Pia Brezavšček, 3. 4. 2011

Kdo izbira kaj na TSD?

41. TEDEN SLOVENSKE DRAME - Pia Brezavšček o izboru za Grumovo nagrado.

Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! / foto Žiga Koritnik

Za festivalom Teden slovenske drame je že na stotisoče strani slovenske dramske besede, izmed katerih je bilo treba odbrati najbolj žlahtna dela. V štiridesetletni zgodovini festivala je bilo podeljenih nekaj ducatov Grumovih nagrad za najboljše dramsko besedilo. Vsa ta leta je bilo treba izmed precejšnje bere predstav postavljenih po slovenskih dramskih predlogah odbrati šop najboljših in od leta 1999 tudi najboljšo predstavo. V zgodovini festivala je bila zares opravljena že ogromna selekcija.
Zato je zelo pomembno, da (s)poznamo pravila, po katerih se ločuje zrno od plev. Festival naj bi, kot je opredeljeno že v statutu iz leta 1998, »spodbujal izvirno in napredno slovensko gledališko misel, slovensko dramsko ustvarjalnost, najizrazitejše dosežke slovenskega gledališča /.../«. Tu poudarjene besede naznačujejo, da je festival po svojem bistvu naravnan progresivno, čeprav ostaja ostro znotraj nacionalnih (besednih) meja.
Kdo je torej presojevalec te naprednosti in izvirnosti/izvornosti? Prvih deset let selekcija predstav, ki so se udeležile dogodka, ni bila pregledna. Šele v osemdesetih je festival dobil selektorja. Ta je bil leta 1999 prvič neodvisen od festivala in šele takrat je izbiro tudi pisno utemeljil. Podatki, po kakšnem ključu je selektor predstav izbran, zakaj mora biti sam, koliko časa traja njegov mandat, niso jasni.

Žirija za Grumovo nagrado sicer že od začetka podeljevanja šteje več kot enega člana. A nekateri člani v njej sodelujejo več let zapored, komisije so včasih tri-, drugič štiri- ali petčlanske. Ista garnitura se lahko več let zapored ponavlja, ni pa to nujno. Pravila za imenovanje žirije so najmanj ohlapna. Prav tako noben pravilnik ne navaja kriterijev za podeljevanje nagrade, zato so ti vedno odvisni od avtonomne presoje vsakokratne žirije. Tu lahko prihaja – in je že večkrat prišlo – do dvoumnosti, zaradi česar se ugled nagrad na TSD najbrž ne povečuje.

Pravila so torej precej variabilna, kar sicer omogoča ogromno manevrskega prostora, vitalnosti in prilagajanja vsakokratnim potrebam, a hkrati tudi spodbuja raznotere lapsuse, nerodnosti ali celo manipulacije. Lahko si predstavljamo, da je bila selekcija predstav in dramskih besedil nemalokrat prepuščena volji izbranih posameznikov, zaradi incestuoznosti slovenskega kulturniškega miljeja pa morda tudi njihovim interesom, saj anonimnost (ki se ne prakticira od vedno) ni vedno mogoča. Tako postaja vprašanje vitalnosti ali rigidnosti festivala bolj kot stvar jasno začrtanih smernic (izvirnosti in naprednosti?) stvar vsakokratne garniture selektorjev.

V zadnjih nekaj letih se je na trenutke (obdobja vitalnosti?) znotraj precej trdno začrtanih okvirjev slovenskosti in dramatike začelo vrivati kar nekaj iskrivih deviantnosti, ki si jih prej znotraj koncepta festivala ne bi mogli zamisliti. Gre predvsem za širjenje meja znotraj obeh pojmov, torej slovensko in dramsko/dramatično. En tak pojav, morda začetek večjega vala sprememb, lahko zaznamo v letu 2006, ko je Šeligovo nagrado dobila uprizoritev Ep o Gilgamešu v dramatizaciji Nebojše Pop-Tasića in režiji Jerneja Lorencija. Poleg režijske kvalitete je bila s tem nagrajena izvirnost in slovenskost veščine dramatizacije, ne pa izvirnost ideje za dramo, ki, roko na srce, pripada nekemu »neznanemu tujcu« nekega že izumrlega naroda. Leto kasneje so na natečaj za Grumovo nagrado prispela ready-made dramska besedila skupine piscev iz PreGlejevega laboratorija, že prej javno predstavljena kot 9 lahkih komadov. Ta gesta je resno zamajala koncepte avtorstva, izvirnosti, slovenskosti in dramskosti, torej sámo podstat in pomen Grumove nagrade. Leta 2008 je na natečaj prispelo še eno ready-made besedilo, ki pa je tokrat, čeprav ironično, imelo veliko opravka s slovenskostjo. Gre za besedilo Slovensko narodno gledališče Janeza Janše, transkripcijo resničnega dogodka v Ambrusu, kjer je nekdanji predsednik države, Janez Drnovšek, posredoval pri nestrpnih izbruhih vaščanov proti romski skupnosti. To besedilo je bilo potem ponovno poslano na natečaj lansko leto, ko se je znašlo celo med nominiranci (za Grumovo nagrado). Izvirnih primerov, ki premikajo (same) meje, znotraj katerih je oblikovan koncept festivala, je še kar nekaj. To velja tudi za tiste predstave, za katere je besedilo nastajalo med samim ustvarjalnim procesom (predstave E.P.I. centra, Frljićev Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! itd.), ali celo rekonstrukcije tovrstnih predstav (Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki in Spomenik G2 Janeza Janše).

