Ana Obreza, 9. 11. 2021

Zbodljaj vretena površnosti

Po bratih Grimm: TRNULJČICA. Mini teater, 3. 11. 2021.
Foto: Marko Požlep
Foto: Marko Požlep
Foto: Marko Požlep
Foto: Marko Požlep
Foto: Marko Požlep
Foto: Marko Požlep
Foto: Marko Požlep
Foto: Marko Požlep

Pripoved o Trnuljčici, ki se na svoj petnajsti rojstni dan zbode v prst in za dolgih sto let zaspi, skupaj z njo pa se v globok sen zavije tudi vsa njena okolica, je ena od največkrat interpretiranih klasičnih pravljic. Zgodba o tako zelo želeni hčerki, ki jo kraljevski par dolga leta hrepeneče čaka, nato pa jo že kmalu po rojstvu prekrije senca pretečega prekletstva, prenaša modrost psihološke resnice o sili temine, ki se ji ni mogoče lahkotno izogniti s potlačitvijo in slej ko prej zahteva svoj delež. To pa ne pomeni, da bo tema za vedno prevladala, saj grožnja destruktivnih sil hkrati aktivira in spodbudi razvoj tistih drugih, svetlejših in bolj konstruktivnih.

V ljubljanskem Mini teatru so se odločili za marionetno uprizoritev za enega igralca v režiji Roberta Waltla. Predstava sledi glavni pripovedni liniji zgodbe, ki je več kot očitno dramatizirana, pri čemer avtor dramatizacije ostaja neznan, saj ni nikjer naveden. Največja dramaturška sprememba v poteku razvoja pripovedi je izpostavljena vizura Norčka (dramaturginja Nika Korenjak), ki se nekako vedno znajde tam, kjer se ne bi smel – za potek dramatizirane zgodbe pa je seveda nujno, da se, saj v dobršnem delu predstave prevzema vlogo pripovedovalca oz. povezovalca dogodkov.

Edini igralec na sceni je Jose, ki vešče vleče niti in suvereno daje glas kaki desetini karakterjev (Kralj, Kraljica, Žaba, Norček, tri dobre vile, hudobna vila Ledenka, Trnuljčica, Princ na letečem belem konju). Hitro menjavo vlog podpira dinamična glasbena spremljava (Žigan in Lojze Krajnčan), ki, vpeljujoč različne glasbene teme, okarakterizira nastop posamezne dramske osebe. Poleg animacije vseh lutkovnih bitij Jose med predstavo deluje tudi kot »scenski delavec« na kak kvadratni meter veliki mizi, kjer je postavljena maketno oblikovana scenografija (scenograf Mark Požlep). Po njej premika scenske elemente iz barvnega pleksistekla (katerih tako funkcionalna kot estetska vloga sta nejasni), usmerja majhne, v kote scene postavljene žaromete in nad prizorišče spušča meglo. V trenutkih, ko to počne, Jose očitno usmerja pozornost na svojo akcijo in s tem še podčrta avtoriteto lutkarja, spogledujoč se s persono stvarnika, ki uživa v moči uresničevanja lastne volje ter s tem doda drugo plast svoji igri, ki se sicer scela podarja oživljanju lutk.

Ko se tako zazremo v likovno celoto predstave, se zazdi, da so lutke odspale sto dolgih let in se za tokratno postavitev prebudile v realnost novih odrskih tehnologij.,

V predstavi igrajo marionetne lutke neznanega češkega avtorja iz 19. stoletja, z izjemo Trnuljčice in Letečega konja, ki sta delo Jožeta Lašiča, ter Žabe Roberta Smolika – te pa z ničimer ne razkrivajo sodobnejšega izvora, temveč se homogeno vključujejo v družbo starejših lutkovnih kolegic. Ko se tako zazremo v likovno celoto predstave, se zazdi, da so lutke odspale sto dolgih let in se za tokratno postavitev prebudile v realnost novih odrskih tehnologij. Bistven del scenografije namreč predstavlja zaslon v funkciji scenske kulise, ki se menja skladno z menjavami pripovednih prostorov. Ilustracije/kulise so občasno delno animirane, kar včasih deluje bolje (bliskanje in temnenje v grajski dvorani ob prihodu hudobne Ledenke), včasih pa niti ne. Najšibkejša točka rabe animiranega zaslona je gotovo bitka Princa z zmajem, ko se lutkovni možic bojuje zgolj s podobo zmaja na zaslonu – na premierni uprizoritvi se je tako po tem prizoru z več strani zaslišal šepet posveta mladih gledalcev z njihovimi spremljevalci, ali je to že bila bitka, ali je Princ zares že premagal zmaja ipd. Takšna upodobitev bitke z zmajem zmanjša resnost spopada za rešitev Trnuljčice, saj deluje, kot bi Princ igral nekakšno videoigrico – je res dovolj zmagovati v videoigricah, da se stvari v naših življenjih postavijo na pravo mesto?

Trnuljčica, kot jo je zrežiral Robert Waltl, je hitrega tempa, dinamična in kratkočasna, vendar občasno nejasna, predvsem pa površna in brez izčiščenega sporočila. Bolj kot ne zgolj niza sosledje dogodkov, ki nas pripeljejo od začetka do konca pripovedi, med vsemi osebami pa je naslovna še posebej medla in mimobežna. Površnost obravnave pravljice je ne nazadnje opaziti tudi na spremljevalnem gledališkem letaku, kjer se je celo dvakrat zapisalo nekaj o »zlobni mačehi«, ki pa ne v izvorni zgodbi ne v dramatizaciji, uporabljeni v predstavi, ne nastopa – je pa žal do brezčasnih modrosti v njej mačehovska celotna postavitev.

Mark Požlep, Nika Korenjak, Robert Waltl, Lojze Krajnčan, Jose, Žigan Krajnčan

Povezani dogodki