Tomaž Toporišič, 16. 9. 2010

O tem, kaj imamo in česa nimamo

Slovenski gledališki in uprizoritveni prostor bi se moral zavedati, da ključ za presežni projekt ni v konvencionalni ali marketinški ali »ziheraški« izbiri naslova in teme, ampak v izletu v neznano.

Iz osebnega arhiva

Italijanski kolega Mario Brandolin, izvrsten poznavalec slovenskega gledališča, je v priložnostnem razmisleku o mojem matičnem gledališču med drugim zapisal nekaj, kar si gledališčniki v našem prostoru le redko izrečemo ali drug drugemu priznamo. Citiram: »Mladinsko sem prvič videl leta 1992 na Mittelfestu v Čedadu: šlo je za Prihajajo, vizionarsko predstavo v režiji Damirja Zlatarja Freya, ki je zelo dobro utelešala val novosti, ki je zajel vso mlado generacijo slovenskih umetnikov in predstavljal korenit rez s preteklostjo, odpiranje k najbolj inovativnim spodbudam z mednarodnega prizorišča, zavzeto raziskovanje novih umetniških jezikov za gledališče, zmožno interpretirati kulturno in družbeno vrenje, ki je izrisovalo obličje nove Slovenije. Bilo je pravo razodetje in takoj nas je navdal občutek popolne usklajenosti s prizadevanji tega novega, čeprav nepredvidljivo kaotičnega in neformalnega gledališča, saj smo si za isto prizadevali tudi sami in tisti naši umetniki, ki so bili najbolj pozorni na ustvarjanje in razmišljanje gledališča, ki ne bi bilo zgolj slavljenje preteklosti in njenega blišča, temveč živo bitje, zakoreninjeno v sedanjosti.«

Ko ta z internimi slovenskimi razmerji in razmerami neobremenjen strokovni gledalec razmišlja o Freyevi koreodramski reinterpretaciji Ionescovih Stolov (z dramaturginjo Jano Pavlič sta pri delu in v samem naslovu medbesedilno priklicala v spomin tudi takrat skorajda čisto pozabljeno Marinettijevo futuristično sintezo Vengono, slovensko Prihajajo), ki je na II. festivalu Mittelfest navdušila tudi samega Georga Taborija, v nas nehote sproži nekakšen cehovsko-nacionalen ponos. Hkrati pa tudi vprašanje o tem, kaj je v umetniški produkciji, nastajajoči v prostoru od Kopra do Murske Sobote, tisto, kar vzbuja občudovanje evropskih in izvenevropskih gledaliških strokovnih in laičnih sladokuscev.

Na vprašanje o tem, kaj imamo in česa nimamo, je možnih veliko odgovorov. Sam se bom poukvarjal s tistim, ki ga lahko izpeljemo iz zgornje ugotovitve, ki skuša ponazoriti italijansko videnje fenomena novega slovenskega gledališča, kot so ga začeli spremljati po padcu berlinskega zidu. Gledališče očitno postane zanimivo takrat, ko gledalca prepriča, da zavzeto raziskuje nove umetniške jezike, in je hkrati zmožno interpretirati kulturno in družbeno vrenje. Zato nikakor ni naključje, da je tujina (če uporabim ta že rahlo porjavel izraz) v slovenskem gledališkem prostoru vedno priznavala in odkrivala drzna iskanja na samem robu gledališkega. Od Pupilije Ferkeverk preko Pekarne in političnega Mladinskega gledališča osemdesetih let do postdramskih poudarkov devetdesetih in zadnjega desetletja v že dokončno ustaljeni in izborjeni raznolikosti poetik in organizacijskih oblik, od Tauferja, Živadinova, Pandurja, Mete Hočevar, D. Z. Freya, Emila Hrvatina, Eduarda Milerja, Matjaža Pograjca in Betontanca in Iztoka Kovača in En Knapa do Diega de Bree, Marka Peljhana, Matjaža Bergerja, Matjaža Fariča, Bojana Jablanovca in Vie Negative, Maje Delak, Jerneja Lorencija, Ivice Buljana in drugih, ki jih v tem improviziranem naštevanju nisem omenil, a so enako pomembne in pomembni.

Če torej precej hitro lahko ugotovimo, kaj najverjetneje imamo, imamo pri tem, da bi ugotovili, česa nimamo ali nimamo v dovolj veliki meri, več težav. Omenil bom samo nekaj, kar se na videz zdi obrobno, a to nikakor ni: več drznosti in neobremenjenosti pri izbiri besedilnega ali motivnega gradiva. Če je eden od razlogov za uspeh Prihajajo ležal v dejstvu, da so ustvarjalci drzno dialoško pristopili k protobesedilnim materialom tako, da so Ionescove absurdistične Stole dekonstrukcijsko postavili v dialog s futurističnim sintetičnim gledališčem ter oboje priličili Freyevi poetiki koreodramskega gledališča, bi se slovenski gledališki in uprizoritveni prostor moral zavedati, da ključ za presežni projekt ni v konvencionalni ali marketinški ali »ziheraški« izbiri naslova in teme, ampak v izletu v neznano. Zato moram na tem mestu vsekakor pritrditi kolegu Denisu Ponižu, ki že dve desetletji opozarja na to, da v našem prostoru preveč zanemarjamo svojo dramsko in gledališko izročilo. Da se repertoarno mačehovsko obnašamo npr. do medvojne ekspresionistične drame in Mrakove himnične tragedije (nobeno od slovenskih (nacionalnih) gledališč ni postavilo na oder npr. njegove Rdeče maše), povojne poetične drame (spomnimo se samo Zupanove Ladje brez imena, Svetinovega Biljarda na Capriju) …

Če nam torej česa manjka, so to izleti v neznano: besedilno, tematsko, formalno, politično. Hkrati pa drznost teh izletov v neznano, ki se velikokrat obrestuje. Spomnimo se samo Resničnosti Ljubiše Ristića kot dialoga z Lojzetom Kovačičem, potem Tauferjevih reinterpretacij in reteatralizacij Linhartovega Matička, de Breove interpretacije Mrakove Obločnice, ki se rojeva, Obredov poslavljanja Dragana Živadinova, Slovenskega narodnega gledališča Janeza Janše, Gilgameša Iva Svetine in Pekarne, potem Nebojše Pop Tasića in Jerneja Lorencija v SMG …

Povezave:

- Tomaž Toporišič na Geslu
- Tomaž Toporišič na Repu

Primož Jesenko, 7. 10. 2011
Izložba predstav in kontekst
Barbara Orel, 7. 11. 2011
Polet raziskav
Miran Zupanič, 2. 12. 2011
Nazaj v bedno rovtarstvo?
Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative in režiser, 3. 1. 2012
Kaj in zakaj uprizarjati
Alja Predan, umetniška direktorica FBS, 13. 10. 2010
Gremo!
Alja Predan, 29. 10. 2010
Na cilju
Petra Pogorevc, 12. 11. 2010
Dramaturške bližine
Petra Pogorevc, 6. 12. 2010
Čas za razpravo
Mojca Kreft, 19. 12. 2010
Pregrade
Tina Kosi, 10. 2. 2011
Paraziti ali kreativci? Kreativci!
Meta Hočevar , 6. 6. 2011
Kravja ruleta
Tomaž Toporišič, 23. 3. 2014
Pet vprašanj za Jureta Novaka
Tomaž Toporišič, 6. 10. 2009
Kako danes brati postmodernistično dramatiko?
Tomaž Toporišič, 31. 3. 2008
Ob odru: Tekst in uprizoritev onstran dramskega