Nika Arhar, 4. 4. 2011

Navodila za gledanje – angažirani dodatek?

41. TEDEN SLOVENSKE DRAME – Nika Arhar o Navodilih za gledanje.

Jakob Ruda / foto Mare Mutić

Sebastijan Horvat s svojimi avtorskimi postavitvami Cankarjevih (in drugih) dramskih besedil vedno znova razpira tista mesta, ki omogočajo sveže, aktualizirane in nikoli družbeno ravnodušne interpretacije. Enakega postopka se loti v uprizoritvi Jakoba Rude. A tokrat ne bomo razmišljali o uprizoritvi; v center pozornosti bomo postavili Navodila za gledanje, ki jih je ob uprizoritvi spisal režiser sam.

Ko Horvat o uprizoritvi pravi, da je posvečena Igorju Bavčarju in Hildi Tovšak »v obliki etičnega navodila, kaj storiti za odkup svoje duše« se verjetno večina nasmehne duhoviti in nekoliko drzni referencialni domislici. A če naj bi uprizoritev nudila etično (na)vodilo omenjenima, in verjetno še komu iz gospodarskih ali političnih vrhov, to (na)vodilo ni vsiljeno gledalcu. Kot zapiše sam, namreč gledalcu namenja občutek nelagodja, v katerem naj ta »zagleda svojo lastno zmedenost pri izbiri pozitivnega junaka«. Z gledalčevega vidika torej sprejmemo uprizoritev kot potencial odprtega branja uprizoritve. Z Navodili za gledanje pa je stvar nekoliko drugačna; v njih Horvat sicer navidezno potencira svojo družbenokritično misel nasproti ustroju današnje kapitalistične in politične logike družbenega sistema ter svojo gledališko (uprizoritveno) komunikacijo s sedanjim časom širi z dodatnim naborom izrekanja okoli uprizoritve, v katerem, kot pravi, dobesedno pokaže s prstom na izbrano družbeno problematiko. V morebitnem očitku naivnosti pogleda, ki ga izraža v Navodilih, to naivnost omenja v njeni višji, »plemeniti« obliki kot nasprotje preračunljivosti – naivnost tako preobrne v pozitiviteto in sebi pripisuje podobo naivnega, romantičnega umetnika, enfant terribla, ki opozarja na družbeni smrad in skuša sprožati »revolucijo« vsaj v posameznih gledalcih, če že ne v celotnem občinstvu.

A kljub temu, da »neustrašni govor v službi resnice« jemlje za svojo dolžnost, ki si jo lahko privošči v podobi »naivnega umetnika«, je ta »neustrašni govor«, ki po Foucaultu neproblematična mesta spravlja v center razprave in jih prepoznava kot problematična vozlišča, v današnjem svetu podvržen inflaciji, ob kateri se kritična naravnanost zamenjuje z blebetanjem, v tokratnem primeru z moralističnim govoričenjem in usmerjanjem gledalčevega dojemanja. V Navodilih gre namreč za pojasnjevanje ustvarjalčevih tendenc gledalcem v obliki etičnega, a še bolj moralističnega navodila, kako gledati predstavo in kaj v njej videti ter še več, kakšne psihološke mehanizme naj predstava vzbudi v gledalcu, kaj naj bi ob predstavi začutili, in kako razumeti svet, s čimer pa doseže krčenje polja gledalčevega kritičnega razmisleka. In kaj ostane gledališču, ki se predstavlja kot družbeno angažirano, ko se z ob-uprizoritvenim govorom pod pretvezo podčrtave v resnici odreka lastnemu družbenemu (angažiranemu) stališču (kajti družbena kritičnost se ne izkazuje na vsebinski ravni, temveč v načinu uprizarjanja, ki spodkopava ustaljene načine zaznavanja in postavlja družbene kode ter konvencije pod vprašaj, ali kot pravi Lehmann: »Gledališče pravzaprav ne postane politično z neposredno tematizacijo političnega, temveč z implicitno vsebino svojega načina predstavljanja.«)? Zakaj se odloči za takšno gesto?

Če se Horvatove idejne aktualizacije uprizoritev skušajo umeščati v diskurzivni družbeni prostor s samosvojim avtorskim pogledom (in pogosto tudi se), se zdi, da se z dodatnimi Navodili odreka angažiranemu (pa kakorkoli že razumemo angažiranost) odnosu do javnega prostora. Z usmeritvami za gledanje, pojasnjevanjem lastnih impulzov, razvrednoti lastno uprizoritev kot nepopolno, potrebno dodatnega pojasnjevanja, občinstvo pa dojema kot neuko množico, potrebno dodatne razlage.

