferja, se ji že novo leto 2014 odpira z dvojno filmsko premiero na Hrvaškem, ko bosta z enotedenskim razmikom v filmsko distribucijo šla Lahko noč, gospodična Metoda Pevca ter Projekcije hrvaškega režiserja Zrinka Ogreste, česar se izjemno veseli: “Zase bi sicer rekla, da je najlepše takrat, ko ustvarjaš, ampak tudi sedeti v temi in gledati svoja dva filma bo prelepo in posebno razkošje.”

Bili ste že Shakespearova Julija, Miranda, Desdemona, Rosalinda, Kordelija, zdaj pa še Ofelija. S kakšnimi občutki ste sprejeli to vlogo?

Da sem odigrala vse te Shakespearove junakinje, sem imela srečo. Ne vem, koliko jih je še ostalo, ampak zelo mogoče je, da bom še v pokoju odigrala kakšno (smeh). Ofelija je prišla zelo nepričakovano. Hamleta smo v drami igrali pred zdaj že 19 leti, ko je Ofelijo igrala Saša Pavček, to je bilo leta 1994. Tisto leto so me takoj po akademiji povabili v angažma SNG Drama Ljubljana. Takrat, na primer, bi se mi zdelo smiselno, da sem Ofelija, zdaj pa ... tudi. Sicer je Ofelijo igrala že moja mama in ena Ofelija v družini bi lahko zadostovala (smeh), pa vendar, zdaj vidim, da sta tudi dve Ofeliji prav v redu. Kako je do Ofelije prišlo? Približno leto nazaj me je režiser Eduard Miler vprašal, če bi jo igrala. Resnično, take ponudbe nisem pričakovala, glede na to, da imamo v gledališču mlajšo generacijo igralk. Moje vprašanje, ki je Eduardovi želji sledilo, je bilo seveda, če morda ve, koliko sem stara. Na to mi je režiser odgovoril, da nikjer ne piše, koliko let mora imeti Ofelija. Kakšen mesec sem razmišljala, kaj naj z vlogo ... in potem (zdaj verjamem, da sem se odločila prav) Ofelijo sprejela.

Zakaj (še) ta dvom?


Ofelija je po logični dramaturgiji zapisan lik nedolžnega, naivnega dekleta, ki v življenju še ni dosti izkusil, se preizkusil. Je dekle, ki se z ljubeznijo šele spoznava. Življenjsko obdobje, v katerem se nahajam sama, pa je zrelo, polno takšnih in drugačnih izkušenj. Na odru čutim, da moja prezenca, emotivnost, odprtost, občutljivost, pripovedujejo nekaj drugega. Čutim, da sem v obdobju, ko lahko pripovedujem, skozi usode protagonistov, ki so niansirane v kompleksnosti, ki je drugačna in zahtevnejša od Ofelijine.

Kaj pa soočenje z norostjo?


Z norostjo nisem imela težav, saj sem verjela, da bom prav z njo lahko veliko bolje izpostavila svoje stališče do današnjega časa, današnje oblasti in mentalitete neobčutljivih ljudi, kot se da z interpretacijo nakazati v prvem delu njenega delovanja. Ofelijine norosti ne pojmujem kot nekaj abstraktnega. Norost, ki se mi zdi zanimiva za uprizarjanje v današnjem času, pojmujem kot mejno, preobčutljivo stanje nekoga, ki je v tem svetu nerazumljen zaradi svoje senzibilnosti, pameti in uvida v stvari. Takšen človek v današnjem svetu ni zaželen. In Ofelija se znajde v situaciji, ki je mejna zaradi sistema, ki jo obdaja, in mejna zaradi lastne usode − smrt njenega očeta, odnos s Hamletom. Pri kreiranju Ofelije se mi je zdelo zanimivo to, da je v trenutku, ko drugi zanjo mislijo, da je skrenila, ona sama izrazito lucidna in dobro ve, kaj dela. Njen um je na višku sposobnosti zavedanja, podobno, kot je na višku zavedanja človek v današnjem svetu, ko se upira krivici. Želela sem izostriti misel, kako ranljiv je človek in kako hitro lahko uspe družbi zaradi lastnih interesov na nekoga pokazati, da je nor, pa v resnici ni. Da pa bi bila tragičnost Ofelije ob njenem koncu čim večja in jasnejša, sem skušala prehod med zavednim in nezavednim brisati.


