Amelia Kraigher, 1. 9. 2011

Slovenska lutkovna pokrajina: kopica novih predstav na ozadju starih težav

Slovenska lutkovna pokrajina šteje tri ambiciozne lutkovne institucije in še vsaj petkrat toliko prepoznavnih avtorskih skupin. Produkcija je obsežna, njen potencial nedvomno velik. Vsako leto nastane nekaj pomembnih, vrhunskih predstav. Kaj torej slovenski lutkovni ustvarjalnosti še manjka do razcveta?

Amelia Kraigher, foto: Jože Suhadolnik/DELO

Kadar govorimo o lutkah, je pri nas pogosto na delu dvoje nesporazumov.

Prvi je tisti, ki gleda na lutko v smislu njene koristnosti in uporabnosti v didaktične, vzgojne in terapevtske namene. Tem sicer povsem legitimnim načinom uporabe lutkovnega medija do nedavnega nisem posvečala posebne pozornosti, saj njihovi cilji prvenstveno niso umetniški. A razprave o razvoju in smernicah gledališke vzgoje, ki ob aktualni prenovi šolstva že nekaj časa potekajo med predstavniki/sodelavci Zavoda RS za šolstvo in Ministrstva za kulturo, so pokazale na izredno močne težnje, ki lutko v šolskih kurikulih na vseh izobraževalnih stopnjah spreminjajo v sinonim za vzgojni, pedagoški ali didaktični pripomoček. Ta fenomen, ki zabrisuje razlike med vzgojo skozi lutkovno gledališče, vzgojo o lutkovnem gledališču, vzgojo z lutkovnim gledališčem in vzgojo za lutkovno gledališče, je izrazito nevaren, vendar ga je mogoče razmeroma zlahka detektirati in ga strokovno zavrniti. Pozablja namreč na bistvo gledališkega dogodka, na umetniško doživetje, ki ga ni mogoče (iz)meriti, a ima nesporno trajno vrednost. Kar v tej zgodbi pogrešam, je, da bi se lutkovna, gledališka in teatrološka stroka odločneje zavzele za znane maksime o enkratnosti umetniških del, o nedeljivosti njihovih spoznavnih, etičnih in estetskih razsežnosti ipd.; da bi se dejavneje vključile v strateške razprave o usodi občutljivega in daljnosežnega področja, ki ga zaobsega pojem kulturno-umetnostne vzgoje in izobraževanja.

Drugi fenomen, ki je prav tako pereč, je ta, da v Sloveniji še vedno nastaja precejšen delež lutkovnih predstav brez razmisleka o specifičnosti lutkovnega medija, brez dovoljšnega poznavanja sveta in (raz)isk(ov)anja tistih poetik, ki so lastne predvsem lutki in lutkovnemu gledališču. Brez zavedanja, da se je ob neštetih lutkovnih žanrih, materialih, animacijskih tehnikah in tehnologijah potrebno vsakič znova podati na polje iskanj posebnosti lutkovnih govoric; brez spraševanja o tem, kaj je tisto, kar dela lutkovno gledališče drugačno od drugih gledaliških oblik?

Tudi zaradi teh dveh dejstev je tako v strokovnih kot laičnih krogih slišati grenke opazke, da si lutkovna umetnost pri nas še vedno ni izborila statusa, ki bi bil popolnoma enakovreden drugim gledališkim zvrstem: dramskim, plesnim, gibalnim, glasbenim, celo veliko mlajšemu performansu … A če je temu mogoče vsaj delno pritrditi (manko primerljivega univerzitetnega izobraževanja, strokovne periodike, velike kvalitativne razlike med predstavami na trgu, številni predsodki, ki lutko še danes tlačijo v izključno domeno najmlajšega občinstva ipd.), je potrebno takoj dodati, da so za to v precejšnji meri odgovorni lutkarji sami: ustvarjalci in vsi, ki se z lutkami strokovno ukvarjamo.

Kljub tem ne prav prijaznim okoliščinam, ki imajo svojo dolgo in zapleteno zgodovino, pa so pogoji, v katerih delujejo naši profesionalni ustvarjalci, razmeroma dobri in urejeni. Vsaj za večino. Slovenska lutkovna pokrajina šteje tri ambiciozne lutkovne institucije in še vsaj petkrat toliko prepoznavnih avtorskih skupin. Produkcija je obsežna, njen potencial nedvomno velik. Vsako leto nastane nekaj pomembnih, vrhunskih predstav. Kaj torej slovenski lutkovni ustvarjalnosti še manjka do razcveta?

