Nika Arhar, 16. 10. 2023

Zgodba ameriških sanj, moških, seveda

Stefano Massini, adaptacija Ben Power: Trilogija Lehman, Mini teater, datum ogleda 8. 10. 2023.
:
:
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras

Trilogija Lehman, obsežna saga rodbine Lehman od sredine 19. stoletja, ko prvi od treh bratov stopi na ameriška tla in v Alabami odpre majhno trgovino z blagom in oblekami, s še živimi navadami judovskega habitusa in spomini na rodno Bavarsko, do konca 20. stoletja, ko umre zadnji član upravnega odbora korporacije Lehman v New Yorku s priimkom ustanoviteljev in ko mantra večne rasti ter rizični poslovni modeli nove ekonomske realnosti korporacijo priženejo do stečaja in globalnega finančnega zloma v tem tisočletju, ponazarja tudi evolucijo ameriških sanj, kapitalizma in finančnih sistemov ter historiat s tem gnane družbe zadnjih dvesto let. Masivna gmota teksta, za londonske odre pripravljena adaptacija drame Stefana Massinija v zgoščeno besedilo za samo tri igralce izpod peresa Bena Powerja v prevodu režiserja Petra Petkovška, deluje z magnetično močjo ritmične pripovednosti in motivnih refrenov, skorajda kot epska pesnitev, ki odseva hipnotično kolesje nenehnega teka zgodovine in, še bolj, ekspanzije kapitala. Ta perpetuum mobile napredovanja, razvoja, razreševanja kriz in iskanja priložnosti ter nuje po uspehu zajema ekstrakt obsežnega števila dogodkov in oseb skozi tri generacije in naprej, medtem ko naplavlja usode treh bratov in postopoma vseh okoli njih. Igor Samobor, Branko Šturbej in Gal Oblak so postavljeni v zahtevno igralsko nalogo koncentrirane pripovedi, ki iz neposrednega govora prehaja v kratke dialoge in iz pripovedi ali vlog osrednjih protagonistov – bratov in tistih potomcev, ki prevzamejo pomembno vlogo v družinskem podjetju – na mesto vseh preostalih, četudi le obrobno pojavljajočih se oseb.

Zajetnemu vsebinskemu materialu se prilagodijo nevtralnost kostumografije Gordane Bobojević s črnimi oblekami in belimi srajcami, odsotnost glasbe ob taktih besed oziroma le občasne atmosferske podčrtave (Peter Žargi) in osnovna izhodišča scenske postavitve Sare Slivnik z lesenimi stoli in tremi enostavnimi, prestavljivimi mizami, ki zlahka predstavljajo delovno površino skromne trgovine ali prizorišče kaotičnih poslov newyorških pisarn ali se prilagodijo drugim priložnostnim okoljem. Ob tem zvitek papirja na zadnji steni služi za spreminjajoče se napise imena podjetja bratov Lehman.

Vendar se prostor polni tudi z raznimi rekviziti, skladno z režijskim odmikom od odrskega pripovednega minimalizma. Petkovšek se pri usmerjanju igre in odrskega dogajanja oddaljuje od zadržanega, subtilnega pripovednega tona dokumentarnega orisovanja pogosteje, kot bi bilo nujno, in išče večji razpon igralskega izraza, še posebej ob premeni dramskih likov, pa tudi razgibanost odrskih dejanj. Osrednji dodatni element teh je papir; s trganjem, mešanjem z vodo in oblikovanjem ter z odcejanjem papirne kaše v postopku ročne izdelave papirja v prodajalni v Alabami asociira na »drobiž«, ki ga bratje služijo s prodajo na drobno revnim kmetom, lahko tudi na bombaž in njegovo obdelavo ali v širšem smislu na izdelovanje in produkcijo nečesa (za zdaj še) oprijemljivega, pa na vztrajnost in pričakovanja nekoliko večjega zaslužka ob trdem delu, ki je hkrati že napoved kopičenja, ko v bančnem in borznem okolju New Yorka listi papirja postanejo očiten znak pogodb in raznih finančnih instrumentov, njihovo množenje, trganje ali razmetavanje pa zgovorna gesta upravljanja in (ne)uspeha s posli. Kakor koli asociativna, pa ta odrska dejanja zarisujejo paralelno, simbolno traso pomena, ki v priklicu posameznih poudarkov ne ponuja doda(t)ne vrednosti besedam, v gestah pa deluje mestoma odcepljena, odvečna, spet drugič se bolj posrečeno ujame s pripovedno nitjo. Ko k temu prištejemo še opustitev tridelne razdelitve in zunanjih znakov časovne segmentacije pripovedi – okvirna časovna umestitev je sicer jasno naznačena v izgovorjenem besedilu prek staranja oseb, pojava mlajših generacij in dogajanj ter značilnosti družbenega konteksta –, nekaj vsebinsko sicer neopaznih krajšav oziroma izpustov (dramaturg Urban Zorko) ter združitev celotnega dogajanja »nepremagljivih« vse do zloma newyorške borze leta 1929 v obsežno celoto prvega dela uprizoritve, je izkupiček nekoliko konfuzen.