Polona Juh v vlogi Ofelije. Uprizoritev Hamlet Williama Shakespeara v režiji Eduarda Milerja in izvedbi SNG Drama Ljubljana (sezona 2012/13) /
Foto: Peter Uhan

Če si sposodim vprašanje iz obrazložitve ob Borštnikovi nagradi, ki ste jo prejeli: ali verjamete, da lahko dobronamerni, čuteči ljudje s svojimi dejanji spremenijo lastne usode ali so resnične spremembe res le v domeni brutalnih, manipulativnih ljudi?


Menim, da je resničnejše to drugo. Sama bi lahko to misel prevedla na veličastne protagoniste − manipulatorje iz svetovne dramatike, o katerih je zelo jasno zapisano, kakšno je njihovo delovanje, ali pa na kar resnične srhljive avtoritete, ki so skozi zgodovino vladali znotraj totalitarnih sistemov. Lahko pa se pogovarjava o svojih prijateljih, znancih, ki so pod pritiskom brutalnih manipulatorjev po krivici ostali brez dela, ostali brez prijateljev, ostali brez lastne fizionomije, karizme, ker je naš sistem brez hierarhije sosledja pravih vrednot in zato ni pravih priložnosti, ki bi lahko prave ljudi ob pravem času pripeljale na zaslužene položaje, kjer bi se lahko izrazili.

Ne vem, kako je to mogoče, ampak očitno so na imanentnih položajih ljudje, ki zato, da bi zavarovali lastno integriteto, ki je morda revnejša od integritete nekoga drugega, nastopajo, kakor nastopajo, z interesom, da zavarujejo in rešijo sebe.

Zdi se, da je res tako …


Seveda verjamem tudi v to, da lahko kljub vsemu nekaj spremeniš tudi z lastno osebnostjo. Menim, da se je potrebno vedno in povsod zavedati sebe, svojih stališč in poslanstva, ter v odločilnih trenutkih nastopiti jasno in močno. V tem pogledu se umetniki mogoče premalo in manj udejstvujemo, kot so se recimo umetniki včasih. Očitno je sicer to, da je nastopil intenziven čas, ko je marsikoga že strah karkoli pokomentirati, kaj šele izgovarjati svoja stališča, da ne bi v zameno za to izgubil dela. Torej je prisoten strah. Strah pa je, kot vemo, znana stvar vseh totalitarnih sistemov. Prav o tem pa se je tudi že Camus zelo izčrpno preizpraševal skozi dramo Kaligula. Sicer pa se včasih zdi, da je človeštvo zabredlo že tako daleč, da se kolovrat političnih sistemov vrti in razpleta kar sam, ne glede na to, kdo je kdaj na vrhu...

Če ostaneva kar pri Camusu, ki je v svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade leta 1957 umetniku-pisatelju zadal težko nalogo: postavil ga je v vlogo tistega, ki naj ne služi “ustvarjalcem” zgodovine, ampak tistim, ki zaradi te zgodovine trpijo. “Naloga pisatelja je slišati tišino zatiranega ujetnika na drugem koncu sveta, to tišino pa prenesti in širiti skozi svojo umetnost.” Kakšno poslanstvo pripisujete sebi kot umetnici?


