Anja Bunderla, SiGledal, 2. 12. 2013

Ta svobodni duh ali Tina Gunzek

Pogovor s Tino Gunzek, letošnjo dobitnico Borštnikove nagrade za mlado igralko. O predstavi Vaje za tesnobo, o Festivalu Borštnikovo srečanje, o projektu Prosto po Prešernu, predvsem pa o tem, kako je biti mlad igralec »na svobodi«.

Vaje za tesnobo / foto: Žiga Koritnik

Tina Gunzek je letošnja dobitnica Borštnikove nagrade za mlado igralko, ki jo je prejela za vlogo Dekleta v predstavi Vaje za tesnobo (SSG Trst). Tina je iz dramske igre diplomirala septembra 2012, in sicer z vlogo Lepotice v gledališki uprizoritvi Lepotica in Zver. Svoj prvi tekst se je učila s kasete, točno po intonaciji igralke, ko je, stara tri leta, v vrtcu nastopala kot Žogica Nogica. Drugi poskus z odrom se je zgodil ob koncu gimnazije, saj je kot nadomestna igralka vskočila na pomoč amaterski gledališki skupini KUD Zarja iz Celja. Po tej izkušnji je točno vedela, kam naprej: na gledališko akademijo, kakopak.

Letos je igrala v celjskih Največjih frajerjih z zahodnega sveta, pred kratkim pa je bil v Cankarjevem domu premierno uprizorjen gledališki projekt Prosto po Prešernu (Zavod Margareta Schwarzwald in Cankarjev dom), v katerem Tina – drugače svobodnjakinja – skupaj z mlado ustvarjalno ekipo preigrava Prešerna.

Deluješ »na svobodi«, nastopaš pa tudi na odrih institucionalnih gledališč, kot recimo v Trstu, kjer si v vlogi Dekleta nastopala v predstavi Vaje za tesnobo. Kako si prišla do te vloge?


Za to vlogo me je poklical režiser Jaka Andrej Vojevec. Tudi pri večini drugih projektov, ki sem jih do zdaj delala, je bilo tako, da so me poklicali režiserji. V praksi pa se dogaja tudi to, da si te zaželi umetniški vodja ali pa direktor.

Torej ni avdicij?


Premalo. Do zdaj sem bila samo na eni precej konkretni avdiciji v Siti teatru. Avdicije so izvajali, mislim, da tri mesece. Ta avdicija je bila takoj po zaključku akademije, kar je še dodatno spodbudilo zavedanje, da se zdaj zares borimo za to, za kar smo se šolali. Avdicijo sem potem naredila. Sicer pa mi je tak princip najljubši in bi si jih želela še več. Sploh za te »off« projekte je po navadi tako, da te nekdo pokliče zato, ker se mu zdiš primeren za določeno vlogo. Pri avdiciji pa se pripraviš, greš tja, se pokažeš, in če te pokličejo, te pokličejo zaradi tega, kar si pokazal, kar se mi zdi največ vredno. Je pa avdicij res zelo malo, tako v gledališču kot tudi na televiziji. 

Vse poteka bolj po nekih poznanstvih …


Ne vse, je pa res, da nas je tako malo, da se vsi med seboj več ali manj poznamo. Če nekoga rabiš, se spomniš na tip igralca, ki bi tej vlogi ustrezal, in ga pokličeš.

Glede na to, da si delala v komercialnem in nacionalnem teatru, so med njima kakšne bistvene razlike?


S »komercialnim teatrom« misliš na Siti teater, a ne?

Ja. In na predstavo Odspejsani.


Razlika je predvsem v tem, da imajo tam piarovca, ki trži predstavo. V pogodbi tudi podpišeš, da boš dajal intervjuje za medije, česar v nacionalnih teatrih recimo ni. V komercialnem teatru si dosti bolj vpleten v samo promocijo in druge obstranske dejavnosti, povezane s promocijo. Kar se pa samega dela na predstavi tiče, pa tukaj ni nobene razlike. Nismo ciljali na to, da bomo komercialni oziroma da moramo zato, da bomo gledani, na odru početi ne vem kaj.


Vaje za tesnobo / foto: Žiga Koritnik
Za vlogo Dekleta v predstavi Vaje za tesnobo si dobila Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Se ti zdi, da ti je bila ta vloga bolj pisana na kožo? Oziroma kaj je tisto, kar misliš, da je pri tvoji kreaciji vloge vzbudilo pozornost?

