To štafetno palico sem vzela kar preresno, ni veliko manjkalo, da bi se lotila prebiranja vseh dostopnih besedil, da bi le lahko pošteno izbrala, kar se me dotakne, in utemeljeno predlagala v branje ... Tanja hvala za spodbudo in k spisku se bom vsekakor vračala in prebirala dalje. Nekaj tekstov že poznam, prav zaradi pobud in spodbud (PreGlej, bralne uprizoritve ipd.) slovenski sodobni dramatiki sem se z njo srečevala že ob preteklih priložnostih. Tokrat sem izbrala intuitivno in iz radovednosti – do avtorice in njenega siceršnjega dela na uprizoritveni sceni. Hodi mesto Saške Rakef me je intrigiralo že po naslovu, označeno je bilo kot radijska igra in prav ta opis me je vodil h kliku. Kot režiserko me vedno zanima izziv vizualizacije nekega besedila, teme, situacije, ki v literaturi lahko super deluje, postavitev v prostor pa predstavlja izziv. Hodi mesto je nastal za in postal performans, torej je svojo realizacijo že doživel, zdi se, da kot enkraten skupinski umetniški projekt. Za sabo pa je pustil vsaj besedilo, ki je v meni burilo uprizoritveno domišljijo.
Bere se kot poezija, je ekspresivno, zgoščeno, repetitivno in ritmično. Deluje zvočno samo po sebi, tudi ob tihem branju (otroške igre, izštevanke, refleksivne misli, kratki dialogi, navajanje pravil, družbenih dejstev, seznami ...). Didaskalije ponujajo zelo poljubno označitev prostora, pri branju delujejo kot kontekstualni namigi. Najbrž je doživetje performansa (z interaktivnim zemljevidom) v živo ponujalo dodatne in bolj razplastene pomene. V besedilu samem pa te pospremi na fiktivno lokacijo, osebno in intimno izbiro pomena posameznega (ne)imenovanega kraja. Tudi osebe/govorci/misleci so označene nedoločeno, nepoimenovano (nekdo, zbor otrok, zbor odraslih, neki ljudje ...), kar mi je pomagalo pri subjektivni identifikaciji z vsakim in vsakega izmed glasov. Prav ta nedorečenost, odprtost in poljubnost so mi omogočali intimen, zelo oseben vstop v vsebino. Situacije in dogodki se nanašajo na vsakdanja soočanja z družbenimi dejstvi, zakoni, pravili, bližnjimi odnosi, na mimobežna srečanja ... in te opominjajo in preizprašujejo naše lastne odnose in pozicije znotraj njih. To nizanje in množenje 'glasov', 'misli' in 'zapovedi' mesta/sveta ustvarja občutek hrupa, zasičenosti in hkratnosti. Zaveš se sebe kot delčka v množici vseh, vprašaš sebe, kdo si in kako si umeščen med vsemi temi in vsem tem.
Za trenutek me je navdal občutek ujetosti in brezizhodnosti. Na koncu pa sem se le pomirila s šumenjem listja, s katerim se besedilo konča.
Štafetno palico predajam novinarju in filmskemu kritiku Žigi Brdniku – zanima me njegov izbor in izlet v dramski svet. Hvala.
Povezava: Saška Rakef: Hodi mesto