Igralci si sami ne podeljujemo vlog, te so nam dane. Ne izbiram, sem izbrana. Soočam se z napisano osebo, njenim stanjem, odgovorno nalogo, ki je bila zapisana v nekem določenem času izpod pisala nekega avtorja, ki je čutil in mislil za vse čase, skozi projekcije različnih ljudi, različnih usod. Sprašujem se, ali lahko s svojim poslanstvom sporočanja s piedestala odra, ko se gledalec poskuša identificirati z zgodbo, vsebino, mojo osebo, sploh lahko izrazim dovolj? Poslanstvo umetnika naj bi bilo to, da bi lahko delal samo tisto, za kar se je rodil, za kar naj bi bil izbran. Se pravi, jaz kot igralka bi morala biti s svojim delom na odru dovolj močna in izrazna, da bi se lahko gledalec oziroma človek, ki želi doseči neko notranjo preobrazbo, prek tega znašel, prepoznal pripovedovano sam v sebi ali pa se srečal s sporočilnostjo in vrednostjo predstave na nekih drugih, zavednih ali nezavednih ravneh, se pravi, tudi v tej tišini, o kateri je govoril Camus.

Vsi, ne samo jaz, se sprašujemo o vzgoji našega naroda. In publika, ki zahaja v Dramo na predstave, je zahtevna in v večini pripravljena na zahtevnejše vsebine. Kako vzdrževati raven kvalitete gledališča in ansambla? V ljubljanski Drami se pri vseh projektih poglobljeno preizprašujemo o vsem, o načinih uprizarjanja dramskih besedil, prepoznavanju nians, emotivnih stanj, misli, skratka o bistvenostih, s katerimi želi avtor ali režiser skozi uprizoritev in igralce nagovoriti publiko ali pa mi, igralci nagovoriti gledalce skozi avtorje. Kljub trudu, da bi bila predstava čim bolj artikulirana s strani sporočilnosti in rdeče niti uprizoritve, se sem ter tja zgodi nesporazum.

Tudi s strani kritiške stroke?


Včasih smo malo razočarani nad kritiško srenjo. Med njimi so seveda tudi izjeme. Na splošno pa se mi zdi, da kritiki večinoma ne opazijo dovolj ali da ne prepoznavajo dovolj tenkočutno ali da opazijo povsem narobe, ali morda s svojo kritiko povejo preveč o sebi. Kar za njih, po moje, ni dobro. Zelo pozitivno sem bila nazadnje in po dolgem času presenečena nad kritiko v Večeru, kjer je kritičarka Petra Vidali z analizo moje vloge v predstavi Kaligula na rahločuten način opisala vse tisto, za kar sem tudi sama želela, da bi bilo opaženo. To je redko.

Za vašo vlogo Kesonije v Kaliguli so bile kritike zelo dobre …


Hvala. Moram reči, da imam vlogo Kesonije izjemno rada. Saj imaš kot interpret vsako vlogo rad, ampak z vsako novo vlogo, ki jo dobim, vem, da postajam zrelejša. In s tem postaja zrelejša tudi moja ljubezen do vloge, ki jo ustvarim. Moram pa seveda izraziti tudi svoje navdušenje nad tem, kako vesela sem, da se kljub vsemu v kritiškem svetu nekaj premika, namreč v zadnjih Pogledih je bila kritika predstave Kaligula, ki jo je napisal Matic Kocijančič, kjer je pokomentiral tudi kritiki, ki sta bili objavljeni v Delu in Dnevniku. Takšne geste so po mojem mnenju konstruktivne in jih spoštujem. Ustvarjalci predstav radi vse beremo, s tem pa si seveda ustvarjamo svoje poglede na relevantne in nerelevantne zapise kritikov in kritike same. Verodostojnost osebe, ki napiše kritiko, se nam sama razgali že po nekaj stavkih. Takoj nam je jasno, koliko se nekdo na gledališče spozna in do kod seže senzibilnost avtorja kritike. In seveda z največjim veseljem beremo, kadar je zapis smiseln in artikuliran.

Polona Juh v vlogi Kesonije. Uprizoritev Kaligula Aberta Camusa v režiji Vita Tauferja in izvedbi SNG Drama Ljubljana (sezona 2013/14) /
Foto: Peter Uhan

Se kdaj zgodi, da igralec režiserju reče: Ne, tega pa ne bom?

