Sem amaterska igralka v Gledališču Zarja Celje, kjer sem začela igrati pred dobrim letom. Moje igralske izkušnje so precej skromne, sem pa že kot gimnazijka rada prebirala dramske tekste. Priznati moram, da sem v študijskih letih malce opustila branje tovrstne literature, tako da sem hvaležna Nejcu Jezerniku, da me je nominiral in me s tem spodbudil k raziskovanju in branju slovenskih dramskih tekstov.
Prebrala sem dramo Ptice selivke, avtorice Katje Markič, ki je zanjo leta 2015 prejela nagrado za mlado dramatičarko na Tednu slovenske drame. Za branje tega besedila sem se odločila, ker govori o tematikah, ki so mi, hočem nočem, blizu: medčloveški odnosi, praznina in iskanje smisla.
V zgodbi nastopajo trije antagonisti: konformist, iskalka smisla in eksperimentator, ki imajo v praznem stanovanju poslovilno »zabavo«. Debata teče o tem, kako se nenehno selimo, a kljub temu na koncu vedno pridemo na isto. Beg pred samim seboj, ki je vedno tek v krogu. O spominih, njihovi vrednosti in pomenu. O besedah, njihovi teži in moči, ki jo imajo: da ranijo, da osrečijo. O knjigah in o tem, kar je napisano med vrsticami, o tistem nenapisanem, neizrečenem, kar piše bralec sam, vsak zase. O tem, kako je »človek človeku kurba« in kako so socialni stiki zgolj posledica uresničevanja osebnih interesov. Življenje kot iskanje koristi zase, beg pred spomini in nezmožnost spremeniti se. Irena z vsako selitvijo upa na boljšo prihodnost, vedno bolj skriva svoj pravi obraz, a slej ko prej se vse dobro spremeni v trpljenje. Nezmožnost tišine, nenehen glas misli, ki so prazne. Praznina. Ujetost vase. Tonjenje v spirali.
Ptice selivke so se me dotaknile, saj se tudi sama včasih spopadam z večnim vprašanjem: »V čem je sploh smisel vsega?« Solze. Smeh. Solze. Smeh. Solze, solze, solze. Smeh. Solze, solze, solze, solze, solze … Smeh. In enkrat te ni več. In potem se spomnim: ambivalenca mora biti in morda je smisel življenja to sprejeti. Vsak hrib ima prisojno in osojno stran. In življenje je pravzaprav le drama, ki jo moramo odigrati, v liku, ki nam je bil dan. Sprejmeš ali se predaš.
Štafeto predajam Evi Kokalj, ker je izjemno talentirana mlada diplomirana režiserka, pesnica in moja draga prijateljica in vedno rada preberem njena razmišljanja. Hkrati pa upam, da bo ob branju besedil morda dobila navdih za kako novo ustvarjanje.
Povezava: Katja Markič: Ptice selivke