Pia Brezavšček, 8. 4. 2011

Nagrade! Nagrade!

IZ BLOGA SIGLEDAL – PIA BREZAVŠČEK: Takole, pa jih imamo. Nagrajence še enega Tedna slovenske drame.

Hlapci / foto Boštjan Pucelj

Tokrat je strokovna žirija začuda enotna glasu publike – Hlapci! Ker sem o dotični predstavi svoje mnenje nadrobno podala že na nekem drugem mestu, se tokrat v to ne bom podrobneje spuščala. Glede na repertoar Tedna pa izbira vseeno niti ni presenetljiva. Sploh izbira po glasu ljudstva, saj je kranjska publika zaradi domače produkcije in igralcev predstavo praktično že popolnoma posvojila. Če si dovolimo nekoliko zlobe – »Kranjčani« pač (kot je bilo pri nedavnih kontroverznih dogodkih v zvezi z mestom direktorja gledališča očitno) veliko dajo na poreklo.

Slavko Grum pa očitno vseeno JE interveniral. Zupančičev Shocking Shopping je med nominiranimi besedili dobra izbira – gre za tekoče besedilo z visoko uprizorljivostno stopnjo, tekočim jezikom, (kar se je izkazalo tudi na bralni uprizoritvi), čeprav po mojem mnenju, ki sem ga prav tako že izrazila na nekem drugem mestu, nekatera druga nenominirana besedila še bolje in celo presežno odražajo nekatere ključne tendence sodobne dramatike in kličejo po uprizoritvi ne le s svojo komunikativnostjo in všečnostjo, ampak tudi z veliko mero inteligence in uprizoritvenega izziva.

Veliko bolj kot v zadnjem času že tolikokrat premlevana tematika slovenske dramatike skupaj s problemom selekcije za Grumovo ali pa Šeligovo nagrado pa je zanimiva letošnja podeljena nagrada za dramaturgijo. Nagrajenka Eda Čufar v delu Kronotopografije plesa, ki ga je izdala skupaj s soavtorico Katjo Praznik, preučuje zgodovino plesnih notacij in na ta način razkriva mišljenje plesnega telesa skozi zgodovino, njegovo specifiko in izmuzljivost. Gre za zares zanimivo in prvenstveno delo na področju dramaturških znanosti, saj približuje mišljenje zapisa gibalnega dramski pisavi, hkrati pa razpira vse razlike in prepade, ki gib odtegujejo govorjenemu. S tem bistveno in ontološko poseže v srž gledališkega dogodka. Področje, za katerega je Eda Čufar prejela Grün-Filipičevo nagrado, si zares zasluži spodbudo, saj odpravlja nekatere ovire pri mišljenju telesa na odru, kar je ključno za razvoj (slovenskega) teatra, tako na teoretični kot praktični ravni. To pa je ravno tisto, kar bi morale nagrade nacionalnega tipa na vseh nivojih podpirati.

Dramaturška študija Ede Čufar nagovarja k širšemu pogled na znanost o teatru, ki je v sodobnem času neizogiben in v nacionalnem kontekstu, kot nazorno kaže stanje, vsekakor potreben. Je odsotnost slovenske besede v teatru že znak za njegovo »neslovenskost«? Obstaja kaj takega, kot je »slovenski« ples? Je slovenski nemi film še slovenski, čeprav v njem ni slovenske besede? Kaj sploh je to – dramatika?

Nagrade so torej ponovno podeljene.

Ne prvič.

Ne zadnjič.

Kocka pač še ni padla.

Če naj bo pomen nagrad reprezentativna slika stanja smetane slovenske gledališke umetnosti, letos lahko ugotovimo pač samo to, da imamo dobre – dramaturge.

TSD

Ivo Svetina, 25. 5. 2011
Ne kladivo, ne vlak, ampak poezija
Pia Brezavšček, 18. 6. 2011
O pomembnosti igra(čka)nja za današnji čas
Katja Čičigoj, 19. 6. 2011
Domača naloga
Pia Brezavšček, SiGledal, 19. 9. 2010
Lepota ugledališčene seksualnosti