Priporočil bi dramsko delo Srečka Fišerja Medtem, ki me je pritegnilo že s samim naslovom. Takoj ko sem ga prebral, je namreč moje nezavedno premetalo nekaj črk – natančneje tri, se poigralo s presledkom in naglasnimi znamenji ter me pahnilo v spomin na enostranski strip Medmet-man, ki ga je moj bivši sosed Miha Mally, dandanes odličen fotograf (in tudi »hud lik«, če si sposodim označbo, s katero mi je polaskal Matjaž Zorec ob predaji štafete, za katero se mu na tem mestu lepo zahvaljujem in mu jo tudi vračam), ustvaril »pred davnimi časi« in me – najstnika – s širjenjem obzorij onkraj Supermana in Batmana več kot navdušil. Fišerjev naslov Medtem je obenem napoteval na filozofijo »kot vselej vmesni čas«, o kateri sta na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pisala Deleuze in Guattari, moj veliki miselni navdih. Gre tudi pri Fišerjevi drami za podobno mišljenje vmesnosti? Medtem je posemplani Primo Levi oziroma njegovo romaneskno-potopisno Premirje. Medtem so raznovrstni gledališki fragmenti odisejade, na kateri »vsak [človek govori] svoj sanjski jezik«; nekakšna mešanica pantomime ter esperanta »po tarzanovsko«. Medtem je sol v glavi, ki jo iz lastnega »švica« prideluje človek na neskončni poti iz Auschwitza do prve vukojebine, ki želi biti nova Švica, in nazaj – sem ter tja – razdalja »od komičnega do pretresljivega«: Medtem, ko je »nekdo izgubil boga, ga je drugi našel«; eden je iznašel talking cure oziroma chimney sweeping, drugi pa sprojektiral dimnik krematorija: kar je za nekoga omejevanje svobode – je za drugega španska muha ... Medsvetje kot »sukanje spirale kolebavega sveta«: modrost Sokrata ali »filozofija prehitro odraslega otroka«?
Srečkova sreča, ujeta med »mora biti in morebiti«, je prekletstvo ... le tepec se zanaša nanjo! »Sovraštvo je vedno upravičeno in nikoli«; razdaljo med važnimi intelektualci in delavskim razredom pa premagujejo »cigani, ki igrajo nekakšno 'nonsense' verzijo internacionale«. »Na mostu smo! Hura« Spodaj pa »voda pozabe njenega imena« ... Kljub fragmentiranosti besedila puščica dramaturškega loka lepo leti; dialogi tečejo; didaskalije pa so na trenutke že prav filmske ...
Štafeto v igri »Izvolimo dramo« predajam svoji mami Tatjani Brenčič Okorn, vzgojiteljici, ki slabo leto pred upokojitvijo še zmeraj vstaja skupaj s kurami oziroma rudarji, zato da se ustrezno pripravi na delo in igro s »tamalimi« ...
Povezava: Srečko Fišer: Medtem