Manja Gatalo, 24. 10. 2015

Intervju: Goran Vojnović

Predstava Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela v režiji Ivice Buljana bo v okviru 50. FBS na sporedu danes, 24. oktobra, ob 19. uri.

Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Manja: Vaša dela naslavljajo problematike naše sredine. Zgodbe ljudi, ki jih je vojna na takšen ali drugačen način zaznamovala, so pretanjeno prikazane, predvsem pri mladi generaciji, ki je brez krivde kriva, obremenjena ... Vaše like zelo začutimo. Kako se po vašem mnenju to odslikava na odru? Ste režiser po profesiji, so vaši liki oživeli v igri kot ste pričakovali?

Goran: Ravno režiserska izkušnja, čeravno filmska, me je naučila, da so liki v enaki meri stvaritev pisca/režiserja kot igralca. Hamletov je toliko, kolikor je igralcev, ki so ga upodobili. Preden je Ivica Buljan razdelil vloge tako nisem imel pričakovanj. Šele ko sem zagledal imena igralcev ob imenih likov, sem začel razmišljati o tem, kako bodo na odru videti Vladan, Duša, Nedeljko, Emir. Vedel sem, da bom navdušen in sem tudi bil.

Manja: V gledališkem listu Miljenko Jergović piše: »Ampak tisto, kar za življenje ni lahko, je za književnost zlata jama.« Spominjanje na rane, ki še vedno bolijo in prehajajo iz generacije v generacijo je glavna tema vašega romana Jugoslavija, moja dežela. Se s spominjanjem in prevpraševanjem lahko izognemo sovraštvu in ksenofobiji v prihodnjih generacijah?

Goran: Zgodovina je že večkrat dokazala, da se ljudje iz nje učimo, a se ničesar ne naučimo. Mi se že od nekdaj spominjamo in prevprašujemo, zgodovina pa se vedno znova ponovi. Zakaj bi bile prihodnje generacije kaj boljše od nas in bi se odpovedale sovraštvu in ksenofobiji? Saj se tudi mi nismo. A kljub temu vztrajamo, kljub temu pišemo romane, snemamo filme, delamo predstave. Ker jih moramo in ker ne znamo drugače. 

Manja: Zgodba, ki jo opisuje roman Jugoslavija, moja dežela je zgodba, v kateri se na razno razne načine najde vsak, ki ima količkaj razvejano družinsko deblo po Jugi. Ste naredili veliko raziskave, ali je zgodba že od nekdaj nekako vseprisotna v vašem življenju?

Goran: Ta zgodba je sestavljena iz neštetih mojih zgodb. Nisem veliko raziskoval, v bistvu sploh ne, ker ta vojna zame ni zgodovina, ona je del mene in mojega sveta. Tudi sicer nisem človek, ki bi užival v raziskovanju, ki bi ga tak način dela privlačil. Jaz pišem naravnost iz spominov, iz vsega, kar je čas odložil v meni. Kar se izgubi, se izgubi z razlogom in ne zdi se mi vredno brskati za tem.

Manja: Kako vi gledate na dejstvo, da se ima Slovenija velikokrat za nekaj več od Balkana? Kritiko tega odnosa zasledimo v vaših delih, v Jugoslaviji na primer pri starših Duše, ta nekakšen vzvišeni odnos Slovencev do »Balkancev«.

Goran: Vsi potrebujemo nekoga, ki je manj od nas. Tako gradimo svojo nacionalno in osebnostno identiteto, svoj ponos. Zato ima vsak narod na tem svetu svoje Balkance (za Švedsko se Balkan začne na Danskem, za Grke pa v Makedoniji), vsak od nas pa svoje butce, špeglarje, debeluhe, čefurje, kmetavzarje. Ljudje imamo žal potrebo, da se počutimo boljše od drugih. Brez drugega ne zmoremo, čeprav je vsak od nas, tudi tisti, ki zase misli, da je najbolj prvi med prvimi, nekomu drug.

Manja: Tudi danes se pojavljajo podobne problematike z množico beguncev, ki jih že zdaj zavračamo. Kontekst bivše Jugoslavije je še vedno problematičen, asimilacija v Sloveniji se ni zares zgodila na vseh nivojih. Kaj se bo po vašem mnenju dogajalo zdaj, bo »čefur« manj problematičen za našo sredino, ker bo novi »tujec« preusmeril vso sovraštvo nase? Kako bi sploh komentirali situacijo, ki se dogaja v Evropi?

Goran: Evropa že več let govori le o gospodarski krizi, čeprav je njena največja kriza kriza identitete. Zato je grški problem še vedno nerešen in zato zdaj na njenih izbrisanih mejah rastejo zidovi in zato vsa Evropska unija trepeta pred za tako veliko in bogato državo povsem neznatnim številom nesrečnežev. O čefurjih in njihovi asimilaciji pa le tole: Če se bo pri nas zadržalo nekaj tisoč beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana, se bo Slovenija morda le zavedela, da je bila dolga leta ena redkih evropskih držav, ki je v enaindvajsetem stoletju živela brez tujcev in da tudi najbolj neasimilirani čefurji v Sloveniji že dolgo niso več tujci.

***

Vsebino Biltenov 50. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.

Povezave:

Povezani dogodki

Jure Mavrič, 24. 10. 2015
Zapis iz dnevnika
Ana Laura Richter, Jernej Potočan, 24. 10. 2015
Simpozij: Gledališče v mestu
Nina Zupančič, 17. 10. 2015
Bogastvo narodov – Poljsko gledališče
Sindi Kustec, 19. 10. 2015
Intervju - Šolski zvezek
Ana Kovačič, 19. 10. 2015
Raj! Zdaj?
Danijela Sekej, 21. 10. 2015
Intervju z Niko Leskovšek
Danijela Sekej, 20. 10. 2015
Intervju - Razbiti vrč
Vita Zgoznik, 22. 10. 2015
Pogovor s Tonetom Partljičem
Vita Zgoznik, 23. 10. 2015
Lavreatka - Ljerka Belak
Danijela Sekej, 23. 10. 2015
D – i – Y Pre d STAVA
Vita Zgoznik, 23. 10. 2015
Smejmo se, veliko se smejmo!
Gordana Lacić, 24. 10. 2015
Prigode iz zaodrja
Manja Gatalo, 17. 10. 2015
Praznujmo!
Manja Gatalo, 18. 10. 2014
Igrajmo se!
Meta Kojc & Manja Gatalo, 19. 10. 2016
Dragan Živadinov: Osvetlite to mesto