Vsako vlogo, ki jo dobiš, zagrabiš, da bi jo v tistem trenutku naredil najbolje, kot zmoreš. Ni, da bi bilo kdaj kaj lažje ali težje, ali da bi ti bilo kje kaj bolj pisano na kožo. Celostno gledano se trudiš narediti najboljše. Dosti pa je odvisno tudi od ekipe, od tega, kako se znotraj neke ekipe počutiš. Opažam, da če je ekipa dobra, če je dobra energija med soigralci in tudi širšimi sodelavci, se bo to pokazalo. Tako kot se je tudi v predstavi Vaje za tesnobo

Pri sebi pa nisi opazila, da bi ti tukaj teklo kaj boljše kot kje drugje?


Ne, čisto iskreno rečem, da tukaj ni bilo nič kaj drugače. Zmeraj pa je tu problem dobrih predstav (če vzamemo za merilo Borštnikovo srečanje), za katere imaš občutek, da tečejo recimo boljše kot kakšna poprej, pa se jim ne uspe uvrstiti v tekmovalni program. Imaš teatre, ki že leta niso bili uvrščeni v tekmovalni program. Ne vem, kje je problem, ampak prepričana sem, da so tudi tam predstave dobre in da je tudi tam kaj za opaziti. Najbrž je vse malo odvisno od sreče in kaj jaz vem, česa vse še.

Nekaj pripomb na to temo je letos letelo tudi na račun selektorja …


Kar se mene tiče, bi bilo idealno, če bi vsak teater prijavil po eno predstavo, za katero meni, da je bila najboljša predstava sezone. Mislim, da bi moral vsak teater imeti možnost, da bi lahko na festival poslal po eno predstavo, poleg tega, da selektorji naredijo še svoj izbor. Tako bi lahko vsak pokazal, da dobro dela. Veliko dobrih stvari je prezrtih. In če to navežem na mlade igralce: trenutno se soočamo s krizo, kar pomeni, da veliko mladih igralcev ne dela, vsako leto jih pride novih deset z akademije, zgodi pa se, da dva od teh desetih potem na koncu res delata. A to ne pomeni, da je ostalih osem zato slabih. Gre za precej občutljive stvari, pri katerih res ne vem točno, od česa vsega je odvisno, da so nekatere dobre stvari prezrte, čeprav ne bi smele biti.

Za prav to generacijo marsikdo reče, da je zamudila svoj vlak …


Ampak se ne bomo kar tako vdali. To obdobje za mlade res ni najbolj idealno, se moramo pa zato sami toliko bolj boriti.

Si morda zaradi te nagrade dobila kakšno novo povabilo k sodelovanju?


Ne, razen da se zdaj pojavljajo intervjuji, s katerimi prej, razen v komercialnem teatru, nisem imela stika. Sama sicer nisem pristašica nekega izpostavljanja izven teatra, mogoče pa vseeno ni slabo, da se na ta način morda kdo spomni nate. Drugih razlik pa ni. So se pa zgodile neke stvari na bolj osebni ravni. S to nagrado se je vame naselil nek mir. Sicer nerada gledam nazaj, raje »šibam« naprej, ampak tako pa sem se vendarle malo zaustavila, pogledala za nazaj, se umirila in si rekla, da zdaj lahko pičim naprej.

Kakšni so bili občutki ob prvem branju teksta Vaje za tesnobo?


Tekst sem prvič brala na bralni uprizoritvi za Grumovo nagrado v Cankarjevem domu. Brala sem ravno vlogo Dekleta in mislim, da sem brala še vlogo Šefike. Vem, da takrat nisem bila tako pozitivno naravnana do tega teksta. Drugič pa sem ga prebrala pred vajami v Trstu in mi je bilo to to. Tekst je tako čist. Situacije so čiste, enostavne, resnične. »That’s it.« Zdelo mi je, da je vse do potankosti napisano, da se vse pove. Da besedilo da neko krutost, neko resničnost tako, kot je.

Kaj se zgodi, ko se Policaj in Dekle iz drame odpravita domov?


To zgodbo si pa mora ustvariti vsak sam.


Vaje za tesnobo / foto: Žiga Koritnik
In kakšna bi bila tvoja zgodba?


Moja bi bila čisto patetična in romantična. Da sta se našli dve duši, in je to to. Da sta se našla dva pola, ki sta se sedaj združila. Najbrž je to tudi čisto verjetna zgodba, saj se po navadi v takem krutem okolju, v katerega so vrženi liki iz te drame, po navadi spletejo lepe stvari. V krutih situacijah iščemo bilke, pozitivne stvari, zato bi bilo čisto verjetno, da bi se tukaj našla in da bi jima potem bilo skupaj malo lažje.

