Tema. Glasba. Rahmaninov »Vocalis«. Luč polagoma osvetli majhno skupino ljudi, ki so s hrbtom obrnjeni proti publiki.
O ljubezni in o smrti se človek pogovarja samo sam s sabo, zakaj iskreno doživetje je mogoče le skozi neposredno resnico povedanega in občutenega. Ljudje smo zmožni v sebi zadržati dogodke in cela obdobja, ne da bi o njih govorili soljudem, ko pa pride do soočanja s samim seboj, postane spomin kladivo, ki ohromi vse ostalo. Svet ne sliši obupanih klicev iz zaprtih sob, a to še ne pomeni, da naj nehamo kričati. Kričimo zase. Šele nato lahko odpremo vrata in ljudem povemo resnico. O sebi in o tistih, ki je ne morejo povedati sami.
Iz skupine izstopi posameznik. Imenovali ga bomo Gospod P, ki začne pripovedovati.
Gospod P, ali P, je posameznik. V svoji zgodbi pa ni samo eden od, ampak ta, v katerega zgodbo nemo vdiramo, medtem ko prelistava svoj spomin in doživeto obuja preteklost. Je preživeli taboriščnik, ki drugič obišče kraj svojega ujetništva – Natzweiler-Struthof v Alzaciji. Vzporedno s skupino turistov se nemo sprehaja skozi domače mu, a s tiho muko prežete podobe taborišča, s katerih niti zob časa niti obnova ne moreta izbrisati grozovitih podoživljanj. S svojimi vprašanji in mislimi o življenju in smrti v taborišču se izogiba skupini turistov, a hkrati skozi njih zares osmišlja svoje občutke. Boris Kobal, ki je Pahorjevo Nekropolo prenesel v dramsko obliko in jo zrežiral, je nasproti Gospodu P kot nevidnega in nevednega poslušalca postavil prav deklico iz skupine, ki ga spremlja. Ta kot rdeča nit drame nosi sporočilo besedila in še več. Njena nedolžnost začne razkrajati zlo, s katerim je prepojeno taborišče, in tako postane nosilka novega sveta, v katerega avtor romana polaga svoje spomine, in s tem prežene molk. Spregovoriti se zdi P-ju (in obema avtorjema) nujnost, a kot taboriščnik nosi v sebi neprijetne občutke krivde, ki jih poskuša sam pred sabo razjasniti in jim odvzeti težo ter najti smisel. Krivda preživelih in vzporedno privajanje na smrt (in s tem tudi na življenje) sta vodilni misli, ki se ju je oprijela dramska predstava Nekropola.
Deklica in P se soočita …
… kot režiser sooči občinstvo (skupino turistov) z monološko globino in živo interpretacijo najprej prebranega, nato izrazito igralsko doživetega oživljanja spominskih podob. Obiskovalci, ki se ob P-ju pojavljajo kot Sence iz preteklosti, zaokrožijo pripovedovalčevo misel in ga gibalno statično spremljajo onkraj prisotnosti v doživeto. Gledališki jezik in prostor pomagata besedilu premagati tišino prebranih besed in izgovorjenim taboriščnim slikam vdahneta obstojnost. Zavest o doživetem tako postane (v pripovedovalcu in nas) vodilna misel, ki najde izhodiščno točko natanko tam, kamor jo želijo interpreti in avtorja postaviti – v nas samih.
V odgovor se skupina porazgubi po prostoru. Vsak je sam s seboj in prazno gleda pred sabo. Med glasbo hodi P od enega do drugega.
Nekropola je poimenovanje kraja mrtvih. Je izpoved avtorja in pripoved igralca. P ni slehernik in zato se ne moremo poljubno identificirati z njegovo zgodbo. Vsakdo, ki si prizadeva podati njegovo intimno spoved, je samo interpret. Če gledališču uspe vdihniti glas napisanim besedam, mu nikoli ne more uspeti, da bi zaigralo vlogo. Kot Duhovi v predstavi tisti, ki so bili omenjeni, kričijo sami zase. P jim odpira vrata, da jih slišimo.
Tedaj bi bil svet vsaj v človeškem merilu sprejemljiv. Tedaj bi se človek približal ideji dobrote, o kateri sanja, odkar se je zavedel svojih zmogljivosti. Tedaj bi se približal podobi dobrega božanstva, katero je njegovo srce spočelo.
*Vsi navedki v kurzivi so iz dramskega teksta Nekropola, ki ga je Boris Kobal dramatiziral po istoimenskem romanu Borisa Pahorja.
(»Niti smrt niti ljubezen ne preneseta prič«, Predramnik 1. Bilten Tedna slovenske drame)
***