Kako že piše na spletni strani zavoda Bunker? »Said to Contain je pogodbeni termin, ki ga uporabljajo ladjarska podjetja za zapis o vsebini kontejnerjev, saj njihove vsebine ne preverjajo, ampak verjamejo napisanemu. Umetniška ekipa poskuša predreti to opno zaupanja oziroma netransparentnost kontejnerske logistike, na kateri temelji organizacija našega sveta. Marca in aprila je ekipa s kontejnersko ladjo potovala od Hamburga do Buenos Airesa, nato pa so postavili kontejner v Zürichu ter v njem in okrog njega uprizorili predstavo, ki prihaja v Slovenijo, državo, ki ima pristanišče in je tako del globalne ladjarske logistike. Kontejner razumejo kot sidro, okoli katerega ustvarijo umetniški dogodek in tudi debato ter srečanja z različnimi lokalnimi deležniki.«

Če povem oziroma zapišem, da sem nekdo, ki se terensko, ali bolj tehnično rečeno, »operativno« ukvarja z zagovorništvom delavskih pravic, pravzaprav že nakažem težavo, za katero priznam, da jo predelujem. Ta težava bi se lahko ubesedila v naslednjem stavku: »Kako si drznejo realno globalno izkoriščanje vseh različnih sistemov in delavcev, preimenovano v 'globalni logistični biznis', zapakirati v dveurni umetniški performans?« In ja, pravzaprav sem še dobesedno pet minut pred predstavo mrmral znancu nekaj v smislu »upam, da to niste vrste predstava, kjer se umetniki gredo fascinacijo nad nekim žgočim področjem, začinjen z nekaj globalnimi morečimi slikami delavskega izkoriščanja, nakar sledi začasno kolektivno prevpraševanje (in potem olajšana pot domov)«.

A predstava mi ni dala priložnosti, da bi jo kar tako spravil v to definicijo … Pri vseh akterjih predstave se je namreč zelo jasno videlo, da želijo z nami iskreno in brez moralističnega podtona (o slednjem več v naslednjih stavkih) deliti fascinacijo nad tem ogromnim velikim 3D-izkoriščevalskim kontejnerskim tetrisom. Ja, res je, seveda bi se jim spet lahko očitalo, da fascinacija nad sistemom izkoriščanja na neki način pomeni njegovo legitimacijo, če ne celo banalizacijo. Ampak to ni poanta. Poanta je v naslednjem vprašanju: »Kdo pa sem jaz, da umetniku jemljem pravico do področja, na katerem bo delal?« Ok, če smo to razčistili, sledi naslednje logično vprašanje: »Tudi prav, ampak to ne pomeni, da lahko vsak dela vse. Seveda, absolutno se strinjam. In kar se tiče umetniškega projekta, kateremu sem bil včeraj priča, lahko rečem, da je ekipa zelo dobro opravila svojo raziskovalno domačo nalogo. Zgodovina pomorske logistike, s transportom sužnjev vred, denarni tok(ovi), izogibanje davkom, karaoke na tovorni ladji, razčlenjevanje delavstva glede na nacionalnost …Vse to je oblikovalo to predstavo v zelo legitimen informativno izkušenjski vpogled v kontejnersko jedro kapitalizma. Ko bi le imeli takšno iskreno radovednost vsi ti birokrati, ki poganjajo vse to kolesje kapitalizma …

Je pa še nekaj, na kar sem pravzaprav mimogrede že opozoril, a bom tokrat natančnejši: ne, pri tej predstavi ni šlo za šok-art frljićevsko umetniško prodajanje slabe vesti. Ne, avtorji niso padli v to moralistično past, ki naj bi jim ga podelila »ekskluzivna« kombinacija znanja/izkušenj/ informacij, ki so jih pridobili pri celotni pripravi in izvedbi te predstave in bi jo potem na koncu nam prepakirali v nekakšno katarzo …

Povzetek: Seveda se sam tudi pri ogledu te predstave nisem mogel kar tako otresti vse te kritične distance, ki temelji v mojem »operativnem« ozadju. Seveda sem v predstavi na trenutke pomislil, da bi lahko šli še globlje, da bi lahko bili še bolj »aktivistični«. A bistvo je drugje – tako umetniki, ki izvajajo to predstavo, kot jaz, kot »strokovni« gledalec, smo prav to – gledalci, opazovalci pričevanj realnosti tega sistema. In to počne vsak po najboljših močeh, iz svoje perspektive. Oni, ki izvajajo performans, jaz, ki se poimenujem »zagovornik delavskih pravic«. Vsi pa vemo, da aktiv(istič)no opazovanje nikoli ni zgolj opazovanje, saj to odpira realnost na vsakodnevni ravni, prek vsakodnevne neposredne interakcije, izmenjav besed, informacij, izkušenj … In tukaj so tovrstni umetniški performansi sicer »tematsko nestrokovnih« umetnikov lahko veliko veliko vplivnejši (in po drugi strani veliko manj škodljivi) kot armada zrobotiziranih birokratov, ki iz dneva v dan pridno replicira ta globalni sistem izkoriščanja, pa četudi se vsi ti birokrati ponašajo s še tako številnimi uradnimi nazivi.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/