Uprizoritev režiserja Jerneja Lorencija in dramaturga Matica Starine (ob pomoči Mirjane Medojević in Augusta Braatza) je namreč čudovit poklon temu kultnemu romanu, ki bo naslednje leto slavil svojo 100-letnico nastanka. Ko dosledno sledi romaneskni fabuli in prikaže napeto, nenavadno, dinamično zgodbo iz 17. stoletja na slovenskih tleh, je dober prikaz tega, kako gledališče oživlja besede in jim daje novo dimenzijo.
V skoraj štiri-urni uprizoritvi je na odru ves čas le velika miza, ki postane središče dogajanja – je plesišče, drugič postelja, pa navadna miza, zgolj scenski rekvizit ali oder sam. V tej sceni vidim prostor, kjer se dogaja človeška domišljija, podobno kot ob branju literarnega dela, povod za njen vzlet pa je igra sama, ki postane osrednji element predstave. Nina Ivanišin, Klemen Janežič, Aljaž Jovanović, Tamara Avguštin, v drugem delu pa še Janez Škof si vloge ves čas menjujejo, tako da predstavo razdelijo v posamezne slike, ki delno sledijo poglavjem romana. Poleg posameznih oseb (Khallanovih, Wulffingovih, Schwarzkoblerjevih idr.) so igralci obenem tudi pripovedovalci, pogosto celo svoje lastne vloge, kar pa zahteva veliko igralsko sposobnost in ravno iz nje izvira magija celotne predstave. Navdušili so vsi, še posebej pa Aljaž Jovanović, ob igri katerega se vživi celo tisti, ki mu na predstavah misli rade švigajo sem ter tja. Razočarala ni celo novopečena igralka SNG Drame Tamara Avguštin, ki je s svojo pripovedjo Schwarzkoblerice nekatere gledalce spravila do joka.
Ravni zgodbe in pripovedi pa igralci dodajo še eno. Igralec postaja resnična oseba, ki v čisto vsakdanjem govoru z gledalci deli utrinke dejanskega obiska dvorca na Visokem, kamor so se igralci odpravili v okviru priprav na predstavo. Kljub minimalistični scenografiji (Branko Hojnik), glasbi (Branko Rožman), kostumografiji (Belinda Radulović) in oblikovanju luči (Pascal Mérat) Visoška kronika s prepletom treh različnih ravni resničnosti in seveda izjemno igralsko zasedbo postane še kako dinamična. Štiri ure so tako potencialno dolge le zaradi nenehnega sedenja, ki pa ga človek v takem primeru zlahka pretrpi.
Zvesto sledeča vsebini romana se predstava nadgrajuje tudi v dveh prizorih v drugem delu, ki se navezujeta na Agatin slavni preizkus z vodo, v katerem jo reši Jurij in ne Izidor, ki naj bi jo vzel za ženo. V igro vnašata humor in ironijo, ki sta sicer pomembni spremljevalki tudi mnogih drugih prizorov. Igralci, predvsem v vlogi pripovedovalcev, prihajajo v stik z gledalci in ustvarjajo sproščeno vzdušje, ki razbremeni travmatično dogajanje.
Če povzamem, je Visoška kronika subtilna predstava, ki dinamiko dobiva iz detajlov in je v svetu, kjer smo ves čas obkroženi z agresivnostjo informacij, balzam za dušo. A tako kot povsod imajo tudi v drami »vsake oči svojega malarja«. Med gledalci so tako tisti, ki se v dvorano po vmesni pavzi niso več vrnili, pa tudi tisti, ki so ob posameznih prizorih jokali, se smejali in se ob koncu igralcem poklonili ne le z močnim aplavzom, temveč tudi s stoječimi ovacijami.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.