Tina Kosi, 10. 2. 2011

Paraziti ali kreativci? Kreativci!

Na kratko – ni nam dolgčas, dela je ogromno. Ta dejstva pa govorijo nam v prid – gledališče živi in je potrebno! To se vidi po vsaki predstavi, ko gledalci z navdušenjem ploskajo in komentirajo dogajanje na odru. Želimo si, da bi olepšali in popestrili življenje vsem, ki prihajajo na naše predstave. V tem je smisel našega dela.

Tina Kosi / foto Damjan Švarc

Gledališče danes. Kultura danes. V javnosti se pojavljajo neštete polemike o javnem sektorju za kulturo; za nekatere smo le odžiralci davkoplačevalskega denarja, ki se »nekaj grejo« medtem, ko vsi drugi »zares delajo«. Tem je težko dopovedati, da pri nas igralci, tehnično osebje in administrativni sektor delajo dopoldne, popoldne, ob večerih in koncih tedna, zato da bi ljudje uživali v predstavah. Da je za vsak študij potrebno vsaj dva meseca vaj, da svojo dejavnost opravljamo tudi izven matične hiše na gostovanjih po vsej Sloveniji (da bi tudi v manjše kraje, ki nimajo svoje lastne produkcije, prinesli dobre predstave) in da je prav, da je kultura široko dostopna dobrina (in zato tudi sofinancirana iz državnih ali lokalnih sredstev). Nihče ne pomisli, da so cene vstopnic za predstavo pri nas izjemno ugodne glede na nekatere zahodne države. Pri tem se pozablja na edukativno funkcijo, ki jo naša gledališča imajo; Slovensko ljudsko gledališče Celje na letni ravni polovico svojih predstav odigra za osnovne in srednje šole. Prav je, da so cene vstopnic za šolarje dostopne po ugodnih cenah. Nikakor ne želimo pretirano finančno obremeniti staršev, ker njihov otrok obišče našo predstavo. Manjšim skupinam ves čas nudimo tudi brezplačno gledališko vzgojo, kjer predstavljamo poklice v gledališču (delo igralcev, režiserja, dramaturga, tonskega in lučnega mojstra, šepetalke, inspicienta) in proces dela v gledališču. S tem mladim odpremo drugačen pogled na samo gledanje predstave, da se začnejo zavedati, da je gledališče drugačen medij, da zahteva aktivnega gledalca, ki s svojimi bivanjskimi izkušnjami in domišljijo soustvarja pomene, in da je ta kreativnost lahko zelo izpopolnjujoča na obeh straneh rampe ... Po gledališki vzgoji otroci veliko bolje spremljajo same predstave, saj se zavedajo, da so na odru igralci, ki so posebej skoncentrirani, da bi odigrali predstavo zanje.

V SLG Celje imamo na voljo tudi posebne družinske abonmaje in vstopnice, ki imajo zelo ugodne popuste, saj želimo biti gledališče, ki je naklonjeno družinam. Posebej družinam z več otroci. Prav tako imamo posebne popuste za dijake, študente, upokojence in invalide. Abonma za upokojenca (pet predstav SLG Celje in ena gostovalna predstava po lastni izbiri) v času predvpisa stane približno toliko kot ogled ene nogometne tekme v Stožicah. Predvsem zato, ker je kultura financirana s strani države ali občine.

Če bo prevladalo mnenje, da je kultura nepotrebna in nepomembna, lahko preprosto vsi nehamo ustvarjati. Če le redki posamezniki kupujejo knjige, CD-je, DVD-je, obiskujejo koncerte, razstave ali predstave, kako je potem mogoče, da so predstave dobro obiskane, da so ljudje v knjigarnah, na koncertih …? Nekateri jamrajo, da so vstopnice predrage in da je sedaj v času krize pomemben vsak evro, mnogi se bojijo za svojo službo in si ne upajo po nepotrebnem zapravljati denarja. Preveč ljudi je brezposelnih. Želela bi seznaniti ljudi, da gledališča v povezavi z ministrstvom za kulturo dajejo brezplačne vstopnice za tiste, ki so brezposelni (če to dokažejo s potrdilom zavoda za zaposlovanje, ki ni starejše od enega meseca), za predstave, ki niso razprodane. Vprašam se, zakaj brezposelni s tem niso širše seznanjeni. Žal imamo na drugi strani ljudi, ki jim v življenju nič ne manjka in ki bi z lahkoto kupili vstopnico, vendar vseeno vedno pričakujejo gratis vstopnice.

Naši ljudje so v svojem delovnem času zelo obremenjeni. Še posebej pozimi, v času izjemno napornega dela: v februarju bomo imeli že 20. jubilejni festival Dnevi komedije. SLG Celje odhaja na festival Virkas v Virovitico na Hrvaško s predstavo Romanca, nato na festival Sarajevska zima s predstavo Jesenska sonata. Obnovili bomo Smrt trgovskega potnika, predstavo, v kateri blesti Renato Jenček (dobitnik letošnje Severjeve nagrade). S predstavami bomo gostovali po Sloveniji, igrali abonmaje za naše abonente in šolarje. V času zimskih počitnic bomo za otroke popoldne igrali dve predstavi: naš hit Maček Muri in našo novo uspešnico Cesarjeva nova oblačila. Ob vsem tem seveda ves čas potekajo vaje za Antigono, ki bo doživela premiero v marcu … Na kratko – ni nam dolgčas, dela je ogromno.  Ta dejstva pa govorijo nam v prid – gledališče živi in je potrebno! To se vidi po vsaki predstavi, ko gledalci z navdušenjem ploskajo in komentirajo dogajanje na odru. Želimo si, da bi olepšali in popestrili življenje vsem, ki prihajajo na naše predstave. V tem je smisel našega dela.  


Tomaž Toporišič, 16. 9. 2010
O tem, kaj imamo in česa nimamo
Alja Predan, umetniška direktorica FBS, 13. 10. 2010
Gremo!
Alja Predan, 29. 10. 2010
Na cilju
Petra Pogorevc, 6. 12. 2010
Čas za razpravo
Mojca Kreft, 19. 12. 2010
Pregrade
Rok Vevar, 11. 1. 2011
Teater Brut
Primož Jesenko, 7. 10. 2011
Izložba predstav in kontekst
Miran Zupanič, 2. 12. 2011
Nazaj v bedno rovtarstvo?
Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative in režiser, 3. 1. 2012
Kaj in zakaj uprizarjati
Meta Hočevar , 6. 6. 2011
Kravja ruleta
Tina Kosi, 4. 10. 2013
Mala Shakespearova družina
Tina Kosi, 22. 9. 2017
Erazem in potepuh