Jera Ivanc v besedilu, napisanem za predstavo V dobrih rokah, običajen dogodek rojstnodnevnega obiska pri babici zastavi kot situacijo, polno izzivov za glavno protagonistko, deklico Milo, ali z nekoliko spremenjeno nianso v perspektivi: avtorica Milo postavlja pred naloge in ji na tej poti pomaga pri njihovem izpolnjevanju. Njena zgodba se predšolskim gledalcem (3+) prilagodi s preprostim vsebinskim zastavkom, osnovnim družinskim izhodiščem in dogodkovno postopnostjo, ki podvig Miline samostojne priprave torte za babico ter iskanja sestavin zanjo razstavi na manjše, lažje obvladljive korake. Zasnova dogajanja se tako kaže kot plastična ilustracija didaktičnega namena, namreč spodbude k aktivnemu in odgovornemu spoprijemanju s tem, kar nam življenje postavi na pot, k samostojnemu lotevanju stvari in premagovanju ovir. Vendar je za otroške gledalce to sporočilno jedro šele zaključna razrešitev uganke, s predstavo postavljene prednje, do katerega naj bi se dokopali sami.

Sama uganka pa jim morda niti ne ponuja veliko. Iz uprizoritvene verzije in učinka uprizoritve se besedilo kaže v svoji idejni (pre)obremenjenosti (poleg omenjene poante vsebuje tudi kak pregovor in nekaj malce vsiljenih naukov ter sugeriranih vrednot) in v dogodkovnem modelu lutkovne predloge kot potencialu, ki v uprizoritveni oživitvi računa na odpiranje doživljajskega prostora na posameznih postajah Milinega »projekta«, s čustveno in osebno aktivacijo pri premagovanju problemov (Milino in gledalčevo). Za jasnim in premočrtnim zunanjim dogajanjem se skrivajo plasti notranjih, psiholoških stanj pa tudi družbenih in odnosnih zakonitosti, vendar se režijski pristop češkega gosta Jakuba Maksymova v sproščeni gradnji dogajalnega toka s temi ne ukvarja neposredno. V minimalistični estetiki uprizoritvene naracije se osredotoča predvsem na igrivo vodenje linearne odrske pripovedi, ki postaja del odrske podobe in lahkotno prehaja med zgodbo deklice Mile ter občasno zunanjo perspektivo, med animacijo ročnih lutk in upravljanjem scene ter igralskimi komentarji in glasbenimi vložki. Preprosto zasnovo na izvedbeni ravni razgibava s ščepci realnega in nekaj humorno karikiranimi animacijskimi izpeljavami, glasovnimi in glasbenimi poigravanji (Lazar Novkov) izvajalcev ter se posveča razigranosti igralsko-animatorskega kolektiva (Lovro Finžgar, Polonca Kores, Martina Maurič Lazar, Filip Šebšajevič), na vsebinski pa dogajanje enostavno prepušča temu, kar je že nastavljeno v zgradbi in vsebini dramske predloge. 

Likovna podoba in scenografija Jakuba Šulíka se umesti nekje med mehanizmi literarne predloge in režijskega pristopa. Dogajanje zgosti na in okoli velikega kvadratnega lesenega podesta, sprva praznega odra z oddaljeno asociacijo igrišča kot širnega sveta, ki lahko postane dvorišče, na katerem Mila najde jablano in nabere jabolka, gre v kurnik po jajca in obišče čebelnjak, ali pa kuhinjska miza, za katero naposled s starši speče jabolčno torto. Vendar ta veliki leseni oder ustreza predvsem z dramaturško funkcionalnostjo pri omogočanju sprotnega in postopnega pojavljanja posameznih postaj na Milini poti, prizorišč, ki jih animatorji skozi pokrite odprtine dvigujejo na površje in nato priročno pospravijo. V celoti pa s svojo razsežnostjo deluje precej statično, celo okorno za dostopanje animatorjev, in čeprav ti poleg delovanja z roba podesta zavzemajo tudi njegovo površino, ukinja združevalno središče odra in dogajanja, njegove robove in celoten prostor pa bolj deli, kot povezuje. Tudi ob končni pripravi torte iz že nabranih sestavin, ko se privzdignjeni oder uporabi kot kuhinjska miza, za katero se posedejo vsi družinski člani, tokrat igralci, se v igrivem podajanju sestavin in kuhinjskih pripomočkov med njimi ne more izogniti učinku dolgih razdalj in ločenosti končno zbrane družinske skupnosti. Več scenske in uprizoritvene razgibanosti prežema prizore na regalu v ozadju odra, katerega police naselijo vožnja v kupeju vlaka ali miške na podstrešju, kjer Mila najde zrnje za kokoši.

