Uprizoritev traja štiri ure, a je presenetljivo uspešna v držanju gledalčeve pozornosti. Ustvarjalci zvesto sledijo izvirni zgodbi, večino besedila pa je uprizorjenega prek pripovedovanja. Uprizoritev je zelo statična. Ko se dvigne zastor, za mizo sedijo štirje igralci in razen prihoda petega se na odru nič ne spremeni, vse se odvije ob ali na mizi.

Začne se z opisovanjem okoliščin, ki so pripeljale Tavčarja na Visoko in ga vodile k pisanju Visoške kronike, potem pa se počasi prevesi v dogajanje na kmetiji, kjer se, podobno kot v romanu, gledalcu najbolj vtisne v spomin Polikarpova krutost, ko Izidorju odseka prst, da si ne bo več upal krasti.

Zajeta je večina dogajanja romana. Prvi del se v veliki meri posveča Polikarpu in travmam, ki jih je njegova krutost pustila Izidorju. Te so vzrok za njegovo pomanjkanje hrbtenice kasneje v življenju. Lik Izidorja si delijo vsi trije moški igralci, velik del uprizoritve pa temelji na monologih, kar je eden od razlogov, da uprizoritev ohranja pozornost, saj je gledalec osredotočen le na enega igralca. Drug razlog je, da igralci pripovedovanje o dogajanju na kmetiji na Visokem občasno prekinejo z opisovanjem dejanskega izleta v Poljansko dolino, kamor se je zasedba odpravila v okviru nastajanja predstave in s tem ustvarijo pristen stik z občinstvom.

Prvi del se posveča družinski dinamiki, odnosu Polikarp – Izidor ter tudi Polikarpovi krivdi, v prvem delu je bolj prisotna tudi uboga Margareta in pa Pasaverica, ki prevzame verjetno najbolj ganljiv monolog v celotni predstavi, ko govori o pokojnem možu, temu, ki ga je Polikarp umoril. V drugem delu pa do pozornosti, čeprav še vedno sloni na Izidorju, pridejo tudi Jurij, Agata in Marks.

Izidor je po očetovem navodilu zavrnil Margareto in na kmetijo pripeljal Agato Schwarzkobler. Z njo se postavi v ospredje bistvena razlika med Jurijem in Izidorjem, razlika, ki Izidorja kasneje stane neveste in tudi posestva.

Predstava to lepo ponazori v pogovoru Izidorja s škofom (likom, ne igralcem). Škof se namreč obregne ob to povezavo in poskrbi za humoren trenutek, ko skuša Izidorju dopovedati, da lahko reši Agato. Izidor očitnega namiga (očiten je že v romanu, v predstavi pa je na tem še več poudarka) ne dojame, medtem ko je Juriju jasno, kaj mora storiti. Predstava v svoji statičnosti stori dovolj že s tem, da Jurij dvigne Agato z mize, kjer je kot obtoženka stala in ji z obraza eno za drugo odstrani ščipalke, ki jih je imela na sebi, odkar jo je Maks obtožil čarovništva.

Ustvarjalci Izidorja ne obsodijo naravnost za to kar je oziroma ni storil, to stori gledalec sam, saj zgodba ponudi izvor Izidorjevega načina razmišljanja. Izidor ni skočil v vodo, da bi rešil Agato, ker je bilo zanj kot lastnika bogate kmetije na kocki veliko več kot za Jurija, ki je bil neodgovoren zabavljač, a na koncu je on junak, ki dobi nevesto, kmetijo in gledalčevo spoštovanje, ker je dal ljubezni prednost.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.