Miran Zupanič, 2. 12. 2011

Nazaj v bedno rovtarstvo?

Nedelja. Še vedno sem pod vtisom četrtka. Še vedno urejam vtise, poskušam povezati množico besed v smiselno celoto. Brez uspeha.

Miran Zupanič / Foto Tamino Petelinšek STA

Obrazi, ki nam govorijo – tisti brez izkušenj zagnano, zaletavo ali nebogljeno. Oni z izkušnjami previdno, dolgovezno, rutinirano in s prebliski samoironije. Ja, in eden odkrito sovražno.
Seja Nacionalnega sveta za kulturo, 24. 11. 2011. Povabili smo predstavnike političnih strank, da predstavijo programe na področju kulture. Zanimalo nas je, kakšne načrte imajo stranke s kulturo po volitvah. Odgovori? Veliko besed o pomenu umetnosti, identiteti, kulturi kot temelju slovenske državnosti ... Vmes pa »leta suhih krav ... tanjša proračunska pogača ... recesija ... prilagajanje ... trg ... javno-zasebno partnerstvo ... zategovanje pasu ... modernizacija javnega sektorja ...« In izmikanje odgovorom, ki bi lahko ogrozili predvolilne rejtinge strank ali pomenili zavezo za čas po volitvah.

Slovenija je v krizi, naš politični razred nima prepričljivih odgovorov, kako iz nje. Evropa je v krizi, globalni kapitalizem je v krizi ... Odgovorov ni in jih ne more biti, dokler si ne priznamo očitne resnice, da naš družbeni red temelji na izkoriščanju – človeka, naravnih virov ... Da je v svojem temelju – ne glede na ves deklarirani humanizem, za katerim prikriva svoje bistvo – globoko nepravičen. In da se iz te središčne nepravičnosti nujno širijo razpoke, ki ogrožajo celotno družbeno tkivo. Politične elite so zato pred nemogočo nalogo: kako v imanentno konfliktnem družbenem redu zagotoviti minimum stabilnosti, brez katerega družbi grozijo stopnjujoči se konflikti in v zadnji konsekvenci razpad? V obdobju blagostanja je naloga lažja kot zdaj, ko kriza neprizanesljivo razgalja resnično stanje stvari.

Toliko za kontekst in zdaj nazaj k našim kulturnim politikom. Dejstvo je, da je v primerjavi z drugimi državotvornimi resorji (finance, notranje in zunanje zadeve, obramba ...) kultura na obrobju političnega interesa. Se je že kdaj kak predsednik koalicijske stranke potegoval za to, da bi postal minister za kulturo? Si predstavljate Janeza ali Karla, ki v kamere skrušen potoži, da mu kandidatura za kulturnega ministra ni uspela, ker ga je izrinil Gregor ali Zoran? In da bo zdaj s težkim srcem prisiljen prevzeti ministrstvo za obrambo? Pa je prav ministrstvo za kulturo za naš obstoj veliko pomembnejše kot tisto za obrambo. Že zato, ker smo v svoji kulturni politiki še vedno suvereni, medtem ko smo na področju obrambe le še podaljšek NATO-vega obrambnega (pred kom?) stroja. Naši politiki svojo moč očitno merijo z drugimi vatli, morda so res edino mediji (še najbolj med njimi javna radiotelevizija) tisto, za kar jim pri ministrstvu za kulturo v resnici gre. Če je temu tako, bi za stvar umetnosti in kulture bilo bolje, da medije prenesejo kam drugam (najbolje kar v kabinet predsednika vlade) in svojih interesov po obvladovanju medijskega prostora ne skrivajo za plaščem kulture.

