Besedilo govori o tem, kako je biti ženska v svetu, ki so ga zarisali moški, pa tudi o sanjah in svobodi. Ameriška pilotka Amelia Earhart je znana predvsem po tem, da je kot prva ženska preletela Atlantik. Živela je v času, ko ženske še niso volile in še niso same letele z letalom, saj bi se njihovi lasje lahko zapletli v propeler, če pa so že letele, niso pilotirale, temveč so bile le priča preletu. Osemnajst slik, ki postopno razkrivajo življenje Amelie Earhart vse do leta 1937, ko je njeno letalo izginilo nekje nad Tihim oceanom, je zapisanih v tekočem jeziku, ki daje občutek, da zares poslušamo njen glas in jo pred sabo lahko vidimo kot deklico, ki jo grajajo, naj se lepše obnaša, saj ni fant; ki spozna, da je njen oče, za katerega je bila dolgo prepričana, da je vseved, v resnici alkoholik; ki ljubi letenje – zaradi svobode, mogoče pa še najbolj zato, ker je problemov v zraku /…/ zelo malo. Pojavijo se šele, ko se dotaknemo tal. Besede Amelie Earhart so tudi danes aktualne in hkrati dajejo glas vsem tistim, ki se tako kot ona nočejo sprijazniti z manj in si želijo sanjati. Le še papirnata ikona sem, gledališki lik, pravi glas Amelie Earhart, a še vedno LAHKO govorim. Amelia Earhart govori in z besedami pred nami vstaja ženska iz mesa in krvi.
Povezava: Preživela