Pia Brezavšček in Katja Čičigoj, SiGledal, 11. 4. 2012

»Kje so mladi? Bi morali biti zaskrbljeni?«

Poročilo z bralnih predstavitev in pogovorov o nominiranih besedilih za Grumovo nagrado 2012: namerno de- in rekontekstualizirane izjave prvega dne Dnevov nominirancev za Grumovo nagrado (6. 4. 2012).

 

»Nekaj je že lanskih nominirancev, dve drami pa delo iste osebe. Skratka, letos nič novega. Kje so mladi? Bi morali biti zaskrbljeni?« (Katarina Koprivnikar v intervjuju s predsednico žirije Diano Koloini)

Postdokumentarna postdrama. Vsaka podobnost z resničnimi osebami je izključno nenaključna.

(Post-) dramatis personae:

  • ODER = povabljeni sogovorniki/-ce, moderatorka in avtor/-ica, v kolikor je slednji/-a prisoten/-na
  • AVDITORIJ = poslušalci/-ke ali tako imenovano občinstvo (po službeni, študijski ali drugi dolžnosti)
  • BESEDILO = anti-, ante-, post-, med- ali zgolj drama in sorodno (kot vemo, bi lahko bil tudi telefonski imenik)
  • * (post-) dramski jaz ali šibki glas šibkega subjekta avtoric te postdokumentarne postdrame (poročila)


Režija in koncept Dnevov nominirancev: Eva Nina Lampič
Moderatorka pogovorov: Zala Dobovšek

10.00 – Žanina Mirčevska: Kaj sanjajo svinje
Sogovornika: Simona Hamer, Blaž Lukan

Recept za »nihilizem nemoči« (po Nietzscheju):

Sestavine (kondenzacija motivov BESEDILA):
50 dag »brezperspektivnosti«
8, 75 »tečnih najstnikov«
2 dl »izneverjenih pričakovanj«
vrečko »neučinkovitosti«
3 jedilne žlice »brez haska«
in ščepec skrivne sestavine: »ker je itak skozi nekaj, od česar nič ni.«

Priprava (ODER):
Ni kontinuirane fabule, zgodba je fragmentarna. Kaj sanjajo svinje? Kdo je nosilec sporočila in kdo so svinje? Vprašanje je, ali tekst prinese kaj več kot razburjenje. Suspendiran je še preden bi se lahko iztekel v nekakšen artaudovski krik. Nekoliko fatalističen da je, celo moralističen. Tako se vsaj zdi predstavnikom t. i. brezperspektivne generacije, ki vendarle ne sestoji zgolj iz sitnih razvajenih najstnikov. Če pa že, jih je nekdo takšne napravil. (Če ne ravno komisija za Grumovo nagrado? Prehitevamo dogodke in polagamo besede v neprava, četudi nedoločna usta.) Morebitne krivde lastne generacije avtorica ne vzame v zakup. V vseh prizorih se bere isto, isto. Vse je eno veliko pretvarjanje. Morda pa vendarle Tamala nosi tisto sporočilo. Vprašanje pa je, ali ga bo uspela dostaviti potencialnemu gledalcu potencialne predstave, ki bi potrebovala posebno uprizoritveno strategijo, takšno, ki bo znala ravnati tudi z didaskalijami. Kot Primož Ekart. Od vseh nominiranih tekstov je ta še najbolj drugačen, s presekanimi prizori. Najbolj sodoben. Nekaj takšnega kot dialog pač danes ne obstaja več. Bela vrečka je fantastična, na njej bi se gotovo dalo zgraditi uprizoritev. Ujeta je frekvenca med mladimi. Čeprav – Bon Jovi? Svoboda je na točki nič, ko torej ničesar ni več mogoče izgubiti. Naslov je avtonomna tekstovna enota. Ničesar ne razkriva, pa vendar aludira. Kapitalisti so svinje, mi smo svinje. Marx pa ne. Četudi ničesar ne ponuja. Je »dost«, ni pa dovolj. Če manjka »haska«, ga dodajte.