Uprizoritev dopolnjuje s komentarji – Navodili, v katerih prevzema marketinško politično in gospodarsko govorico. Njegova na prvi pogled naivna pozicija, ki jo izpiše v Navodilih, namreč ni prav nič naivna, ampak Horvata izriše kot spretnega marketinškega stratega, ki z medijsko kampanjo vstopa v politični način delovanja prav tega sistema, proti kateremu na vsebinski ravni zavzema kritično pozicijo. Horvat tako s svojim načinom postane populistični ideolog družbenega sistema, proti kateremu se navidezno odvrača ter tako postavlja pod vprašaj lastno realizacijo uprizoritvene kritične političnosti.

In kot je v svetu lažne reprezentacije in dezinformacij problematičnost neustrašnega govora danes njegova inflacija, saj se meje med informacijo, komunikacijo in reklamo brišejo, se v tem primeru izkaže ravno takšna deformacija neustrašnega govora. Kot pravi Oliver Frljić, je vse, tudi gledališče, tržno pogojeno. Določene pozicije vzdržujemo, ne da bi zares verjeli vanje. In ravno to se izkaže za poglavitni Horvatov problem z Navodili; namesto, da dopusti, da uprizoritev sama razširi prostor za razmišljanje, ga z Navodili za gledanje sam skrči, s čimer zatira »emancipiranega gledalca« in njegovo svobodo razumevanja. Horvatova Navodila niso nikakršen prestop ali prekoračitev normiranih načinov obnašanja ali demontaža diskurzivnih gotovosti, kar bi šele lahko označili za angažirano in v čemer med drugim Lehmann išče možnosti političnosti gledališča – ampak so le populistična afirmacija kritike, ki pa je v obstoječi sistem že vpeta. Mej samega sistema ne prestopa, ampak za svoj upor uporablja uveljavljene marketinške mehanizme našega družbenega (političnega, ekonomskega) sistema, ki ga kritizira, s čimer pač doseže odlično provokacijo še pred ogledom uprizoritve. Če se Horvat z uprizoritvijo morda res loteva svojega družbenokritičnega in angažiranega podjetja v pozitivnem smislu (a o predstavi na tem mestu ne sodimo), ga z Navodili spodkopava, saj se z njimi paradoksalno vpisuje ravno v polje svoje lastne kritike.

(Navodila za gledanje – angažirani dodatek?. Predramnik 5, Bilten Tedna slovenske drame)

***

TSD

Povezani dogodki

Žirija za nagrado Slavka Gruma, 20. 3. 2011
Poročilo žirije
Sebastijan Horvat, 20. 3. 2011
Drama ali gledališče?
Lena Gregorčič, 31. 3. 2011
Intervju: Boris A. Novak
Nika Leskovšek, 31. 3. 2011
Dramatično stanje slovenske dramatike
Tea Kovše, 26. 3. 2011
Nepremišljenost, alkohol, besede, BUM
Lena Gregorčič, 29. 3. 2011
Da, gospod!
Marko Sosič, 23. 3. 2011
Beseda selektorja
Jaša Koceli, 25. 3. 2011
Kako bi uprizoril Totenbirt?
Anita Volčanjšek, 25. 3. 2011
Ko vrednote odvzamejo (pravi) značaj
Anita Volčanjšek, 29. 3. 2011
Pisanje slabih tekstov je izguba časa
Ana Obreza, 28. 3. 2011
Recept, ki to ni
Lena Gregorčič, 28. 3. 2011
Pazi, česa si želiš
Nika Leskovšek, 24. 3. 2011
Predramnik 1: Uvodnik
Andreja Kopač, 26. 3. 2011
Teden slovenske drame?
Anita Volčanjšek, 24. 3. 2011
(Ne)misteriozno o fin-de-siéclovski ženski
Pia Brezavšček, 3. 4. 2011
Kdo izbira kaj na TSD?
41. TSD, 4. 4. 2011
Danes na TSD: Jakob Ruda
Nika Arhar, SiGledal, 13. 10. 2010
Pričevanja: Mojca Kreft
Nika Arhar, SiGledal, 24. 8. 2012
Igriva pokrajina med animiranim in zračnim telesom
Nika Arhar, SiGledal, 14. 10. 2010
»Napovedani program letošnjega srečanja obeta …«