Britanski dramatik John Boynton Priestley, podpornik socializma in zagovornik ženskih pravic, do oblasti kritični poročevalec za BBC in soustanovitelj socialistične stranke skupnosti narodov, je dramo Inšpektor kliče, napisano leta 1944, umestil v leto tik pred izbruhom prve svetovne vojne. Integracija družinske drame v obdobje turbulentne družbene transformacije, nastale kot posledica industrijske revolucije in ekonomskega napredka, mu je omogočila kritiko družbeno razslojene britanske preteklosti, v kateri se je akumulacija bogastva kopičila v rokah industrijskih veljakov, s čimer je začrtal pomen socialne enakosti in družbene odgovornosti. Prostorsko in časovno odmaknjen trenutek zdajšnjosti, ki ga adaptacija Barbare Hieng Samobor prek poslovenitve in aktualizacije umešča v besedilo, omogoča refleksijo sodobnosti in zgovorno naslavljanje tistega aspekta družbene realnosti, ki se ob porastu prekariata, krčenja srednjega razreda in vse večjih socialnih razlik zdi relevantna točka kritičnega premisleka. Z obsežnim posegom v uprizoritveno besedilo, ki ohranjeno izvirno motiviko olušči nekaterih preživetih elementov, kot je npr. vloga poroke v življenju ženske, uprizoritev izstopa iz patriarhalne matrice in s premestitvijo subjekta kapitalista v ženski spol zariše napredek družbene uveljavitve ženske, hkrati pa razredne neenakosti naslovi kot fenomen, ki kljub napredku ne izginja.

Dogajalni prostor, jedilnico mestnega veljaka in uspešnega proizvajalca, adaptacija preobraža v enolično čakalnico zdravstvene ustanove, v kateri se odvije ne ravno zaželeno družinsko snidenje, zaznamovano z negotovostjo pričakovanja informacij o zdravstvenem stanju predozirane sorodnice. Pretežno izpraznjen, z betonskimi stenami in le nekaj linijami stolov vzpostavljen prostor se simbolično razpira kot destabilizirano okolje negotove vmesnosti, ki pomenljivo kontekstualizira tako zgodovinski trenutek sedanjosti, zaznamovan z bližino vojne, kot tudi prihajajoči narativni potek ozaveščanja koristoljubnih in ravnodušnih dejanj protagonistov, ki so njihovo znanko, mlado Emo Grabler, privedla do samomora (scenografija Darjan Mihajlović Cerar). Iz sprva obrobnega in stacionarnega lika premeščen v dejavnega nosilca narativnega poteka, jih po poti spoznanja odgovornosti za usodo izkoriščane predstavnice nižjega sloja postopoma vodi skrivnostni inšpektor Gul. Njegova funkcija se iz predstavnika posvetne oblasti prek svetopisemskih aluzij, delujočih kot pridige za današnji čas, spreminja v odposlanca nečesa nadnaravnega, kar uprizoritev žanrsko umešča med srednjeveški misterij in sodobno kriminalko z jasnim, a nekoliko didaktičnim sporočilom: »Na tem svetu ne bivamo sami. Odgovorni smo drug za drugega.«

Omenjeno dvojnost režija preobraža v odrsko realizacijo, ki išče tesne vzporednice z besedilno predlogo in tako ustvarja predvsem enolično dogajalno gibalo, ki ne izstopa iz okvirjev besedilne sporočilnosti.

Režija Barbare Hieng Samobor se osredotoča na z minimalnimi premiki grajeno, gosto dialoško konverzacijskost, ki trenja med Doro, oportunistično materjo s političnimi ambicijami, njeno vzvišeno sestro Ido, Dorinim sinom Sergejem, hčerko Tajdo in njenim nezvestim zaročencem Timom prelevi v mizanscensko preigravanje medosebnih odnosov, polnih zagrenjenosti, medosebnih konfliktov in tenzij, začinjenih s pogostimi ciničnimi obračuni. Znotraj enotne estetske vizure gibajoča se kostumografija ustvarja prepoznavno razredno in karakterno določljivost protagonistov, ki se v dinamiki s komičnimi izseki in očitnimi razhajanji med urejenim videzom in vprašljivim karakterjem preobraža v problematizacijo površinske določljivosti obilja (kostumografija Bjanka Adžić Ursulov). Omenjeno dvojnost režija preobraža v odrsko realizacijo, ki išče tesne vzporednice z besedilno predlogo in tako ustvarja predvsem enolično dogajalno gibalo, ki ne izstopa iz okvirjev besedilne sporočilnosti.

Pomankanje empatije, ki se skriva pod togo masko spodobnosti, razkriva stanje moralnega vakuma, ki se še najjasneje razkriva v vedenju predstavnic starejše generacije. Mama Dora (Tjaša Železnik) s podtoni obvladane izumetničenosti in papirnatimi izrazi sočutja ustvari polnokrven lik poslovne uspešnice, ki, zaslepljena z lastnimi interesi, vse dogajanje okrog sebe vrednoti skozi filter lastne koristi. Njena sestra Ida (Mojca Funkl) z afektiranim arzenalom vzvišenih metaforičnih rekel in citatov filozofskih mislecev uteleša videz humanizma in človekoljubnosti, ki ga kot predstavnica dobrodelne organizacije za zaščito žensk v resnici izkorišča predvsem z namenom uveljavljanja svojega družbenega statusa. Potencial premika v smeri družbene odgovornosti onstran zgolj nekaj izrečenih in kmalu pozabljenih puhlic se kljub inšpektorjevim razgrnitvam posledic njihovih dejanj zgodi le prek karakterizacije in odzivov predstavnikov mlajše generacije. Dosledni melanholični nejevolji podvrženi sin Sergej (Filip Štepec) prek izbruhov in izzivanj kritizira izumetničenost svoje družine, iz sočutja deluje proti svojim zasebnim interesom in z nekonformistično zajedljivostjo dvomi o materinih egocentričnih prepričanjih. Podobno velja za vzkipljivo hčerko Tajdo (Ana Pavlin), ki v lagodnem življenju zaznava restrikcije lastne svobode, se upira nenehnemu nadzoru ter zavrne poroko, ki bi njeni družini prinesla boljši družbeni položaj. Nekoliko bolj izumetničeno deluje njen zaročenec Tim (Gal Oblak), ki mešanico velikopoteznosti in slaboumnosti gradi na rahlo pretirani karikiranosti. Ta je v neskladju predvsem z obvladanim, preudarnim in prizemljenim inšpektorjem Gulom (Boris Kerč), preko katerega uprizoritev sedanjost predstavlja kot transakcijski trenutek med preteklostjo in prihodnostjo ter nakazuje ujetost v ponavljajočem se vzorcu poglabljanja razrednega antagonizma.