Primož Jesenko, 7. 10. 2011

Izložba predstav in kontekst

Da Slovenija potrebuje kulturno promocijo v tujini, slišimo pogosto. Sodobni koncept predstavitev nacionalne gledališke produkcije pod imenom »showcase«, ki je pogost del programa festivalskih manifestacij, je tako ali drugače produkt globalne potrebe po prikazu svojega ustvarjanja potencialnemu posredniku, ki bi ponesel kulturni produkt naprej – do naslednjega kupca.

Primož Jesenko / foto Nada Žgank

Kako torej nagovoriti tudi publiko izven svojega neposrednega radija; na kakšen način se vpisati na obče mesto, ki ponudi mamljivo vizuro z manj konvencionalno formo. Ključno je, kot vselej, pripraviti dober kontekst, izložbo v pravem delu mesta in v pravi ulici, kamor se predstavo položi, se ji nadene podnapise, pred »mimoidočimi«, za katere veš, da so določenemu tipu predstave kos.

CD kot vlečni voz

V Sloveniji odpre nosilno platformo za uzaveščenje zgoraj opisanega vztrajnostnega principa izgradnja Cankarjevega doma (CD) leta 1984, ki od vsega začetka dela na promociji uprizoritvene Slovenije v tujini. Pregled dejavnosti CD (nujno bi jo bilo rekonstruirati še bolj natančno) pokaže, da so prihajali odločilni impulzi za povezovanje s prostorom zunaj (tedaj jugoslovanske) domovine od programskih vodij. Andrej Drapal, ki je usmerjal gledališki program CD v letih 1986–1991, je organiziral gledališki festival »Jugoslavija s svetom«. Ta je bil (ob domačem občinstvu) namenjen tujim selektorjem, glede na ugodno strateško točko Ljubljane je prikazoval predstave iz vse jugovzhodne regije (leta 1989 sta bili predstavljeni Atlantida in Dramski observatorij Zenit, obe iz Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), ob njima še štiri neslovenske), imel je tudi stalno povezavo z beograjskim Bitefom, vse kot del načrta, kako zvabiti zahodnjake k sebi, in veliko jih je tudi prišlo. Po Drapalovem odhodu je pobuda zamrla.

Agencija CD, ki je bila vzpostavljena leta 1990, je ob navezavi stikov s tujimi producenti, organizatorji in vodjami festivalov vsako leto posredovala vrsto slovenskih gostovanj. Leta 2002 je bila preimenovana v Ars nova, v prvi tretjini 2007 pa je bila ukinjena. Poglavitni razlog za to je bil varčevalni, CD od nje ni imel velikega komercialnega dobička, čeprav je agencija delovala v pozitivnih številkah. Težava pri gibanju po mednarodnem miljeju je bila še drugje: v izboru posredovanih produkcij, zamejenih na umetniško bero CD, ki s pristajanjem na ustaljene estetike na neki točki ni več premogla ustrezne prodornosti.

Promocija skozi festivale

Kulturno-promocijska dejavnost je tekla že na prvem ljubljanskem srečanju IETM (Informal European Theatre Meeting) leta 1992, tik po osamosvojitvi, ko se je uprizoritveni sektor še konsolidiral. Krajina slovenskih gledaliških festivalov se prične vzpostavljati leta 1993. Kot prvi se iz neinstitucionalnega kulturnega društva B-51 razvije projekt Ex Ponto, ki deluje na povezovanju (gradnji mostu) z nekdaj povezanimi jugoslovanskimi regijami. Leta 1995 z ambicijo širše zasnovanega mednarodnega festivala, kot morebitni prihodnji Eurokaz ali Bitef, zmagovito nastopi festival Exodos in si v ugodnih družbenih pogojih vzpostavi sloves, ki ga v naslednjih letih poskuša obuditi. Leta 2001 se skozi navezavo na evropsko festivalsko mrežo Junge Hunde vzpostavi festival Mladi levi, ki ob gledališko-plesni programski podobi postavi akcent na etimološki pomen 'festivala', na noto druženja v festivalskem vzdušju. Kljub specifikam vsi omenjeni tudi danes pritegujejo v program tudi domače umetnike, bodisi z njihovim produciranjem ali le predstavitveno.

Izhodiščna namera Exodosa je bila, ob gostovanjih tujih avtorjev, tudi producirati premiere izbranih domačih umetnikov, povezane z estetskim pedigrejem festivala. Le da se takrat ta dejavnost ni imenovala »showcase« in se jo je razumelo drugače. Stvar je delovala manj ciljno, bolj skozi programiranje festivalskega dogajanja na način sinhronizacije s sočasnimi odrskimi dogodki v Ljubljani, ki omogočijo gostom, ko so enkrat tu, videti čim več.

Doba »showcaseov«

Prvi profesionalno organizirani »showcase« v Sloveniji je leta 2003 vpeljala Gibanica, bienalni izbor najboljših sodobnoplesnih predstav (prvi selektorici sta bili Uršula Cetinski in Irena Štaudohar). SMG prireja od leta 2007 festival Prelet, letni pregled svoje odrske produkcije. Zastavljena pa je bila tudi reinvencija festivala Borštnikovo srečanje. Maribor Theatre Festival, kot je bil festival preimenovan za mednarodne potrebe, je kot naravna platforma slovenskih gledališč vpeljal tudi »showcase« izbor reprezentativnega slovenskega gledališča.