Slovenska poosamosvojitvena kulturna politika si zasluži samo en velik kompliment, namreč, da ni razgradila iz časa socializma podedovanega sistema produkcije in varovanja kulturnih dobrin. Naši kulturi je bila prihranjena tranzicijska šok terapija. Vzrokov za to je več: skupaj s paternalističnim odnosom države do kulture se je v nov družbeni red prenesel tudi izjemno visok vpliv vsakokratne oblasti na kulturno sfero, kar je političnim elitam načeloma moralo ustrezati. Oblast prav tako ni imela jasnih idej, kako preoblikovati obstoječi sistem. Tam, kjer pa je razgradila elemente starega in poskusila vzpostaviti elemente novega (kinematografija), so sistemski rezultati – gledano v perspektivi dvajsetih let – porazni. Nič bolje kot kinematografiji se ne piše nevladnemu sektorju, ki je uborno financiran in še kako odvisen od vladnih odločitev.

Dejstvo je, da je naš sistem produkcije in varovanja kulturnih dobrin že dolgo v mrtvem teku in potreben prenove. A te se v resnici bojimo vsi, tako vsakokratni oblastniki kot tudi člani heterogene kulturne sfere. Vse je strah, da bi s prenovo več izgubili kot dobili, obe strani se v resnici bojita druga druge: politike je strah, da bi kulturniki v primeru radikalnejših posegov, ki so neizogibno povezani s prerazporejanjem denarja in pomembnosti posameznih področij, zagnali vik in krik, ta pa bi jim povzročil nepopravljivo politično škodo. Kulturna sfera se po drugi strani upravičeno boji nespametnih, nepremišljenih in interesno motiviranih oblastniških intervencij, saj je večina dosedanjih ob pozitivnih prinesla tudi vrsto negativnih učinkov.

Blokada, ki izvira iz strahu, nezaupanja in nezmožnosti preseči obstoječe stanje, dolgoročno ne prinaša drugega kot stagnacijo in nazadovanje. Ali zato vsi skupaj drsimo nazaj k tistemu stanju, ki ga je leta 1565 opisal Primož Trubar v pismu Adamu Bohoriču? »Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod širi zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo konec.« (Jože Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, SAZU, 1986, str. 199, prevod pisma Anton Sovrè).

Drugo, česar ne smemo spregledati, ko presojamo položaj kulture in možnosti za njen razvoj, pa je dejstvo, da mnogih odločitev, ki se kulture tičejo ali bi se je lahko tikale, ne sprejemajo na ministrstvu za kulturo oziroma v parlamentu na njegovo pobudo, ampak na drugih ministrstvih (finance, delo, šolstvo, javna uprava ...). Vse to terja še veliko bolj celostno in premišljeno politiko, ki pa je – glede na odločitve, ki so bile doslej sprejete ali opuščene – naši vsakokratni oblastniki preprosto niso zmožni izvajati.

27. november 2011

Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative in režiser, 3. 1. 2012
Kaj in zakaj uprizarjati
Tomaž Toporišič, 16. 9. 2010
O tem, kaj imamo in česa nimamo
Alja Predan, umetniška direktorica FBS, 13. 10. 2010
Gremo!
Alja Predan, 29. 10. 2010
Na cilju
Petra Pogorevc, 12. 11. 2010
Dramaturške bližine
Petra Pogorevc, 6. 12. 2010
Čas za razpravo
Mojca Kreft, 19. 12. 2010
Pregrade
Rok Vevar, 11. 1. 2011
Teater Brut
Tina Kosi, 10. 2. 2011
Paraziti ali kreativci? Kreativci!
Marinka Poštrak, 7. 3. 2011
Scene s Spodne Gorenske
Ivo Svetina, 6. 5. 2011
Zakaj še vedno kar drama
Meta Hočevar , 6. 6. 2011
Kravja ruleta
Primož Jesenko, 7. 10. 2011
Izložba predstav in kontekst
Barbara Orel, 7. 11. 2011
Polet raziskav
Gost

Dober uvid. A po uvidu mora priti na vrsto akcijski plan. Od kod prihajamo - vemo. Kje smo - tudi. Kam bi pa radi? Ja: kulturnega ministra za predsednika vlade! To zapisati v ustavo. Ker smo se menda kot narod utemeljili na kulturi. Zupanič, to je dober predlog!

3. 12. 2011