Ločenost naše vrste od drugih oblik življenja Bodočnost vzpostavi z vzporednim prepletanjem resničnosti dveh vrst v različnih medijih: človeške, ki obstaja v snovni, mnoštveni podobi, s svojimi obredi, navadami, pripomočki za zabavo, udobje in samospozabo, ždeče v varnem mehurčku, in surove resničnosti ptic, natančneje vrste laysanski albatros, živeče na atolu Midway, podano skozi narativno pripoved, ki se izpisuje na ekranu. Abstraktnost in dvodimenzionalnost besednega zapisa posredno naslovi iluzijo, da je naše življenje ločeno do drugih oblik življenja, medtem ko scenografija s poustvaritvijo peščene plaže pokaže, da naseljujemo isti planet, in tako razkrije globalne razsežnosti človekovega onesnaževanja. S postopno akumulacijo vse večje količine odpadkov, ki jo na plaži za sabo puščajo dopustniki, se uprizoritev eksplicitneje osredotoča predvsem na problem produkcije plastike, ki ob skromnem deležu reciklaže (9 %) in nerazgradljivosti vse od proizvodnje ostaja nekje na zemlji – od nje več kot sto bilijonov kilogramov najde svojo pot v ocean, kjer postane hrana nanjo evolucijsko nepripravljenim pticam, sedaj že na robu izumrtja. Žiga Divjak in Gregor Zorc po metodah dela snovalnega gledališča v Bodočnosti razvijeta komunikativen uprizoritveni kod, ki z distancirano potujitvijo, premišljeno stilizacijo in natančno orkestracijo igralskega kolektiva ustvari absurdno, mestoma komično sliko zahodne civilizacije. Rezultat je odrska dekonstrukcija vedenjskih vzorcev, ki brez pretiranega zapadanja v moralizacijo podrži ogledalo naši samozaverovanosti in nereflektiranemu ponavljanju destruktivnih navad, ki poganjajo uničujoči motor nevidnega nasilja. 

Režija gradi na kolektivni igri mednarodne zasedbe medgeneracijsko razplastene dvanajsterice nastopajočih (Bernarda Oman, Gregor Zorc, Lotos Vincenc Šparovec, Gregor Gruden, Lara Wolf, Iztok Drabik Jug, Milena Vasić, Jana Bjelica, Marija Pikić, Milan Zarić, Stefan Starčević, Milan Kolak). Oplajajoča se s principi fizičnega gledališča, se igra spogleduje z učinki animaličnosti in med nastopajočimi gradi kinestetične vezi. Igralci so dobro usklajeni in izrazno ekspresivni, kljub nemi igri ne zaidejo v pantomimo in nasičena notranja stanja razvijajo ostajajoči v polju realistične igre. Njihova telesna in kostumska raznolikost s številnimi detajli in reprezentativnim izborom sodobnih oblačil razpoznavno barva njihovo individualno pestrost, hkrati pa jih režija s precizno koreografsko sinhronostjo tretira poenoteno, kot predstavnike ene vrste (kostumografka Tina Pavlović). Osnovna situacija, ki skozi uprizoritev doživlja številne levitve, predstavlja počitniški obisk plaže, ki ga na odru stvarno reprezentira zgolj kvadrasta zaplata peska, območje oceana pa se poustvarja imaginativno, s pogledi nastopajočih v globino parterja (scenograf Igor Vasiljev). Stilizacija posameznih prizorov variira skozi dramaturško sekvenčnost uprizoritve: vsaka situacija se zgradi v sklenjeno celoto z lastnim razvojem, specifičnim gledališkim jezikom in situacijsko komiko. Raznolike kolektivne akcije, kot so drenjanje na plaži, obredi dvorjenja, klicanje otrok ali širok nabor prostočasnih aktivnosti, tvorijo občutek estetske poenotenosti predvsem z odsotnostjo odrskega govora pa tudi s koreografsko shematičnostjo, repetitivnostjo akcij ali zgoščevanjem tempa. Vsi ti režijski principi izoblikujejo občutek potujitve, ki se učinkovito izogne antropocentričnosti in postavi na ogled absurdnosti človeškega delovanja. Ko z nonšalantno otopelostjo, ki jo spodbuja ujetost v sistemski tokokrog produkcije in potrošnje, enako ravnodušno na tla odvržejo kos pogrizene lubenice, brisačo ali za sabo pustijo odrabljen ležalnik, odprejo prostor soočenju z brezbrižnostjo konzumerizma. Tako prikažejo, kako se je sistemska logika povsem zažrla v človeško delovanje, ga odtujila od samega sebe, od drugega in od okolja, ki ga naseljuje.