Dodatni nasveti (ODER):
Zmes pravilno oblikujte: »... in itak vsi teksti to obravnavajo in itak je vse politično in bla bla … ampak političnost je tu v formi: nekaj takega, kot je dialog, ne obstaja več. O vseh kompleksnostih tega sveta ni mogoče govoriti v dialoški formi.«
Pazite na podrobnosti (hudič je v podrobnostih) in naj se Vam nikamor ne mudi: »… jaz sem se s to belo vrečko ukvarjala dva dni.«
Pustite torej jed vzhajati in medtem premislite: »Ta generacija, ki tako slika mojo, se nikoli ne vpraša, kaj je njihov delež in kaj je njihova krivda, zakaj jaz živim v svetu, v katerem živim. Mene take stvari zelo razjezijo.« *Mene tudi.
In še češnjica na torti: »Pomagal bi le krik … Artaudovski krik… Ampak avtorica se pred tem ustavi: vzpostavi le stanje pred krikom. Zakričati bi morala publika.« Jed torej primerno postrezite.

Če Vam jed uspe, je lahko ta »… čudežni načrt za odrešitev človeštva ali vsaj EU …«

Zvočna kulisa za boljšo kuho (IZ AVDITORIJA po navdihu BESEDILA, večkrat):
 »Unaaa palomaaaaaaa blancaaaa …«

---
Spoštovana žirija Nagrade za Mladega dramatika,

Namen tega pisanja je iskreno opravičilo.
Opravičilo, da zaradi mene niste mogli izvesti potencialno prelomnega trenutka v zgodovini vzpodbujanja, afirmiranja in nagrajevanja slovenskih dramskih tekstov.
Želim se vam opravičiti, ker zaradi mene niste mogli izvesti velike geste podelitve Nagrade za mladega dramatika.

Rada bi poudarila, da sem v dobri veri, na vaš anonimni natečaj, anonimno poslala svoj dramski tekst Taubeka. Prav tako sem, v dobri veri, na vaš anonimni natečaj, anonimno poslala svoj dramski tekst Tik-tak. Opravičujem se, da ste ob branju mojih anonimnih tekstov, razkrinkali, da edini dve drami, prispeli na natečaj, pripadata meni, isti avtorici in da ste se zaradi tega bili primorani odločiti, da je vsakršno razmišljanje o kvalitativnih razlikah med obema tekstoma, nepotrebno in nesmiselno.
Še bolj mi je žal, da sem vas s svojim pisanjem prisilila v, verjamem da grenko, odločitev, da  prve nagrade za mladega dramatika na Tednu slovenske drame ne morete podeliti.
Prav imate, eden je nobeden.
Vseeno pa verjamem, da bo moj primer v koristen poduk ostalim in da se podobna situacija ne bo ponovila.
Tako se vam globoko opravičujem, da sem se samo jaz odzvala na ta natečaj. Upam samo, da bo čez čas koža res postala podplat in da boste v sebi našli moč, da mi odpustite to nenamerno sabotažo. Žal mi je, da sem edina, in še to, očitno, slaba.

Na koncu bi se vam rada samo še zahvalila.
Zahvalila za vzpodbudo.
Vzpodbudo pri tem, da se še enkrat temeljito izprašam, ali naj sploh še pišem.

Z vsem dolžnim spoštovanjem,
Simona Hamer

---
12.00 – Vinko Möderndorfer: Vaje za tesnobo
Sogovornice: Eva Mahkovic, Alja Predan, Maja Šorli

BESEDILO (odločno): »Ne bom več dajal dol moje generacije. Treba je poskrbeti za prihodnost.«
»Razumeš?« – »Ja.« – »Razumeš ti kurac.«