[Z]godbe ne razstavlja kritično, s pridušenimi slutnjami, ki se razraščajo v njej, temveč s popuščanjem tistim impulzom, ki plešejo, seštevajo in množijo, se zabavajo in tako premikajo svet po svojem interesu.

Nečistost strukture in napolnjenost odrskega vzbuja vtis nekakšnega nezaupanja sami pripovedi, pogon besed in stopnjevanje njihovega neustavljivega razraščanja (pa tudi razraščanja družinskega posla, investicij in svetovnega gospodarskega sistema) zamenja občutek hitenja skozi kopico informacij. Učinek objektivne čistine, dozirane v distanci ritmične pripovedi skozi izpovedovanje lastnega življenja protagonistov v tretji osebi, ki dojemanje dogodkov prepušča gledalcu, v večji meri nadomestijo igralsko zaznamovani afekti, ki pa se pri takšnem koncentratu in kompleksnosti snovi ne morejo izoblikovati drugače kot le v partikularnih poudarkih in perspektivah interpretacije, v odnosu do posamičnih drobcev, pa še to vprašljivo. Pri tem Igor Samobor in Gal Oblak dovolj pretanjeno uravnovešata poosebljenost in pripovednost svojih osrednjih likov; še posebej Samobor minimalistično, a zgovorno manevrira med utelešenim in umaknjenim, prikritim, kar ustreza tako njegovemu Henryju, najstarejšemu, preudarnemu bratu Lehman, kot njegovemu Philipu, odločnemu otroku nove generacije, rojenemu za izmuzljivi Wall Street. Oblak je v skladu s svojo pozicijo Mayerja, najmlajšega od trojice bratov, od katerega nihče ne pričakuje voditeljstva, a se zna zliti v okolje ali umiriti napetosti med bratoma, mehkejši, nekako priljudnejši, z odločnostjo, ki ne sili sama na površje, temveč se pokaže kot ponujena rešitev po potrebi. S podobno nevsiljivostjo zariše tudi Roberta tretje generacije priseljencev, ljubitelja umetnosti, ki z univerze prinaša novo kritičnost zastarelosti družinskih bank in vlaganja v industrijo, v času velike gospodarske krize pa se utaplja v reševanju korporacije pred propadom in iskanju možnosti restrukturiranja. Najizraziteje pa vnaša osebno(st) v svoje like Branko Šturbej, in četudi je srednji brat Emanuel tisti s temperamentom »kot smodnik«, se zdi Šturbejeva izraznost z ekspresivnim komičnim nanosom, ki morda cilja na ironični komentar samega lika in obravnavanih pojavov, morda pa zgolj na karakterno zaznambo, prepotentna. Ne nazadnje tudi njegov Herbert, ki oponira fikciji borznih številk in se vzpostavi v realnosti politike, deluje z lahkotno domišljavostjo, ki prej kot iz lika izhaja iz igralskega impulza. Predvsem pa so takšni bolj ali manj vsi ženski in otroški liki vseh igralcev, kolikor so sploh prisotni, hihitavi, koketni, šaljivo upodobljeni; morda res odraz časa, pa vendar v pretiranem poudarku stereotipov, ki nima ustreznega vsebinsko-uprizoritvenega konteksta. 

Tu imamo jasno podobo sveta, ki ga pišejo in ustvarjajo moški; moški govorijo, prelagajo papirje, seštevajo in množijo cifre, plešejo in se afnajo in svet gre tako naprej. Od sužnjev na plantažah, kreditov, ameriške državljanske vojne med Severom in Jugom do borz in finančnega trgovanja, velike depresije, gospodarstva in politike, marketinga, globalizacije, privatizacij. Od trgovanja z bombažem, kavo, železom, premogom, nafto, cigaretami do investiranja v železnice, vojno industrijo in povojno obnovo, trgovanja z vrednostnimi papirji in rojstva tržnih strategij prodajanja in kupovanja ne glede na realne potrebe. To je svet, v katerem se z novimi generacijami trgajo tradicije in stare vrednote ter iščejo nove možnosti in nove izpolnitve starih sanj. In Trilogija Lehman je podoba tega sveta, ki pluje med silo preživetja in pohlepa, pri nekaterih likih mejo med njima dvoumno zabriše (Henry, Mayer, Robert), pri drugih (Emanuel, Philip) – a iz različnih vzgibov – jasno izpostavi slednjega. Je podoba, ki se v svoji obsežnosti sestavi z delčki velikih, pomembnih družbenih pojavov, da bi pripovedovala in v užitku pripovedi razstavila zgodbo neke družine in našega časa obenem. Je pa tudi podoba, ki v usmeritvi Petra Petkovška zgreši zmagovalno karto, ko zgodbe ne razstavlja kritično, s pridušenimi slutnjami, ki se razraščajo v njej, temveč s popuščanjem tistim impulzom, ki plešejo, seštevajo in množijo, se zabavajo in tako premikajo svet po svojem interesu.

Urban Zorko, Peter Žargi, Peter Petkovšek, Sara Slivnik, Branko Šturbej, Igor Samobor, Gal Oblak, Ben Power, Stefano Massini, Gordana Bobojević

Povezani dogodki