Obstaja kak dogodek z nastajanja predstave Vaje za tesnobo, ki bi ga delila z nami?


(Smeh) Prvi prizor v drami Vaje za tesnobo je prizor s pnevmatskim kladivom v hlevu, kjer je oče naredil samomor. Če se ne motim, skoraj do zadnjega tedna na vajah nismo imeli pravega pnevmatskega kladiva, zato smo vadili z gasilnim aparatom. No, jaz takole enkrat stojim na odru z gasilnim aparatom, ki se je, ne vem, kako točno, sprožil in me obsul s prahom, da sem se s solzami v očeh od strahu sesula na tla. Potem smo tudi razmišljali, kako bi bilo, če bi bila jaz v zadnjem prizoru noseča … Jaka je od nekod privlekel trebuh, in ko smo vadili, da bi videli, če bi to kaj doprineslo k prizoru, smo se samo režali, ker je bilo preprosto presmešno. Na ta projekt in na Trst so sami lepi spomini. Na začetku smo bili vsi tam malo golobčki, ko so nas vpeljali v to tržaško življenje, pa je bilo že tako luštno, da nam je bilo na koncu kar težko iti.

Zakaj si se odločila za igralski poklic?


Za to sem se odločila precej pozno. V tretjem letniku srednje šole sem se priključila amaterski skupini Zarja iz Celja, kjer so nujno potrebovali nadomestilo za njihovo igralko, ki je imela težave z nosečnostjo. Direktor skupine se je spomnil name, ker me je videl na šolski prireditvi, ter me povabil k sodelovanju. Ne vem, kaj se je zgodilo v tistih dveh letih, ampak jaz sem se takrat čisto zaljubila v ta način dela in nisem videla nobene druge alternative. Na hip sem se odločila, da grem na akademijo, za kar je vedela samo družina. Pripravljala sem se sama, šla sem tja, naredila sprejemne in zdaj sem tu.

So se s poklicem dramske igralke izpolnila tvoja pričakovanja ali ti je morda kdaj žal?


Ah, prav nič mi ni žal. Najbolj srečen človek sem, ko se lahko na odru izpolnim. Ko pridem s predstave. So pa bile krize. Ena manjša še pred kratkim. Mlad igralec si želi dela, sploh mi svobodnjaki … Trenutno je na trgu manj dela, kot ga je bilo recimo pred dvema letoma, pa te malo zaskrbi, ker igralec rabi rutino, mora biti na odru, mora biti v pogonu. In ko ne veš, kaj bo čez en mesec, te zaskrbi, kaj bo s tabo.

Te zanimajo alternativne oziroma eksperimentalne gledališke oblike?


Te me zelo zanima. Par takih stvari sem delala s fenomenom mlajše generacije, to je z Renato Vidič, s katero sem sodelovala že na akademiji. Renata − ona je odpuljena režiserka, s kreativnimi idejami, kjer energija »šprica«, kjer se delajo nore stvari, v katerih uživam in jih tudi podpiram. So pa takšni projekti pri nas bolj na strani, zanje se ne najde prostora in se jih potem dela z manj denarja in z manj ponovitvami. Sam proces pa te napolni.

Sodelovala si tudi z Dušanom Jovanovićem. Je bil tvoj profesor na akademiji?


Ne, moja profesorja na akademiji sta bila Branko Šturbej in pa Kristijan Muck. Dušan Jovanović je bil režiser moje prve profesionalne predstave. Predstave v MGL na koncu četrtega letnika. Don Juan se vrne iz vojne. Ja, moj prvi profesionalni režiser.

Kakšni so spomini na sodelovanje z njim?


On je itak … super. On je legenda. Sem imela prav malo strahu pred projektom. Tudi zato, ker si prvič z akademije vržen v neko realnost. S tem pa je prišlo tudi ogromno novega: novi kolegi, nove igralke, malo se čuti konkurence, si mlad, si zagnan, mogoče je kdo starejši, pa ni več toliko zagnan, pa ti reče, zakaj si tako zagnan … (Smeh) Ja, človek si želi delati. Potem to strahospoštovanje do starejših. Ni pa ta začetek bil grob, je kar lepo stekel.