Poročilo z ODRA: Letošnji »vinkoti”«, se je zareklo moderatorki. Vseeno pa drži vsaj, da sta letošnja »vinkota« dva. Dve nominirani besedili Vinkota Möderndorferja. Lani dve, letos dve. Eno se ponovi. Vaje za tesnobo se ponovijo večkrat. Kot vaje v slogu? A v istem slogu. Vsaj zasedba na pogovoru je druga. Pa ni to vse skupaj preresno, da bi bila le vaja? Potrebno je biti ekonomičen, tesnoba pride takoj. Seveda ni vaja, drama se piše sama, brez načrta. Najprej dramo piše avtor, potem drama piše avtorja. Klima lokalnega prostora je dohitela sporočilo teksta, morda je zato bolj relevanten kot lani, čas je dozorel vanj oziroma zanj. Ponavljanje vendarle ima razliko. Pred dvajsetimi leti se teksta ne bi dalo napisati. Pa vendar spominja na svet v črepinjah dram Dušana Jovanoviča iz osemdesetih. Ne gre morda za filmski scenarij? Tesnobne dvojice v samostojnih prizorih je vendarle moč zmotirati v enotno zgodbo z obrisi povezav. Nikakor pa ne potrebujemo strojev, dogajanje je že vpisano v tekst. Torej če že film, kvečjemu kak Dogville. »Dramatižer« pravi ne naturalizmu: »ni nobene scenske navlake.« Ni humorja. Ni znižanega jezika. Vse ohranja poetično, a ne na silo. Dorečenost ne bi bila dobra, vseeno pa ljubezen vse premaga. Stališče ni stvar literature?

Nekaj vaj za tesnobo (ODER):

Tehnika: filmska montaža, fragmentarna dramaturgija  (»sodobne realnosti tudi tokrat ni mogoče ubesediti na klasičen način.« )

1.    Vaja: napiši »Preroški tekst«, tako da bo zanj čez čas veljalo: »svet danes celo prehiteva stanje tega teksta.«
2.   * Vaja: beri Renato Salecl (Izbira). Beri Martina Heideggerja (Bit in čas).
3.    Vaja: beri »priročnike: kako živeti, kako spoznati, kako biti uspešen?«
4.    Vaja: »Bralca/gledalca se mora dotakniti čustveno, ne ideološko … Hotel sem se na vsak način izognit ideologijam.«  – * Proti – vaja v slogu Johnathana Burrowsa: Tudi ne imeti ideologije je neka ideologija.
5.    Vaja: izberi nekaj, kar govori samo o tebi ( »Intelektualcev ni v tej drami, torej to ni moj svet. Jaz zase bi pa izbrala nekaj, kar govori samo o meni.«)
6.    Vaja: govori o moralnih dilemah in nato premisli, kako »tajkuni ubijajo cele družine brez empatije, brez sočutja …«
7.    Vaja: pusti fikciji njeno lastno avtonomijo: »nisem imel namena tako končati besedila, lik je sam tako hotel, ona me je tja pripeljala. 1/3 igre piše avtor, druge 2/3 pa igra piše avtorja … če se zgodi čudež, igra piše samo sebe.«
8.    Vaja: piši »iskreno, ne modno, ampak po notranjem vzgibu (*kaj je to?), kot se ti zdi, da bi bilo potrebno svet pokazati.«
9.    Vaja: zamisli se nad ne-relacijo med slovenskimi dramatiki in režiserji: »Slovenski režiserji se raje ukvarjajo s preverljivo klasiko, jo predelujejo. Ne iščejo svojega tandema v dramatikih. Pričakovali bi, da bo na primer danes v neki generaciji Simona Semenič, ki bi se dopolnjevala z nekim režiserjem, ki bi jo uprizarjal … pa takega režiserja ni.«
10.    Vaja: brez strahu pred neuspehom: »Vsak tekst je izziv. Noben tekst ni tako napisan, da si režiser ne bi polomil zob.«
11.    Vaja: ne jemlji se preveč zares: »Seveda je avtor to mislil malo ironično.«

Vaja iz AVDITORIJA:
12.    Vaja: bodi popoln/a: »Vsi skozi vadimo to tesnobo … tako da se vprašaš, ali lahko izvežbam to tesnobo do perfekcije?«


---
Spoštovana žirija Nagrade za Mladega dramatika,

Namen tega pisanja je iskreno opravičilo.
Opravičilo, da zaradi mene niste mogli izvesti potencialno prelomnega trenutka v zgodovini vzpodbujanja, afirmiranja in nagrajevanja slovenskih dramskih tekstov.
Želim se vam opravičiti, ker zaradi mene niste mogli izvesti velike geste podelitve Nagrade za mladega dramatika.