Omenjena besedila in predstave ne vodijo nujno v smer ukinitve festivala, vsekakor pa kažejo na tendenco po njegovi pomladitvi. Zdi pa se, da je možnost za prodor takšnih (izvirnih, naprednih?) besedil in predstav na festival zelo arbitrarna, odvisna od vsakokratne komisije. Noben festival ne more živeti kot relikvija naroda, ampak mora predstavljati žive tendence. V primeru TSD torej žive tendence (slovenskega) gledališča in dramske pisave. Zanimivo je, da so lani Grumovo nagrado prvič prejela kar tri zelo različna besedila. So bila res vsa tri tako kvalitetna ali gre za izraz nesoglasja med člani žirije? Letos so, nasprotno, prav vsi nominiranci za Grumovo nagrado že stari znanci ali pretekli prejemniki nagrade. Te variacije bi lahko najbrž omilili tako, da bi jasneje in bolj obče opredelili cilj in namen podeljevanja nagrade, da bi jasno vzpostavili pravila izbire selektorjev, njihovo število, trajanje mandata itd. Seveda ni naloga zgolj TSD, da v svoji zrelosti pomisli na pogostejše prezračevanje zatohlih terminov slovensko, avtorsko, dramsko itd. Njihovo razpiranje in preseganje nemalokrat pomeni ravno izvirnost in naprednost, za kateri upam, da sta še vedno smernici, pod kateri se ta festival podpisuje, četudi ne želi ovreči nacionalnega kriterija. Taka strategija bi bila dobrodošla še marsikateremu festivalu ali pa instituciji.

Seveda obstajajo tudi druge rešitve, ki bi temeljiteje razbremenile raznolikost bere tega festivala, in s tem zahtevnost selekcije, saj tega zgolj s temeljitejšo formalno ureditvijo ni mogoče izravnati. Primer dobre prakse, ki je razbremenila Grumovo nagrado njene (že neprimerljive) širine, je bil vsekakor natečaj Mlada dramatika Gledališča Ptuj, kjer so lahko sodelovali mladi, še neuveljavljeni dramatiki do tridesetega leta, a je žal po dveh izvedbah zamrl. Zanimivo bi bilo morda – znotraj ali zunaj festivala TSD – posebej nagrajevati tudi bolj eksperimentalna besedila, besedila posebnih žanrov itd.

Seveda je raznovrstnost slovenskega gledališkega ustvarjanja pohvalen trend, saj kaže na njegovo živost. Teže pa je to raznolikost ujeti v enotne kategorije, sploh če te z leti tudi variirajo in tako onemogočajo primerljivost nagrajencev. Druga možnost bi bila seveda razmisliti o alternativah tekmovalni naravnanosti, saj so selekcijski filtri tako različni, da izpostavljajo smetano različnih tipov, ne pa nujno najkvalitetnejšega iz celotnega letnega prereza. Vsekakor pa je preglednost ustvarjanja na letni ravni na enem mestu nujna in pomembna dejavnost, ki skrbi za zagon in jo je treba zato še naprej gojiti in razvijati.  

(Kdo izbira kaj na TSD?, Predramnik 5, Bilten Tedna slovenske drame)

***

TSD

Marko Sosič, 23. 3. 2011
Beseda selektorja
Žirija za nagrado Slavka Gruma, 20. 3. 2011
Poročilo žirije
Sebastijan Horvat, 20. 3. 2011
Drama ali gledališče?
Ana Obreza, 2. 4. 2011
Predramnik 5: Zaljubljeni v smrt
Lena Gregorčič, 31. 3. 2011
Intervju: Boris A. Novak
Tea Kovše, 31. 3. 2011
Vladimir
Nika Leskovšek, 31. 3. 2011
Dramatično stanje slovenske dramatike
Anita Volčanjšek, 29. 3. 2011
Pisanje slabih tekstov je izguba časa
Ana Obreza, 28. 3. 2011
Recept, ki to ni
Lena Gregorčič, 28. 3. 2011
Pazi, česa si želiš
Lena Gregorčič, 29. 3. 2011
Da, gospod!
Tea Kovše, 26. 3. 2011
Nepremišljenost, alkohol, besede, BUM
Jaša Koceli, 25. 3. 2011
Kako bi uprizoril Totenbirt?
Anita Volčanjšek, 25. 3. 2011
Ko vrednote odvzamejo (pravi) značaj
Nika Leskovšek, 24. 3. 2011
Predramnik 1: Uvodnik
Andreja Kopač, 26. 3. 2011
Teden slovenske drame?
Anita Volčanjšek, 24. 3. 2011
(Ne)misteriozno o fin-de-siéclovski ženski
41. TSD, 4. 4. 2011
Danes na TSD: Jakob Ruda
Katja Čičigoj in Pia Brezavšček, SiGledal, 11. 4. 2012
»Skratka, letos nič novega.«
Pia Brezavšček, SiGledal, 31. 3. 2011
Sodobna slovenska dramatika – kaj je to?