Odspejsani / foto: Maj Pavček
To strahospoštovanje je prisotno pri marsikaterem mladem igralcu …

Igralci smo zelo občutljivi in zato toliko bolj spoštujemo. Ko sem bila majhna, sem recimo gledala Natašo Barbaro Gračner po televiziji, in če si predstavljam stati z njo na odru … In isto je bilo na sprejemcih: petnajst profesorjev, ki so vsi v tvoji glavi veliki ljudje, in ti, ubožec, ki stojiš tam pred njimi … Kar nekaj časa rabiš, da se lahko vsaj približno čutiš tam nekje ob njih. Kljub temu da so vsi izjemno prijazni, topli ljudje, ki ti radi pomagajo. Gre za nekaj podobnega, kar občutim, ko recimo vstopim v katedralo, kjer je vse tako veliko in mogočno, kjer vse odmeva ...

Se čuti kakšna razlika med sodelovanjem z režiserji mlajše generacije, kot je recimo Jaka Andrej Vojevec, in sodelovanjem z že omenjenim Jovanovićem, Pipanom …?


Ja, bi rekla, da ravno v tem strahospoštovanju. Z Jako smo, ko smo živeli v Trstu, bili cimri, stanovali smo skupaj z dramaturginjo Niko Leskovšek in Tjašo Horvat, zaradi česar je bilo vse bolj sproščeno. Navajeni smo bili skupaj kuhati, potem spiti kavo, zvečer kdaj tudi kaj popiti. To vse tako zelo sproščeno, prijateljsko. Kar se pa tiče dela na odru, ni bilo razlike. Okej, vsak režiser ima svoj princip dela, ampak ko smo delali na odru, smo delali enako z Jako kot na primer z Jovanovićem.

Za tabo je premiera projekta Prosto po Prešernu. Kakšni so prvi popremierni vtisi?


To je bil poseben projekt, ki je trajal skoraj pol leta. Na kupu smo se zbrali sami mladi, z željo, da bi Prešerna predstavili na nek nov način, do česar sem bila malo skeptična. Za našo predstavo smo dobili sedem tekstov, za katere je režiserka Maruša Kink rekla, da naj se jih ne učimo na pamet. Nato smo začeli igrati in improvizirati in začele so nastajati nore stvari. Z njegovimi besedili smo bili v domu za ostarele, na gasilski veselici … Ko smo »zafiksirali« stvari, ki so nam največ dale, je nastala krajša predstava, ki Prešerna gledalcu prikaže na svojstven način. Ciljna publika predstave so najstniki od 11. do 15. leta. V šoli nam je bil Prešeren predstavljen skozi eno in edino možno interpretacijo, mi pa smo ga prikazali na odbit način, ki otroke zabava, včasih še celo preveč, saj so z nami vzklikali, bili z nami do te mere, da nam jih je komaj uspelo utišati. Upam, da nam bo to uspelo tudi s starejšo publiko. Prešeren je pesnik, ki nas spremlja od osnovne šole naprej in ki ga vsaka generacija dojema na svoj način.

Kaj pa trenutno, pripravljaš kak nov projekt?


Zdaj ne delam na nobenem projektu. To je ta svobodni duh, ki nas lahko malo zaskrbi, ampak »na svobodi« je to pač tako. Saj nikoli nisem vedela, kaj točno bom počela čez tri mesece. Tekom meseca imam nekaj dni tekoče predstave, potem pa se nekega dne zgodi, da te nekdo vpraša, če imaš naslednji teden čas. Tako se stvari zmeraj poklopijo.

Pa obstaja kdo, s komer bi si res zelo zelo želela delati?


Seveda, zdaj sem ravno v tem obdobju, ko si želim delati z vsem, kar je mogoče. Rada bi delala v vseh teatrih, povohala v vsak teater … Režiserjev, s katerimi bi rada delala, je seveda mnogo. Želim si spoznati čim več različnih ljudi, z njimi delati in tako ugotoviti, kateri način je tisti, ki mi je bližji.

Bi si želela mesto v institucionalnem gledališču?


Kaj naj rečem … Če bi bilo zmeraj nekaj za delati, bi zdaj, ko sem še na začetku, raje delala tako naokrog, čisto s tega stališča, da spoznaš različne teatre, ljudi. Ampak zdaj so taki časi, da če bi dobila delo v instituciji, ne bi razmišljala, ampak bi ga zagrabila. Seveda si pa lahko v instituciji in ne delaš. In jaz si želim res samo delati. Kjer koli že. Delati.