Med lahkotnostjo uprizoritvene dogodkovne gradnje in potencialno dramatičnostjo dekličinih izzivov zazeva nepremostljiv prepad. 

Uprizoritveni milje se giblje med sodobnimi občutji premišljenih vzgojnih principov, izčiščene ali izpraznjene, a nekoliko statične scenske podobe in posameznih živahno razigranih animacijskih ali zvočnih intervencij ter starinskim pridihom likovne zasnove lutk človeških figur, konteksta vaškega okolja in poudarjenim generacijskim poudarkom. Ob novodobno preobremenjenih starših, v svojem brezglavem hitenju in iskanju doma pozabljenih daril malce osmešenih, v nezmožnosti prisluhniti hčerkini rešitvi in posledični odsotnosti pa okrcanih, Mili pomagata babičin muc, ki ji ne nazadnje tudi predlaga, da sama naredi torto, in preminuli dedek, ki je v nadrealističnih prikazovanjih dekličin vodnik na vseh korakih pridobivanja potrebnih sestavin, do katerih sama (še) ne zmore, celo rešitelj posameznih konfliktnih situacij in nekakšen mentor spoštljivega, odgovornega odnosa do narave in živih bitij (tudi z drevesa odpadla jabolka so dobra za peko, kokoškam je treba nekaj dati v zameno za jajce, čebelam ne smemo vzeti vsega medu).

Čeprav govoreči maček in preminuli dedek po svoji nerealni naravi očitno predstavljata Milin notranji glas, pa ta po načinu prisotnosti oziroma uprizarjanja in oblikah miselnosti ne deluje prepričljivo njen. Izrečene modrosti, spoznanja in vrednote, kakršne izgubljajo svoj pomen v današnjem individualiziranem urbanem življenju odraslih, delujejo »po dedkovo« zaprašene in ne, kot da bi pripadale neobremenjenemu otroškemu pogledu. Zato se rešitve vselej pojavljajo kot pomoč od zunaj (konec koncev pa tudi izhodiščna motivacija), uprizoritveni pristop pa ne kaže pretiranega zanimanja in občutljivosti do dekličinega osebnega doživljanja, ki se zdi ključno. Zgodba svojega bistva ne razkriva na ravni gole dobesednosti – v objektivnosti konkretnega početja jo lahko razumemo celo kot dokaj preprosto dogodivščino – temveč tam, kjer lahko gledalec začuti osebni, čustveni izziv, dogajanje pa brez razpiranja teh plasti postane pusto in dolgovezno ter brez komunikacijskega stičišča z mladimi gledalci. Med lahkotnostjo uprizoritvene dogodkovne gradnje in potencialno dramatičnostjo dekličinih izzivov zazeva nepremostljiv prepad.

Predstava V dobrih rokah tako v svoj zastavek vplete intenco opolnomočenja mladih, a jim to moč hkrati tudi odvzema. Protagonistka nastopi kot uporaben objekt v rokah ustvarjalcev, priden, dober in nezanimiv otrok, ki se ne podaja zares v samostojno (in vedno tudi malo uporniško) preizkušanje lastnih zmožnosti, preverjanje meja in pogojev realnega, saj v resnici zanjo vse pripravijo in razrešijo drugi – na ravni predstave dedek in muc, širše gledano pa njeni ustvarjalci. Učinek je ravno nasproten od namenjenega: pokroviteljski odnos do svoje protagonistke in gledalcev. Podobno kot v nenavadno naivni izpeljavi recepta za torto iz nabranih sestavin – iz nekaj gnilih jabolk, enega jajca in medu. Vse lahkotno dostopno in dosegljivo, svet, prilagojen našim zmožnostim in pogojem, z rešitvami na dlani. Mehčanje realnosti namesto realne podpore.