Diagnoza stvarnosti deluje kot poskus ozaveščanja, ki vsekakor potrebuje novo opominjanje, a ne ponudi alternativne produktivne rešitve: korak v osebnostno in skupnostno transformacijo Bodočnost najde v žalovanju, ki se ob izginjanju vrst zdi neizogibna.

Vezljivost med posameznimi kolektivnimi prizori uvaja skrbnik plaže, ki skrbno zakrije sledi človeških odtisov na pesku, pobere smeti in jih, natlačene v črne plastične vreče, odvrže pod oder – to nevidno, a prezentno polje postane sinonim za odlagališča, ki, skrita pred javnostjo, ne motijo civilizacije, pogreznjene v svoj udobni hedonizem. Problematično razmerje med vidnim in nevidnim subtilno naslovijo tudi številni emblemi blagovnih znamk na oblačilih, torbah in drugih produktih. Udobje, ki ga utelešajo modne znamke, v sebi skriva sodobni odmev kolonializma in nevidnega izkoriščanja delavcev za blagostanje zahodnjaškega sveta. Strukturna neravnovesja moči med modnimi korporacijami in njihovimi dobavitelji milijone tekstilnih delavcev, od katerih večina živi v regijah, ki jih je prej prizadel imperializem, vklene v krog revščine.

Zvočno pokrajino tvori vseprisotno oglašanje ptic, ki je občasno dovolj rezko, da preseže funkcijo zvočne kulise, s tem pa prepraša tradicionalno prevladujoče simbolno ali atmosfersko tretiranje živalskega sveta v gledališču (avtor glasbe Blaž Gracar). Bolj klasično antropocentrična je mestoma afektirana zgodba o albatrosovem boju za preživetje, ki temelji na odlomkih iz knjige Thoma van Doorna. V razgrnitvi partnerskega odnosa med pticami ne skopari z romantizacijo in počlovečevanjem živali, prav tako se ne izogne pridigarstvu, ko direktno naslavlja nujnost spremembe. A drugače skoraj ne more biti, saj je prav emotivni naboj, ki ga sproža, morda tisti ključni faktor za aktivacijo posameznika in spodbudo njegove samorefleksije. Hkrati pa sočasna postavitev pripovedi z dogajanjem na odru proizvede enega najmočnejših trenutkov v uprizoritvi, ko tonaliteta tragičnega izumiranja vrste trči ob rigorozni, z dimom in svetlobo teatralično ojačani ples makarena. Ta prikaže absurdnost zabavljaštva, ki ga potencirajo še trije igralci, odeti v živalske maskote, z njimi pa se pobeg od realnosti vzpostavi kot nujnost predaha, ki ga sproža ujetost v kapitalistično matrico.

Divjak zgodbe o prihajajoči stvarnosti človeštva, ki ji ob obsedenosti z udobjem grozi negativni epilog, ne pripoveduje le dobesedno, temveč tudi glasbeno, prostorsko in kinetično. Vse razsežnosti delujejo kot avtonomne linije pisanja v slovnici dogodka, ki teatralizirajo nereflektirano stanje bivanja. Diagnoza stvarnosti deluje kot poskus ozaveščanja, ki vsekakor potrebuje novo opominjanje, a ne ponudi alternativne produktivne rešitve: korak v osebnostno in skupnostno transformacijo Bodočnost najde v žalovanju, ki se ob izginjanju vrst zdi neizogibna. Prispevek Bodočnosti k razpravam o okoljskih vprašanjih torej ni ponujanje alternativ, temveč predvsem razkrivanje neizogibnosti prihajajočega družbenega in medvrstnega konflikta.