Rada bi poudarila, da sem v dobri veri, na vaš anonimni natečaj, anonimno poslala svoj dramski tekst Taubeka. Prav tako sem, v dobri veri, na vaš anonimni natečaj, anonimno poslala svoj dramski tekst Tik-tak. Opravičujem se, da ste ob branju mojih anonimnih tekstov, razkrinkali, da edini dve drami, prispeli na natečaj, pripadata meni, isti avtorici in da ste se zaradi tega bili primorani odločiti, da je vsakršno razmišljanje o kvalitativnih razlikah med obema tekstoma, nepotrebno in nesmiselno.
Še bolj mi je žal, da sem vas s svojim pisanjem prisilila v, verjamem da grenko, odločitev, da  prve nagrade za mladega dramatika na Tednu slovenske drame ne morete podeliti.
Prav imate, eden je nobeden.
Vseeno pa verjamem, da bo moj primer v koristen poduk ostalim in da se podobna situacija ne bo ponovila.
Tako se vam globoko opravičujem, da sem se samo jaz odzvala na ta natečaj. Upam samo, da bo čez čas koža res postala podplat in da boste v sebi našli moč, da mi odpustite to nenamerno sabotažo. Žal mi je, da sem edina, in še to, očitno, slaba.

Na koncu bi se vam rada samo še zahvalila.
Zahvalila za vzpodbudo.
Vzpodbudo pri tem, da se še enkrat temeljito izprašam, ali naj sploh še pišem.

Z vsem dolžnim spoštovanjem,
Simona Hamer

---


15.00 – rokgre: Baalram
Sogovornici: Nika Leskovšek, Petra Pogorevc

BESEDILO (shizofreno):

»Po duši sem nekdo drug.«
»Ni resnica vse, kar videz razodeva.«
»Moje ime je Nora in kličejo me Plešasta Pevka.«
Nora: »Jaz bom zaspala, vi se pa menite naprej.«
•    IMPRO VLOŽEK: »Kolega se je malce zataknil« ali igralska ekipa išče Kralja Leara.
»Sam, sam … med samimi davki. Vse življenje plačuješ za svojo prisotnost …«

AVDITORIJ: »Ena od kvalitet tega teksta je jezik, ki me je res zelo zabaval.«
ODER (del njega, ki se imenuje Avtor): »Joj, hvala, mene tudi.«


»Pardon, se mi je odprlo,« začne avtor. Pa ne vstop v »dramo, ki kot da ni iz tega sveta,« ampak gumb na srajci. Dramski tekst povzema strukturo in zaplete latinskoameriške nadaljevanke, le da so vsi protagonisti veliki junaki iz zgodovine dramatike. Vsekakor pa ogenj dogori, vmes pa greje. Praktično gre za soap opero, če odmisliš reference. Ki pa jih težko odmisliš. Medbesedilna dimenzija je ključna, pa epski zamah besedila tudi.
*Baalram = Bollywood v gledališču: pastiš pastiša pastiša. Preigrava menjavo štafete na strukturnem mestu kulturne konvencije: od buržoazne (umetniški, tudi dramski, kanon) do postindustrijske (TV nadaljevanke oz. medijska kultura v obče). Kaj je Baalram? – »Rodeo,«  pravi spoštovana žirija. Avtorju je oznaka všeč.
*Spoštovana žirija pravi tudi: (kljub vintage pridihu postmodernizma, ki je danes sam vintage) to je »izvirni« postopek v slovenskem gledališkem prostoru. In vendar (ne le, da je bil lani in letos na natečaj že poslan tekst, ki te postopke uporablja in tudi bolj radikalno, a se spoštovani žiriji zdi zgolj »stvar nekega krožka«, saj vendar ne uporablja likov iz domačih branj) sama logika tega postopka, ki naj bi bil izviren, ukinja samo idejo izvirnosti: pastiš pastiša ali simulaker.
Dramaturginji imata o tekstu povedati veliko (večkrat: »Gre za zelo kompleksno besedilo«), avtor manj: »Tu ni neke velike filozofije … Koliko mi je uspelo, ne vem, vsaj tukaj sem, kajne« ali tudi »Kateri Regan?« Nenazadnje je dramo pričel pisati že šest let nazaj. Nedvomno pa je to nekaj, kar bi si želel igrati marsikateri dramski igralec. Ojdip, Lear, Nora so vloge, ki si jih marsikateri igralec želi, pa mu jih niso zaupali, vseeno pa tokrat ne potrebujejo toliko študija. »Ful dobr.«