Seveda. Igralec lahko pove režiserju vse po resnici. Režiser ni bog. Režiser je hudič, igralec pa je bog (smeh) ali pa obratno. Recimo (govorim v prispodobi), režiser vam reče: ”Zdaj se pa vrzi z Nebotičnika.” Igralec režiserju odgovori: “Ne, ne bom. Osmisli mi, prosim, zakaj bi se? Ali pa se ti vrzi dol, pa bom potem videla, če mi je tvoja ideja všeč.” Sicer vem, kaj ste me želeli v resnici vprašati. Odgovor režiserju “Ne, ne bom”, me je na primer stal tudi tega, da me režiser v svoje naslednje predstave ni več zasedel. Prišli pa so drugi režiserji, ki moj “Ne” spoštujejo.

V Kaliguli se poslužujete različnih dialektov, kako gledate na to?


Kot igralka sem se tega najprej zbala, kajti menila sem, da bi bilo škoda, če bi Camus v naši postavitvi zadišal po ceneni komediji. Boj za oblast, boj za prevlado, denar, umori, patriciji, Kaligula, cesar, velike filozofske misli in vprašanja ... in potem dialekt, ki bi lahko, če se govorne sheme ne bi lotili resno, postavil uprizoritev v pretiran lokalni predal. Ko smo besedišče posameznih likov v predstavi začeli obravnavati individualno in ga ustvarjati na novo, je tudi Camus zaživel z drugačno, po režiserjevi zamisli za današnji čas bogatejšo, dodano vrednostjo Camusove sporočilnosti.

Potemtakem se zgodi, da začutite, s katero vlogo se bolj ujamete, da jo bolje skreirate?


Vsekakor. Čeprav, zdaj z izkušnjami, znanjem in zrelostjo, ki jih imam, ne odneham, vse dokler si ne izborim prostora, znotraj katerega lahko vloga zaživi in poleti. In če lahko z vlogo poletim, če lahko z njo nekaj presežnega naredim, to pomeni, da se v njej tudi dobro počutim. Seveda so bile tudi vloge, ko sem začenjala, v katerih sem na tridesetih ponovitvah trpela sama s sabo in vlogo, ki ni hotela živeti. Takrat na primer sem v gledališče prihajala tri ure prej ter v svoji garderobi poskušala to vlogo vsakič na novo vzpostaviti, ustvariti. To je bilo breme, ki se ga ni bilo mogoče otresti vse do takrat, ko je bila predstava zaključena oziroma smo jo prenehali igrati. In kakšno veselje je bilo kar takoj pozabiti nanjo, na vlogo in predstavo. Nisem se navezala. Ne, ne.

Pri mlajših igralcih dostikrat zasledim, da rečejo, da jim dosti pomeni, če jim soigralci pri vlogi “pomagajo”. Kaj točno pomeni ta pomoč ekipe, ansambla?


Mislim, da je najboljše in najlepše takrat, kadar si lahko ti sam kot igralska osebnost mlajši generaciji vzor in navdih s samim seboj. Ne verjamem, da so besede vedno potrebne, če je le v mlajši generaciji dovolj daru za opazovanje. Enako kot v življenju, ko s svojim zgledom hote ali nehote vplivaš na otroka. Etika, estetika, radovednost, spoštovanje ...

Že od začetka svoje kariere delujete v Drami, ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili še kje drugje?