Na lanskem festivalu je bila »predstavitvena revija« izpeljana iz tekmovalnega programa festivala, vsebovala pa je še nekaj predstav, ki so bile prikazane tudi udeležencem mednarodne konference o Interkritiki. Izstopali sta Ma in Al v režiji Ivice Buljana (Mini teater) in Biti Ignacij Borštnik (Via Negativa). Precejšen šok je bil sklepni komentar, da je slovensko gledališče zelo agresivno in da je to gotovo posledica vojnih razmer v soseščini. Drugi etablirani član mednarodne zveze gledaliških kritikov je odklonil predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! z argumentom, da je vse to veliko bolj prepričljivo počel Handke na koncu šestdesetih let. Vsebine predstave ni ujel, a ga to po vsem sodeč ni motilo. Naslednji ugledni gost je teden kasneje opisoval slovensko gledališče kot objestnega petošolca, ki želi opozoriti nase s poceni šoki. V kritiškem okolju, kjer bi človek pričakoval najmanj prostora za pavšalne ocene, se izkaže, da je lahko aparat brezčuten do vsega, kar se razhaja z vnaprej postavljenimi kalupi. Ta mnenja moramo seveda jemati v kontekstu, saj so bili ob opisani družbi kritikov (ki niso tipična publika za »showcase«) na festivalu navzoči tudi selektorji. In povsem nasprotna je bila sicer reakcija najmlajše udeleženke konference, rojene leta 1974, ki je v svojem poročilu o Borštnikovem srečanju pisala o Vii Negativi navdušeno.

Čeprav bo evalvacijo »showcase« predstavitev na Borštnikovem srečanju laže izpeljati po daljšem časovnem obdobju, je nekaj rezultatov otipljivih. Največ je »revialni izbor« prinesel prav predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! v režiji Oliverja Frljića in izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. Uspeh predstave je bil hiter in neposreden in sledila so gostovanja na Slovaškem, na Sterijinem pozorju in na Bitefu, na Finskem in na festivalu Dialog v poljskem Wroclawu. Prav tako se je Mateji Koležnik na osnovi Malomeščanske svatbe (SNG Drama Maribor) odprla ponudba za režijo v Nemčiji.
         
»Showcase« je dejansko kontinuirani »work in progress«, ki se plete skozi vse leto, skozi povezovanja profesionalcev s področja gledališča, ki se krepi s prezenco naših selektorjev in predstav v tujini, tujih gostovanj v Sloveniji itn. Dober kontekst sta živost in profesionalni nivo scene ter seveda vztrajnost. Skozi leta se bo pokazalo, ali bodo naše »izložbe predstav« pritegovale tuje selektorje do te mere, da se ga bodo udeleževali tudi na lastno iniciativo.

FBS

Povezani dogodki

Miran Zupanič, 2. 12. 2011
Nazaj v bedno rovtarstvo?
Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative in režiser, 3. 1. 2012
Kaj in zakaj uprizarjati
Barbara Orel, 7. 11. 2011
Polet raziskav
Tomaž Toporišič, 16. 9. 2010
O tem, kaj imamo in česa nimamo
Alja Predan, umetniška direktorica FBS, 13. 10. 2010
Gremo!
Alja Predan, 29. 10. 2010
Na cilju
Petra Pogorevc, 12. 11. 2010
Dramaturške bližine
Petra Pogorevc, 6. 12. 2010
Čas za razpravo
Mojca Kreft, 19. 12. 2010
Pregrade
Rok Vevar, 11. 1. 2011
Teater Brut
Tina Kosi, 10. 2. 2011
Paraziti ali kreativci? Kreativci!
Marinka Poštrak, 7. 3. 2011
Scene s Spodne Gorenske
Ivo Svetina, 6. 5. 2011
Zakaj še vedno kar drama
Meta Hočevar , 6. 6. 2011
Kravja ruleta
Gost

Mogoče bi bilo pa o teh "pavšalnih ocenah" vseeno malo bolj za razmislit? Ker se res ne spodobi jih tako pavšalno vreči vse v en koš ... ta samozadovoljnost slovenskega teatra postaja že skorajno dolgočasna.

7. 10. 2011

Gost

Od kritiškega okolja bi človek predvsem pričakoval, da ne bo užaljeno javkal, ker ga je nekdo povlekel za uho, češ da je prostor, na katerega naj bi on s svojo refleksijo recimo tudi kaj povratno vplival, zgolj na nivoju petošolčka ... Se strinjam z zgornjim komentarjem, vsekakor vredno razmisleka.

7. 10. 2011

Gost

Vsak, ki nas ne hvali, pojma nima. In Nemci o teatru itak pojma nimajo :-DDDD, to pa ja že vsaj od Goetheja dalje vrabci čivkajo

7. 10. 2011

Gost

gledališče je narejeno za tam, kjer je narejeno. ker živi od konteksta. tujina, selektorji, festivali: kulturna trgovina in turizem.

9. 10. 2011

Gost

gledališče morda res živi od konteksta a že kar lep čas naš kontekst ni več samo ljubljana, maribor ali ptuj in tudi ne samo slovenija, ampak je mnogo širši. ne vidim razloga, zakaj se gledališče ne bi (z obravnavanimi temami in s publiko, ki jo naslavlja) nanašalo tudi na širši kontekst in komuniciralo tudi izven naše države. drugo vprašanje je, koliko to res počne (vprašanje je tudi koliko sploh komunicira z našim kontekstom in če od njega res živi, ali ni morda že kar mrtvo)... o tem, ali je kako gledališče danes žal sploh lahko povsem izzvzeto iz "kulturne trgovine", je pa že tema za drugo samostojno kolumno......

17. 10. 2011

Gost

gost 00.57, speljal si misel še napej. bravo. sama si ne bi upala iti tako daleč, do konca... ja, tudi konteksti postajajo podobni v globalnem svetu, zagotovo. hvala ti za eksplicitno izraženo misel: "kolikoi sploh komunicira z našim kontekstom in če od njega res živi".

17. 10. 2011

Gost

!!! koliko sploh komunicira z našim kontekstom !!!

17. 10. 2011