Spust k temeljnim ontološkim in fenomenološkim vprašanjem lutkovnega gledališča nam omogoči uvid v posebnosti estetske funkcije lutkovnega gledališča in nam razodene resnico, zakaj je likovnik v lutkovnem gledališču – za razliko od preostalih gledaliških oblik – pravzaprav enako pomemben kot režiser
Menim, da se mora v našem prostoru zgoditi nek temeljni, paradigmatski premik v mišljenju in razumevanju lutkovnega medija. Le redki brezkompromisno verjamejo v silovito moč in enkratnost gledališkega izraza, ki ga zmoreta ustvariti samo lutka in lutkovno gledališče.

Tisto, kar me pri lutkah vedno znova navdušuje in očara, so njihove neskončne izrazne možnosti. Lutkovno gledališče je neizmerno bogat umetniški jezik, znakovni sistem s sebi lastnimi zakonitostmi, ki jim moramo znati prisluhniti. Lutkovne metamorfoze ter iluzije, ki jih zmorejo pričarati, so neizčrpne, fascinantne in fantastične. Ko jih enkrat odkriješ, jim ostaneš zavezan za vedno. Oživljanje materialov, snovi, predmetov, senc, barv ... zmore organsko preskušati gledališke konvencije, jih vsakič na novo izumljati in tako prebijati horizonte naših pričakovanj.

Lutkovno gledališče ima bolj kot katerakoli druga gledališka umetnost možnost, da vsakič znova izumlja svoja lastna pravila in zakonitosti. V vsaki dobi in vseh okoliščinah se je potrebno vračati k njegovim temeljem in ga (začeti) (ponovno) misliti prvenstveno kot gledališče animiranih form, lutko pa kot oživljeno materijo. V čem je trik, s katerim mrtve figure, predmeti oživijo, nas presenetijo, zapeljejo in ustvarijo čudež? In kako misliti predstave, kjer se stikajo in stekajo ter medsebojno oplajajo lutkovno, dramsko, plesno, gibalno, glasbeno … gledališče, performans in nove tehnologije?

Spust k temeljnim ontološkim in fenomenološkim vprašanjem lutkovnega gledališča nam omogoči uvid v posebnosti estetske funkcije lutkovnega gledališča in nam razodene resnico, zakaj je likovnik v lutkovnem gledališču – za razliko od preostalih gledaliških oblik – pravzaprav enako pomemben kot režiser.

Ko se bodo ti splošno znani aksiomi lutkovne umetnosti odločneje in pogumneje materializirali v predstavah, bo slovenska lutkovna ustvarjalnost poletela.

(Selektorica 6. bienala Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije)

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Primož Jesenko, 7. 10. 2011
Izložba predstav in kontekst
Miran Zupanič, 2. 12. 2011
Nazaj v bedno rovtarstvo?
Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative in režiser, 3. 1. 2012
Kaj in zakaj uprizarjati
Barbara Orel, 7. 11. 2011
Polet raziskav
Tomaž Toporišič, 16. 9. 2010
O tem, kaj imamo in česa nimamo
Petra Pogorevc, 12. 11. 2010
Dramaturške bližine
Petra Pogorevc, 6. 12. 2010
Čas za razpravo
Mojca Kreft, 19. 12. 2010
Pregrade
Rok Vevar, 11. 1. 2011
Teater Brut
Tina Kosi, 10. 2. 2011
Paraziti ali kreativci? Kreativci!
Marinka Poštrak, 7. 3. 2011
Scene s Spodne Gorenske
Ivo Svetina, 6. 5. 2011
Zakaj še vedno kar drama
Meta Hočevar , 6. 6. 2011
Kravja ruleta
Amelia Kraigher, Mojca Dimec, Andrej Godec, Natalija Pihler, Bojana Leskovar, Ana Perne, Jedrt Jež Furlan, Alenka Arko, Maja Megla, Barbra Drnač, 22. 8. 2012
Spominska knjiga
Gost

fino, da ne zapostavljate lutkarstva na sigledal

1. 9. 2011