Kar se tiče poklica igralke, se mi zdi, da je prav to moje poslanstvo, zato dostikrat rečem hvala srečni zvezdi, pod katero sem se rodila. Ker pa je človek v svoji naturi vedno zahtevnejši od samega sebe, bom, se zdi, tudi jaz vedno znova hrepenela še po čem. Lansko leto sem imela priložnost, da sem na Hrvaškem snemala celovečerni film, se pravi, naredila sem korak iz naše države in zdaj bi rada, da bi se to ponavljalo naprej in naprej ... in morda še dlje. Bil je drobcen in hkrati velik korak. Željna sem novih ustvarjalnih ljudi, željna še kakšnega drugačnega, novega okolja, pa čeprav le za kratek čas. V deželah, kamor bi želela biti povabljena, je umetnost bolj ovrednoten pojav kot pri nas. Ve se, da je umetnost nujna za duhovno bogatenje naroda. Vzgoja mladih se začne z zanimanjem za umetniške zvrsti že zelo zgodaj. In na ta način se avtomatično postavi nek samoumeven, logičen vrednostni sistem, po katerem hrepeni vsaka umetniška zvrst, v kateri je preveč neoprijemljivega, premalo konkretnega.

Kdo ali kaj je tisto, kar vas inspirira?

Če greva kar po vrsti, me je vedno inspirirala mama, kot ženski pol mojega življenja, seveda tudi oče, oba sta bila v najlepšem in najčistejšem pomenu te besede lucidna in nora. Mama je, kar pomnim, moje življenje opremljala z domišljijo, ki se je jaz takrat nisem zavedala, če sebe nekako pogledam nazaj. Bila je originalna in inovativna. In takšna je še danes. Oče je bil vedno, in je še, izredno duhovit, tega sploh ne znam razložiti, ampak če bi ju gledala od zunaj, bi se verjetno ta pogled še povečal. Izredno sem jima hvaležna za vse, kar sta mi dala. Sta svetovljana, ki sta me učila, da bližnjic v življenju ni in da bom lahko samo s trdim delom prišla do takšnih rezultatov, s katerimi bom sama zadovoljna. Tudi nista nikoli v življenju sestankovala na kavi z nekom, da bi prišla do nečesa ... To se mi zdi kar pomembna kategorija moje vzgoje (smeh). Navdihuje me moj Saša z vsem, kar on je, navdihuje me moj sin.

Čemu bi rekli, da danes zrcalo postavlja Camusov Kaligula?


Če se zazrete v Kaligulo, se lahko zazrete v mentaliteto celega sveta. Kaligula postavlja zrcalo vsem totalitarnim sistemom, odsotnosti demokracije in prisotnosti anarhije. Ogledalo politikom, ki so nastopili takoj po vojni, in vsem podobnim politikom in povzpetnežem brez samocenzure, ki se uveljavljajo danes. V ogledalu Kaligule so skriti vsi najhujši morilci in mnogi manipulativni brutalneži iz zgodovine totalitarnih režimov. Srhljivost Kaligule je v tem, da je osrednji lik človek, ki je hkrati umetnik, pesnik, se pravi nekdo, ki se ukvarja z lepoto, domišljijo, hkrati pa je tudi človek oblasti in moči, ki želi pobiti vse do zadnjega, da bi se lahko na svetu vzpostavil novi, pravi red vsega. Se pravi nekdo, ki je inteligenten, luciden, prebujen, občutljiv in ima smisel za pesništvo, v isti sapi mori? Srhljiva je misel, da nekdo, ki dela lepo, mori. Je človek, ki je inteligentnejši, smrtonosnejši? Camus govori, da če nas vodi človek, ki stremi k popolnosti, ni nujno, da se bo potem zgodil na svetu raj. Kaligula je avtodestruktiven, samomorilski, njegova prisotnost pa nenehno vibrira stanje brezizhodnosti. Gledalcu ne da opore, da bi lahko bilo kdaj bolje. Mi ne ponujamo izhoda, nobenega hepienda. Že moja baka je rekla: “Prah si in v prah se povrneš,” ko sem jo spraševala, če verjame v življenje po smrti. Camus govori, da si sam sebi najhujši sodnik, največji kritik, zato verjamem, da je vredno biti v življenju živ in odgovoren, ker po smrti ni ničesar, je tema. V temi ne bo več časa za nič. Kakšna škoda (smeh).

In Kesonija?


