Gledališke stvaritve, ki v drobovje svoje vsebine, dramaturgije in vizualne estetike vključujejo delovanje algoritma, šele začenjajo prodirati v slovenski uprizoritveni prostor, medtem ko v tujini ob širšem naboru tovrstne produkcije spremljamo tudi poglobljene premisleke o ontoloških razsežnostih programsko generiranega uprizoritvenega eksperimentiranja. Med nam bližje primere algoritemskega gledališča sodi dialog dveh klepetalnih botov, ki ga je v predstavi Hello Hi there, nastali v koprodukciji s festivalom Steirischer Herbst, leta 2010 na oder postavila ameriška režiserka Annie Dorsen. Dialog med robotoma o naravi jezika in človeški ustvarjalnosti, ki se je zgledoval po znani razpravi med Michaelom Foucaultom in Noamom Chomskim (1971), je odprl vprašanja o temeljnih aksiomih gledališča. Ali lahko ob odsotnosti človeškega akterja telesno prisotnost, minljivost in jezik kot temelj subjektivnosti še vedno razumemo kot osnovne postulate gledališkega dogodka? In kako odrska realizacija algoritma, ki oži vrzel med navodilom in izvedbo (saj je algoritemski zapis istočasno uprizoritvena predloga in hkrati tudi že izvedba sama), spreminja razmerja moči in strukturo gledališke produkcije?   

Tudi Apofenija/1, ki je nastala pod okriljem platforme za sodobno raziskovalno umetnost konS, raziskuje pojav umetne inteligence na odru. Vendar bolj kot algoritemska predstava učinkuje kot primer multimedijskega gledališča, ki temelji na vključitvi predhodno posnetega zvočnega in video materiala, tega pa uporablja predvsem kot prostor reprezentacije virtualnega subjekta. Izmed vseh akustičnih, vizualnih in monoloških fragmentov, ki tvorijo njegovo abstraktno eksistenco, se kot enotna zavest najbolj oprijemljivo vzpostavlja prek narativnega korpusa, generiranega in izrečenega s prepoznavnim glasom virtualne pomočnice Siri. Upodobitev zavesti skozi jezik učinkuje kot prostor, znotraj katerega Apofenija/1 še najdosledneje ohranja stik s strukturo klasične predstave. Pa vendar konstrukt nebiološke identitete, ki samo sebe utemeljuje s premislekom o storilnostnih prednostih robota pred človekom, »saj za delovanje ne potrebuje ne kave ne čika«, ravno zaradi odsotnosti drugih nihal volje (želja ali potreb, ki tvorijo dramske utemeljitve za vstop v izrekanje) deluje kot neučinkovit element. A zdi se, da se režijski par, Nina Ramšak Marković in Varja Hrvatin, tega zaveda, saj jezikovno reprezentacijo zavesti umetne inteligence vse radikalneje ukrivlja v zvočno abstrahirano nerazločljivost. Najprej z vsebinsko nepovezanimi informacijami, ki, izvzete iz različnih kotičkov spletnih informacijskih baz, skačejo npr. med vprašanji evolucijskega izvora kokoši in priporočili restavracij, nato pa še radikalneje z dekonstrukcijo Sirinega govora na repetitivne zvočne zanke in vzorce, ki vse nazorneje razkrivajo njihovo mehaničnost, s tem pa jezik slačijo pomenskosti (oblikovalec zvoka Jure Anžiček).

Izmed vseh akustičnih, vizualnih in monoloških fragmentov, ki tvorijo njegovo abstraktno eksistenco, se kot enotna zavest najbolj oprijemljivo vzpostavlja prek narativnega korpusa, generiranega in izrečenega s prepoznavnim glasom virtualne pomočnice Siri. Upodobitev zavesti skozi jezik učinkuje kot prostor, znotraj katerega Apofenija/1 še najdosledneje ohranja stik s strukturo klasične predstave.

V nenarativno dramaturgijo, ki prek igre abstrakcij in simbolnih asociacij aktivira gledalčevo domišljijo, hkrati pa izziva njegovo nagnjenje k ustvarjanju konkretnih pomenov, se umešča tudi scenografija (Igor Vasiljev). Zgrajena je kot kocka iz razdrobljenih površin, ki se ožijo v horizont in s poglabljanjem ustvarjajo učinek globinske perspektive. Polnokrvno osmislitev pa scenografija, ki je hkrati tudi subjekt predstave, doseže s projekcijami, ki prehajajo med abstraktnimi grafičnimi podobami in posnetki prepoznavnih naravnih motivov, kot so oblaki, očesa, itd. Njihov tridimenzionalni učinek uspe ob odsotnosti igralca, ki prekinja povratno zanko, potencirati učinek absorpcije gledalca v odrsko dogajanje, podobe pa z izkrivljanjem, ponavljanjem in hitro montažo vse bolj izgubljajo funkcijo reprezentacije (oblikovalec videa Vid Merlak).

Digitalno ustvarjene permutacije teksta in vizualnih podob sicer sugerirajo dekonstrukcijo gledališkega jezika, pa vendar zaradi odprtosti s projekcijami ustvarjenega asociativnega polja Apofenija/1 pogosto učinkuje zlasti kot raznolik nabor senzoričnih učinkov, ki jim umanjka predvsem dosledna vsebinsko-idejna usmeritev. V fragment osmislitve uprizorjenega prehaja npr. ob odsotnost živega. Nadomestek človeka poleg zvočnih in vizualnih drobcev kreira s projektirano animacijo človeškega telesa, tako pa komunicira z neposredno stvarnostjo, ki z medijsko posredovanostjo in družbenimi mediji ustvarja fikcijske medprostore, kjer stik in soprisotnost zamenjajo izrisi podob na dvodimenzionalnih ekranih.

Tudi posamezni stroji, kot so mehanična roka ali 3D-tiskalnik, ki z oprijemljivo telesnostjo izstopajo iz koncepta virtualne identitete in izvajajo koreografijo premikov v skladu s svojo sprogramirano funkcijo, mesto vizualne atrakcije zapustijo predvsem ob trenutku spremljave videokolaža, ki prikazuje različne stopnje proizvodnje in pridelave. Z vizualizacijo strojnega polnjenja pločevink in drugih repetitivnih akcij proizvodnega procesa režija odpira prostor premisleka o tem, kako se v svet tehnološko napredne družbe umešča človek in kako je tudi sam pogosto razumljen zgolj kot člen v verigi predelovalne industrije in kapitalizma. Tako Apofenija/1 s tujostjo mehaničnega delovanja za trenutek osvetli nekatere vidike človečnosti, ki so zaradi bližine izginili v nevidnosti samoumevnosti. Zaradi množice drobcev potencialnih osmislitev, ki se razpršeni skrivajo med različnimi plastmi uprizoritve, ima ustvarjalna ekipa veliko možnosti, da jih v nadaljnjem raziskovanju še učinkoviteje integrira v koherentno in pomenljivo celoto.