Andreja Kopač, 26. 3. 2011

Teden slovenske drame?

41. TEDEN SLOVENSKE DRAME - Andreja Kopač v Predramniku, Biltenu Tedna slovenske drame.

Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! / foto Žiga Koritnik

V slovenskem kulturnem prostoru je Teden slovenske drame prisoten že 41. leto zapored. Vsako leto od 1970. naprej se v drugi polovici marca v Prešernovem gledališču Kranj zvrsti nekaj – po mnenju aktualnega selektorja – najboljših oziroma najbolj reprezentativnih predstav slovenske dramatike. Začnemo lahko kar s preprostim vprašanjem, in sicer: na kakšen način se v konstelaciji slovenskega in mednarodnega gledališkega prostora umešča pridevnik slovenska in na kakšen način funkcionira samostalnik drama. Festival, ki vsako leto traja več kot teden dni, ima, podobno kakor Borštnikovo srečanje, tekmovalni in spremljevalni program, ob njiju pa še druge dejavnosti, s podelitvijo Grumove nagrade kot vrhuncem. Tudi tokrat je kombinatorika izbranih predstav dovolj jasna: vedno nekaj Cankarja, vedno nekaj pomembnih slovenskih mislecev/literatov (Pahor, Strniša), ki niso nujno dramatiki, in vedno uprizoritve tekstov, ki so bili v preteklem letu nominirani ali nagrajeni in naslednje leto uprizorjeni (Prijatelj, Fon, S. Semenič). In krog je sklenjen.

Kam torej uvrstiti »hibride«, ki se ne morejo polno podpisati pod nobeno kategorijo? Takšen »brezdomec« je letos denimo Frljićev Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!. Gre za udarno predstavo, besedilo katere je nastalo na podlagi igralskih improvizacij, kar ni v kontekstu gledališča nič novega, vendar je v kontekstu Tedna slovenske drame dobro postaviti pod drobnogled. Besedilo ima namreč vgrajeno distančnost – kot zunanji pogled na slovenstvo –, kar razpira nevralgično točko, ki je znotraj »samih sebe« ne zmoremo celostno misliti niti čutiti. In predvsem postavlja pod vprašaj oboje hkrati: ali lahko kolektivno besedilo, ob katerem se poimensko navaja ime hrvaškega režiserja Frljića, opredelimo kot slovensko in ali lahko proizvod tovrstnega metodološkega principa kategoriziramo kot dramo. Z distance lahko obema kategorijama rečemo: da! Da, gospod! Gre za slovensko dramo, ki se kot taka ne vzpostavlja skozi zadostitev formalnim kriterijem, temveč skozi vsebino, skozi notranjegledališko materijo; preko osnovnega motiva, ki v središče postavlja pogled na slovenstvo z druge »strani ulice«. Namesto tako hotenega pogleda »s severa« se nam namreč razpira pogled »z juga«; kot pogled nekdanjih sodržavljanov na mejnik »slovenske samobitnosti«, ki ga utemeljujemo s pridobitvijo samostojne države. Gre za perspektivo, katere diskurz se vzpostavlja zunaj (slovenskega) nacionalnega prostora. Mesto za tovrsten pogled je v okviru Tedna slovenske drame vsekakor dobrodošlo, vendar pa nima svoje konkretne vsebinske protiuteži, ki bi govorila o relevantnosti slovenske dramatike kot entitete na sebi in bi jo kot tako, kar najbolj neposredno, predstavljala tudi navzven.

Jezikoslovec Noam Chomsky je nekoč zapisal: Ribe plavajo, ptice pojejo, ljudje govorijo. V primeru drame gre za obliko pisave, ki se vzpostavlja kot govorica post festum, ki več kakor o govorni situaciji sporoča o prostoru in času, strukturiranem prek medčloveških odnosov in dialoškosti same. Vprašanje na tem mestu je, kaj pomeni za slovensko dramsko pisavo, če jo Teden slovenske drame kot njen reprezentativni element uprizarja bodisi po preverjenih in utečenih formatih bodisi o njej govori na okroglih mizah. In tako se, skozi festivalsko sito TDS, prebijajo precej podobne predstave kot skozi BS, saj so tudi kategorije enake, razpete med tekmovalni in spremljevalni program, ob njiju pa še dodatni in mednarodni program. Slednji obsega letos dve predstavi slovenskih avtorjev (Zupančič, Flisar), uprizorjeni v tujini (Sofija, Tokio). Kljub temu se znotraj programa, in to ravno v primeru Frljićevega Izdajalca domovine, skozi pogled od zunaj vzpostavlja določena notranja oblika mednarodnosti. Dejstvo, da je besedilo predstave po mnenju stroke ena najbolj reprezentativnih stvari sodobne slovenske dramatike, kaže na to, da ima tekst sposobnost postati reprezentativen na sebi, komunicirati od znotraj navzven. Teden na teden. Od slovenske do drame in nazaj, od drame do slovenske. Od drame do Drame. Teden na teden.

