Sindi Kustec, 19. 10. 2015

Intervju - Šolski zvezek

Pogovor z Judit Számel, menedžerko gledališke skupine Forte (Szkéné Színház, HU)
Foto: Gabor Dusa
Foto: Gabor Dusa
Foto: Gabor Dusa
Foto: Gabor Dusa
Foto: Gabor Dusa

Sindi: Zelenjava, razmetana na odru. Odkod navdih za to nenavadno sceno?

Judit:  Režiser, Csaba Horváth, je veliko časa namenil realizaciji dela Agote Kristof, Šolski zvezek. Ideja je v njegovi glavi zorela več let, predstavljala mu je velik osebni izziv. Naposled mu je uspelo izbrati igralce, pričele so se vaje. Ko je že vse bilo dogovorjeno glede izvedbe same predstave, si je nenadoma premislil glede scene. Kot sam pravi, se je nekega dne sprehajal po tržnici, kjer je tudi dobil navdih za sceno z zelenjavo, razmetano na odru, kot močan vizualni opomnik pomanjkanja hrane v času dogajanja zgodbe.

Sindi: Gre za zgodbo »malega človeka«,  ki bije bitko za golo preživetje. V kolikšni meri je taka vloga obremenjujoča za igralce? Ali je nujno, da se z vlogo poistovetijo,  jo natančno preučijo in jo do določene mere celo ponotranjijo? Kako to vpliva na gledalce?

Judit: Jaz, kot menedžerka, lahko istočasno vidim obe plati. Vidim igralce in hkrati vidim občinstvo. Dejstvo je, da je 120 minut na odru brez prekinitve izjemen fizični napor za igralce. Po prvih nekaj predstavah se je na njih videlo, da so »izgoreli«. Kar pa me je še bolj presenetilo, je bil odziv občinstva. Njihova čustvena reakcija me je velikokrat bolj pretresla kot sama predstava. Ljudje so bili v šoku. Ob odhodu iz dvorane so jokali. Od sedeminšestdesetih uprizoritev sem sama predstavo videla več kot štiridesetkrat in priznati moram, da tudi mene še zmeraj ne pusti povsem ravnodušne.

Sindi: V knjigi Agote Kristof nikjer ne piše, da gre za čas 2. svetovne vojne.

Judit: Tako je. Ne čas, ne kraj dogajanja v zgodbi nista eksplicitno določena. Gre za nekakšne namige, ki jih bralec podzavestno upošteva in jih interpretira po svoje. Taki namigi so na primer upepeljena telesa in podobno. Iz mojega stališča je opisovana vsaka majhna vasica po Evropi in vsak majhen človek, na katerega se zgodba fokusira. Poznamo okvire dogajanja medvojnega časa. Poznamo teorijo. Ta zgodba je drugačna. Postavimo se v kožo dvojčkov, ki bijeta bitko s svetom. Ravno zaradi te univerzalnosti zgodba (in posledično tudi predstava), tako pritegne občinstvo. Edina pomanjkljivost izvedbe predstave v tujini se mi zdi, da se delček duha, bistva izvedbe, izgubi v prevodu. Koncentracija pade, saj gledalec »skače« med podnapisi in samim dogajanjem na odru, ki pa je bistveno za popolno doživetje zgodbe.

Sindi: Najlepša hvala za izčrpne odgovore, veselimo se vaše ustvarjalnosti tudi v prihodnje.

Judit: Z veseljem, hvala vam.

***

Vsebino Biltenov 50. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.

Povezave:

Povezani dogodki

Ana Kovačič, 19. 10. 2015
Raj! Zdaj?
Jure Mavrič, 24. 10. 2015
Zapis iz dnevnika
Ana Laura Richter, Jernej Potočan, 24. 10. 2015
Simpozij: Gledališče v mestu
Manja Gatalo, 24. 10. 2015
Intervju: Goran Vojnović
Gordana Lacić, 24. 10. 2015
Prigode iz zaodrja
Vita Zgoznik, 23. 10. 2015
Smejmo se, veliko se smejmo!
Danijela Sekej, 23. 10. 2015
D – i – Y Pre d STAVA
Vita Zgoznik, 23. 10. 2015
Lavreatka - Ljerka Belak
Vita Zgoznik, 22. 10. 2015
Pogovor s Tonetom Partljičem
Danijela Sekej, 20. 10. 2015
Intervju - Razbiti vrč
Danijela Sekej, 21. 10. 2015
Intervju z Niko Leskovšek
Nina Zupančič, 17. 10. 2015
Bogastvo narodov – Poljsko gledališče