»Ful dobr« se zdi tudi komparativistkam, ki jim mnoštvo referenc na kanon dramske literature zbuja neznanski užitek –

IZ AVDITORIJA (vzhičeno): 

»Plešasta pevka – o ful dobr!!!«
»Češnjev vrt – o ful dobr!!!«


---
Spoštovana žirija Nagrade za Mladega dramatika,

Namen tega pisanja je iskreno opravičilo.
Opravičilo, da zaradi mene niste mogli izvesti potencialno prelomnega trenutka v zgodovini vzpodbujanja, afirmiranja in nagrajevanja slovenskih dramskih tekstov.
Želim se vam opravičiti, ker zaradi mene niste mogli izvesti velike geste podelitve Nagrade za mladega dramatika.

Rada bi poudarila, da sem v dobri veri, na vaš anonimni natečaj, anonimno poslala svoj dramski tekst Taubeka. Prav tako sem, v dobri veri, na vaš anonimni natečaj, anonimno poslala svoj dramski tekst Tik-tak. Opravičujem se, da ste ob branju mojih anonimnih tekstov, razkrinkali, da edini dve drami, prispeli na natečaj, pripadata meni, isti avtorici in da ste se zaradi tega bili primorani odločiti, da je vsakršno razmišljanje o kvalitativnih razlikah med obema tekstoma, nepotrebno in nesmiselno.
Še bolj mi je žal, da sem vas s svojim pisanjem prisilila v, verjamem da grenko, odločitev, da  prve nagrade za mladega dramatika na Tednu slovenske drame ne morete podeliti.
Prav imate, eden je nobeden.
Vseeno pa verjamem, da bo moj primer v koristen poduk ostalim in da se podobna situacija ne bo ponovila.
Tako se vam globoko opravičujem, da sem se samo jaz odzvala na ta natečaj. Upam samo, da bo čez čas koža res postala podplat in da boste v sebi našli moč, da mi odpustite to nenamerno sabotažo. Žal mi je, da sem edina, in še to, očitno, slaba.

Na koncu bi se vam rada samo še zahvalila.
Zahvalila za vzpodbudo.
Vzpodbudo pri tem, da se še enkrat temeljito izprašam, ali naj sploh še pišem.

Z vsem dolžnim spoštovanjem,
Simona Hamer

Povezani dogodki

Katja Čičigoj in Pia Brezavšček, SiGledal, 11. 4. 2012
»Skratka, letos nič novega.«
Tamara Matevc, SiGledal, 11. 4. 2012
Nagrada za mladega dramatika kot prostor za konfrontacijo
Jasmina Založnik, SiGledal, 30. 3. 2012
Nevidnost drugačnih pisav
Andraz Polončič Ruparčič, SiGledal, 6. 4. 2012
»Imam nepopisno nelagoden občutek, da tavamo«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012
»Kdor ima ljubezen, ima kljub vsemu ves svet«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 30. 3. 2012
Danes je mogoče uprizoriti kar koli. Tudi telefonski imenik.
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 6. 4. 2012
»Trudim se. Oziroma se ne – dokler to tako sladostrastno počnem.«
Diana Koloini, 6. 4. 2012
Grumova nagrada 2012
Ana Obreza, 6. 4. 2012
rokgre: Baalram
Urša Adamič, 6. 4. 2012
Žanina Mirčevska: Kaj sanjajo svinje
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012
»Človek se mora nekoliko zapreti v stolp«
Gost

Kakšna nevoščljivost izžareva iz napisanega...

11. 4. 2012

Gost

Nevoščljivost? Do koga??? Avtorici ne piševa dram. Še post-dram ne - to je bila le vaja v slogu. In to NE "ontološka"...

13. 4. 2012

Gost

Čestitke za duhovitost in kreativnost!

13. 4. 2012