Koliko domačih dram in dramic, nastalih zadnjih enainštirideset let, leži po predalih? Koliko Cankarja še zmoremo? Čemu se na Ivanu Mraku nabira prah? Kakšna je tekstovna vrednost generacije tridesetih, Gruma, Jarca? Kako uprizoriti Kosovela? Zakaj toliko poskusov uprizoritve Prešerna spodleti? In, ne nazadnje, kdo so in kje so danes izdajalci domovine? Besedila, ki so zaradi takšnega ali drugačnega stališča pri nas doma ali na različnih koncih sveta ostala v predalih? Za vedno pozabljena ali prezrta. Verjetno bi ostal za mnoge pozabljen tudi nori pesnik Hölderlin, ki ima od letos naprej svoje mesto v Svetinovem Stolpu. V njem je zadnjih štirideset let svojega življenja hodil v krogu … In kakor poezija ostaja prazno mesto, nepopisan list, je drama mesto govorice, ki na najbolj sofisticiran način osvetljuje različne plati človekovega govora samega. Je pisava, ki premaguje prostor in čas, zgolj če je sposobna znotraj same sebe obe kategoriji prečiti. Če sporoča ne samo temu narodu, temveč temu svetu. Tudi če postane Izdajalec. Tudi če je preklet. Tudi če nima domovine. Tudi če ne prejme Grumove nagrade.
Videti nikoli videno, slišati nikoli slišano.
Iz Babnega Polja. Iz Estonije. Iz Senegala. Iz Bombaja.

P. S. Gre za vprašanje, ki sega onkraj tedna, onkraj slovenskega in onkraj dramskega, a se v najbolj neposredni obliki navezuje na vprašanje apela, poziva, motiva, izziva za spremljanje slovenske in tuje dramatike, za sledenje besedam na odru in navsezadnje za pisanje dramskih besedil, pri čemer ima festival možnost za sprožanje iskric in za ustvarjanje  novih  okusov za tovrstno redko, a lepo človeško opravilo.

(Teden slovenske drame?, Predramnik 1. Bilten Tedna slovenske drame)

***

TSD

Žirija za nagrado Slavka Gruma, 20. 3. 2011
Poročilo žirije
Sebastijan Horvat, 20. 3. 2011
Drama ali gledališče?
41. TSD, 24. 3. 2011
Danes na TSD: Misterij žene
41. TSD, 23. 3. 2011
Danes na TSD: Nekropola
Marko Sosič, 23. 3. 2011
Beseda selektorja
Anita Volčanjšek, 24. 3. 2011
(Ne)misteriozno o fin-de-siéclovski ženski
41. TSD, 25. 3. 2011
Danes na TSD: Totenbirt
Anita Volčanjšek, 25. 3. 2011
Ko vrednote odvzamejo (pravi) značaj
Jaša Koceli, 25. 3. 2011
Kako bi uprizoril Totenbirt?
Tea Kovše, 26. 3. 2011
Nepremišljenost, alkohol, besede, BUM
41. TSD, 27. 3. 2011
Danes na TSD: Pes, pizda in peder
41. TSD, 28. 3. 2011
Danes na TSD: Žabe
Lena Gregorčič, 29. 3. 2011
Da, gospod!
Lena Gregorčič, 28. 3. 2011
Pazi, česa si želiš
Ana Obreza, 28. 3. 2011
Recept, ki to ni
Anita Volčanjšek, 29. 3. 2011
Pisanje slabih tekstov je izguba časa
41. TSD, 29. 3. 2011
Danes na TSD: Da, gospod!
41. TSD, 29. 3. 2011
Danes na TSD: Bralna uprizoritev
Nika Leskovšek, 31. 3. 2011
Dramatično stanje slovenske dramatike
Tea Kovše, 31. 3. 2011
Vladimir
Lena Gregorčič, 31. 3. 2011
Intervju: Boris A. Novak
41. TSD, 2. 4. 2011
Danes na TSD: Zaljubljeni v smrt
Ana Obreza, 2. 4. 2011
Predramnik 5: Zaljubljeni v smrt
Pia Brezavšček, 3. 4. 2011
Kdo izbira kaj na TSD?
41. TSD, 4. 4. 2011
Danes na TSD: Jakob Ruda
Bunker, Andreja Kopač, 8. 6. 2012
Avdicija za življenje
Andreja Kopač, 9. 5. 2012
Oni žive & Kaj pa mi?