Usodnost, fatalnost in tragičnost Kesonije je ravno v tem, da Kaligulo, ne glede na vse, brezpogojno ljubi. Njena ljubezen do Kaligule pripoveduje o popolni predanosti človeku na vseh ravneh. Ljubezen, ki meji na fanatizem, vendar je kot oseba v drami ravno zaradi takšne totalnosti tako posebna in zanimiva. Kesonija je s strani etičnih načel lahko popolnoma nerazumljiva in normalnemu, zdravemu človeku tuja. Se strinjam. Vendar takšna je. In njej podobnih žensk je bilo v zgodovini veliko. To so ženske, ki so vedele, kakšna grozodejstva delajo njihovi možje, pa so kljub temu ostale njihove žene, ljubice ali matere. Kesonija lahko včasih hkrati spominja in na Jovanko Broz ali pa na Evo Braun. Moja Kesonija predstavlja celo paleto žensk. Včasih se počutim kot Kaligulova mama, ki tolaži, nekje kot temni angel, ki ga varuje pred pogubljenjem, nekje kot ljubica ali žena, nekje njegovo zatočišče ... Kljub vsemu pa Kesonija trpi. Čeprav se je zaobljubila, da mu bo do konca stala ob strani, in v tem tudi dolgo vzdrži, pa se tekom bivanja ob Kaliguli počasi seseda sama vase. Kesonijo ljubezen pelje toliko časa, dokler ni kot človek že preveč duševno uničena, njena ljubezen pa nerazpoznavna.


Polona Juh v vlogi Kesonije. Uprizoritev Kaligula Aberta Camusa v režiji Vita Tauferja in izvedbi SNG Drama Ljubljana (sezona 2013/14) /
Foto: Peter Uhan

Bi nam zaupali, v katerih vlogah vas bomo lahko videli do konca gledališke sezone?

V kateri vlogi bom nastopila, je še skrivnost. Lahko povem le, da se veselim sodelovanja z režiserjem Tomažem Pandurjem, ki se bo začelo v februarju.

Kot ste že rekli, Kaligula ne ponuja srečnega konca. Ker smo ravno tik ob koncu leta 2013, kaj je tisto, česar se veselite, upate za naprej?


Za leto 2014 želim, da bi bili vsi ljudje srečni.


***

(Peščena ura leta 2013 pošteno prazni svojo zgornjo polovico, prav tako se z naslednjim pogovorom svoji polovici veselodecembrskih intervjujev z Boršnikovimi nagrajenci približujemo tudi mi, ki vam v sredo, 11. decembra 2013, v branje obljubljamo režiserko Matejo Koležnik − ali igralčevo kazen božjo, kot rada o sebi pravi sama. Obvezno branje za vse SiGledalce!)

 

Polona Juh, Nagrade FBS

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 18. 12. 2013
Pomembnost dialoga ali Tina Vrbnjak
Anja Bunderla, SiGledal, 23. 12. 2013
»Pičiti v srž problema« ali Marinka Poštrak
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 12. 2013
Začaranost z dramaturgijo ali Eva Kraševec
Anja Bunderla, SiGledal, 16. 12. 2013
Predanost ustvarjalnemu izrazu ali Nataša Matjašec Rošker
Anja Bunderla, SiGledal, 11. 12. 2013
Biti živ v trenutku ali Mateja Koležnik
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 12. 2013
Ta svobodni duh ali Tina Gunzek
Anja Bunderla, SiGledal, 4. 12. 2013
V iskanju koščka za sidro ali Ivana Jonke
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 12. 2013
Brez samote ne gre ali Srečko Fišer
Anja Bunderla, SiGledal, 21. 7. 2010
Ko se Nežka moži, eden ni dovolj
Anja Bunderla, SiGledal, 11. 12. 2013
Biti živ v trenutku ali Mateja Koležnik
Anja Bunderla, SiGledal, 2. 12. 2013
Ta svobodni duh ali Tina Gunzek