Reči, da je predstava Kresnice (tekst Tena Štivičić) v režiji Nine Rajić Kranjac družbenokritično gledališče, bi bilo premalo. Vsekakor to je in tega ne gre zanikati, a hkrati odpira polja, ki presegajo zgolj kritiko družbe in ponekod ponujajo možnost izhoda (če ne drugega vsaj z letališča). Toda preden se spustimo v natančnejšo analizo, orišimo vzpostavljeno situacijo. Prvi prostor: Mestno gledališče ljubljansko, dvajseta vrsta, trinajsti sedež. Ne ravno najboljši pogled. Drugi prostor: Mestno gledališče ljubljansko, oder. Tretji prostor: Letališče. Vstop na letalo v zaodrju. Na odru vzletna steza, check-in, premična prozorna stena. Trinajst ljudi. Clara in Martin, star par, ki se sreča po skoraj dvajsetih letih. Toni in Žana, mlad par, ki se razide, ker jo je on prevaral. Oliver, star ksenofoben gospod, ki gre v Ameriko obiskat svojega sina. Olga, mlada Rusinja, ki išče boljše življenje. Anja in Lena, stevardesi. Brenda, dekle, ki je želelo biti stevardesa, pa namesto tega vodi nagradne igre na letališčih. Vse tri sovražijo svojo službo. Felipe, natakar. Blue, varnostnik. Cherie, dekle na check-inu. Rozita, dekle z lučmi, ki kaže smer letalom. Spremljamo utrinke iz njihovih življenj od časa, ko so vstopili na letališče, pa do konca predstave. Naj tu omenim, da je igralski ansambel svojo vlogo opravil brezhibno.
Sedaj pa si pobliže oglejmo režijsko zamisel, ki se kaže iz uprizoritve. Ljudje na letališču se nepričakovano znajdejo v izrednem stanju: aprilski snežni metež zapira zračni prostor. Trinajst ljudi tako čaka, da bodo lahko odšli iz tega prostora prostega teka. Iluzija neodvisnosti odrske situacije od realnega časa in prostora se vseskozi prekinja. Pa naj bo to s komentatorjem - pripovedovalcem, ki enkrat prileze izpod odra, drugič stoji med publiko, z osvetljevanjem gledalcev ali pa zgolj z retoričnimi vprašanji, namenjenimi občinstvu. Vse to ni nič novega, a postavlja se vprašanje, kako ti prijemi korespondirajo z vsebino in kako vsebina korespondira z nami, gledalci. S subjektom, sedečim na trinajstem sedežu dvajsete vrste, je uspela vzpostaviti dialog.
Zaprt zračni prostor zaradi snežnega meteža pomeni omejitev svobode gibanja. Nahajamo se na točki v času, ko se vse spet zapira vase, ko se meje spet ostreje postavljajo, četudi se zdi, da smo na točki do sedaj največje svobode. Smo na letališču z zaprtim zračnim prostorom. “Kakšna metafora!” Kresnice ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj je do tega prišlo; niso tako pretenciozne. Zgolj kažejo, kje smo. Ljudi na odru preveva nezadovoljstvo z lastnim življenjem, depresija, porast fašističnih idej in individualizma, nezmožnost komunikacije. “V revolucijo ne verjamem več,” reče boemska pisateljica Clara, ko pove, da se je odločila za potrošništvo, in nato samoironično izbira večerno obleko iz Martinovega nabora vintage oblačil. Stanje orisuje tudi natakar Felipe s svojim govorom “mesta radirajo” in “tih bot, tih bot, tih bot”, medtem ko še naprej streže šampanjec gostom letališke kavarne. Orisujeta ga Olga in Oliver, Martin, ki gre v Švico naredit vodeni samomor, Brenda, ki ljudi nadleguje z nagradno igro in hkrati sama trpi, stevardesi, varnostnik; vsi. In stanje je, resnici na ljubo, precej bedno.
A kljub temu se zračni prostor na koncu spet odpre. Martin leti v Švico. Clara ostane. Nekateri se odločijo za življenje, drugi za smrt. Prvi bi za druge rekli, da so strahopetni. Drugi prvim ne bi rekli ničesar. Kar je zapisano smrti, mora umreti. Življenje žaluje, nato živi naprej. Bon voyage!
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.