Prosto po Prešernu / Foto: Žiga Koritnik
V okviru FBS je bil v nizozemskem fokusu predstavljen sistem nizozemskega gledališča, kjer ima samo eno gledališče popolnoma stalen gledališki ansambel, vse ostalo poteka po projektih in avdicijah …


Meni se zdi to super. Ne vem, kaj bi na to odgovorila, če bi bila nekje zaposlena, najbrž ne bi bila tako navdušena nad to idejo. Ampak zdaj, ko razmišljam, se mi zdi super. Isto na akademiji, zdelo bi se mi super, če bi vsako leto dobili drugega mentorja … da bi tako malo krožili. Gre za različne poglede in pristope, za katere se mi škoda, če se jih ne spozna.

Kaj je tisto, kar žene gledalce v gledališče? Igralec, tekst ali režiser?


Jaz bi si želela, da bi to bila želja po nečem širšem, kar ti predstava lahko da. Da potem razmišljaš o stvareh, o katerih ne razmišljaš, ko hodiš po ulici. Gledališče naj bi nam dalo neke poudarke, zbudilo ljudi. Ljudje so danes toliko apatični, da je kar koli, kar lahko v njih vzbudi neka čustva, super. Gledališče ima definitivno to moč. Seveda je tukaj veliko odvisno od posameznika, lahko, da bo kak gledalec na vsaki predstavi enako ploskal, lahko pa, da bo koga kaj res premaknilo. Spet odvisno od tega, koliko se bo ta posameznik hotel dati. Jaz bi rekla, pojdite v teater čisto zaradi sebe.

Kakšno moč ima na igralca scenografija? Kdaj začnete postavljati scenografijo? (V naslednjem intervjuju namreč gostimo Borštnikovo nagrajenko, scenografinjo Ivano Jonke in Numen.)


To je odvisno od režiserja in scenografa, ki imata včasih že od vsega začetka postavljeno idejo. Včasih pa, in to je meni ljubše, začnemo s praznim odrom, in ko vidimo, kam predstava pelje, scenograf predstavi svoje ideje, kostumograf svoje in tako naprej. Vse to v procesu vaj nastaja z neko energijo. Tako je bilo recimo tukaj pri projektu Prosto po Prešerno, kjer smo dolgo časa delali na praznem odru. Gre za ekipno delo, ki ga zelo podpiram.

Želje in pričakovanja za naprej?


Delati, delati, delati in delati. Samo to. Ne pa čakati. V teh časih nočem biti pesimistična. Vedno obstaja možnost, da se ukvarjaš sam s sabo, sploh kot igralec imaš zato ogromno materiala. Samo, da te ne potegne v apatičnost.

Kaj pa tujina, je opcija?


Med akademijo sem res razmišljala o tujini. Potem pa je to nekako šlo. Pa zakaj bi? Tukaj imamo toliko lepih stvari, ki jih bi bilo treba izkoristiti, od teatrov do profesionalcev, ki se ukvarjajo z umetnostjo ... Če bi imela občutek, da sem tukaj naredila svoje, bi morda šla v tujino, za zdaj pa ne. Med akademijo o marsičem razmišljaš, zdaj pa več ne. Sploh ne. 


***

(V sklopu veselodecembrskih intervjujev za besedo prosimo nekatere izmed letošnjih Borštnikovih nagrajencev, zato vas čez dva dni ponovno vabimo k branju pogovora s scenografinjo Ivano (Radenović) Jonke, soustvarjalko scenskih rešitev za predstavi Mojster in Margareta (SNG Maribor) ter Črna žival žalost (MGL), ki nam je odgovarjala iz (the) Berlina. Se SiGledamo to sredo, 4. decembra 2013!)

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 18. 12. 2013
Pomembnost dialoga ali Tina Vrbnjak
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 12. 2013
Soočanja z napisano osebo ali Polona Juh
Anja Bunderla, SiGledal, 16. 12. 2013
Predanost ustvarjalnemu izrazu ali Nataša Matjašec Rošker
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 12. 2013
Brez samote ne gre ali Srečko Fišer
Anja Bunderla, SiGledal, 4. 12. 2013
V iskanju koščka za sidro ali Ivana Jonke
Anja Bunderla, SiGledal, 23. 12. 2013
»Pičiti v srž problema« ali Marinka Poštrak
Anja Bunderla, SiGledal, 11. 12. 2013
Biti živ v trenutku ali Mateja Koležnik
Anja Bunderla, SiGledal, 1. 11. 2010
Intervju z Miho Marekom
Anja Bunderla, SiGledal, 9. 12. 2013
Soočanja z napisano osebo ali Polona Juh
Gost

Super intervju s super punco! Bravo Tina!

3. 12. 2013