Ana Obreza, 16. 11. 2022

Trojni odmev srhljivega krika

Iztok Jereb: LOTOSOV CVET. Radio Slovenija – program ARS, ŠKUC Gledališče, Zavod Kolaž. Prenos žive radijske uprizoritve iz Gledališča Glej 13. 10. 2022; radijska premiera studijske radijske igre 15. 11. 2022.
Foto: Claudi Sovre Mikelj
Foto: Claudi Sovre Mikelj
Foto: Claudi Sovre Mikelj
Foto: Claudi Sovre Mikelj

Hišica sredi gozda. Moški, ki gači živali, in dekle, ki se ob njem dolgočasi. Sobica v hišici sredi gozda. Moški, ki je tu doma, in dekle, ki ne more več nazaj, od koder je prišla. Vrata hišice se odprejo, vrata hišice se zaprejo. Kriki se razležejo, kriki se poležejo. Moški je doma, gači živali. Dekle ob njem molči steklenih oči.

Psihološka srhljivka Lotosov cvet mladega avtorja Iztoka Jereba je bila prvenstveno zamišljena kot odrsko delo in naknadno domišljena kot radijska igra – da deluje tako na odru kot na radijskih valovih, pa je preizkusila in dokazala postavitev režiserke Brine Rafaele Klampfer. Zgoščeno, dramsko učinkovito besedilo je bilo uprizorjeno brez dramaturških posegov, s poudarjenim psihološkim profiliranjem karakterjev (dramaturginja Vilma Štritof). Le redkokatera radijska igra dobi poleg studijskega snemanja tudi priložnost neposrednega radijskega prenosa ter možnost spremljanja tega prenosa v živo iz avditorija; posebnost dogodka v živo pa je bil tudi pogovor z avtorjem igre, režiserko ter psihiatrom in psihoterapevtom mag. Miranom Možino, ki je sledil uprizoritvi. Pričujoči zapis je tako odmev treh posamičnih doživetij (spremljanje igre v živo v Gledališču Glej, poslušanje radijskega posnetka tega enkratnega dogodka, poslušanje studijskega posnetka radijske igre), ki se spajajo v enotno sliko o delu ustvarjalne ekipe.

Živa predstavitev radijske igre je po načinu uprizarjanja spominjala na format bralne uprizoritve, hkrati pa je običajno bralko daleč presegala s svojo glasovno, glasbeno in zvočno platjo. Za doživetje sta torej bistveni dve prvini: zvočna krajina in igralska interpretacija. Zvočno podobo, polno tesnobe, srhljivosti, napetosti in nelagodja, ves čas dogajanja slika trio violončelov (avtorica glasbe Mateja Starič). Violončelo, inštrument, od katerega malone pričakujemo očarljivo toplino, je – sicer ne posebej inventivno, a povsem učinkovito – uporabljen kot ropotalo in škripalo (glasbeniki violončelisti: Klemen Hvala, Martin Sikur, Jošt Kosmač) ter v široki paleti srhljivih zvočnih impresij in s tkanjem disonanc razkriva svojo senčno plat. Bolščeče mrakobni, resnobni obraz glasbe ima še toliko odločilnejši pomen pri poslušanju radijskih izvedb, saj bistveno začrtava temačni dogajalni prostor ter vzdušje polni s slutnjami bolesti. Vsi nastopajoči so bili ob postavitvi v živo oblečeni koncertno, glasbeniki v črnem, z belimi metuljčki, Moški v črnem, Dekle pa v dolgi zlati obleki in svetlem suknjiču (kostumograf Claudi Sovré Mikelj) – pa vendar je med glasbeniki in igralcema ostajala distanca, jasna ločnica med kletko in ujetnikoma. Moškega, ujetega v lastne psihopatološkosti (Primož Vrhovec), in Dekle, ujeto pod njegov nadzor (Živa Selan), sta igralca na oktobrski predstavi oblikovala tudi z živimi obraznimi izrazi in, kljub minimalnim premikom, z izrazno telesno govorico. Obe vlogi sta izjemno dobro glasovno zasedeni, saj njuna glasova že sama na sebi niansirano razkrivata karakterja. Rahlo hripav glas Žive Selan s seboj prinaša svetle odtenke, vedrino in razigranost Dekleta, še skoraj deklice, medtem ko je glas Moškega Primoža Vrhovca meden in mesen, obenem deluje privlačno varno in nevarno avtoritativno. Odločitev za pogovorni jezik približa njuno stvarnost naši (lektorica Metka Damjan), raba mladostniškega slenga Dekleta pa tudi učinkovito priča o razporeditvi moči med protagonistoma. Režija je igralcema odmerila izčiščene premike v prostoru, ki so koncizno označevali odnos med karakterjema, k izgradnji klavstrofobično grozeče atmosfere pa sta pripomogla že sam izbrani uprizoritveni prostor ter doziranje svetlobe.

Obe vlogi sta izjemno dobro glasovno zasedeni, saj njuna glasova že sama na sebi niansirano razkrivata karakterja. Rahlo hripav glas Žive Selan s seboj prinaša svetle odtenke, vedrino in razigranost Dekleta, še skoraj deklice, medtem ko je glas Moškega Primoža Vrhovca meden in mesen, obenem deluje privlačno varno in nevarno avtoritativno.

Poslušanje prenosa iste radijske uprizoritve poslušalcu omogoči zaznavanje drugačnih poudarkov. Na široko se razpre možnost, da si vsak poslušalec po svoje predstavlja pojavi karakterjev in ugleda prostor ter dogajanje v njem. Podoba govorečih se osredinja v njunih glasovih, kamor se zliva skoncentrirana moč igralskih interpretacij. Kot pri uprizoritvi v živo so tudi v radijskem prenosu kriki Žive Selan presunljivo strašljivi, gosti in votli obenem, srhljivo je njeno hlastanje za glasom, piskanje in prasketanje ulovljenih vršičkov obupanega glasu. Pri zgolj poslušanju postanejo vsakršne pavze, premolki in tišine še učinkovitejši, očitnejša pa postane tudi zvočna ilustracija. Pri spremljanju v živo je bila glasba manj v ospredju gledalčeve pozornosti, medtem ko se njena vloga znatno poveča pri poslušanju radijskega prenosa: poslušalec lahko brez težav izlušči pomen posameznega zvoka, kadar gre za ilustriranje (škripajoča vrata, zabijanje desk na okno ipd.), poseben pomen pa ima tudi za prehajanja iz prizora v prizor. V odsotnosti vizualnega, četudi še tako minimalnega premika je glasbeni/zvočni most tisti, ki hkrati precizno ločuje in spretno povezuje sosledje prizorov.

Še jasneje in dosledneje kot pri posnetku prenosa oktobrskega dogodka je to pri dobro uravnoteženem studijskem posnetku (tonski mojster Matjaž Miklič), premieri katerega smo bili priča te dni. Zvočna partitura je natančno dozirana, široka paleta zgolj iz violončelov izvabljenih zvokov pa spodbuja poslušalca, da si jih intuitivno interpretira (dihanje, vzdihovanje, kapljanje, tek časa, piš vetra …) Odsotnost zvočne podloge se izkaže za čistino, iz katere hušknejo še bolj preteče (tudi zvočne) sence – to je še posebej očitno pri pripovedi Moškega o njegovi umorjeni ženi, ko se v tišino odtiskuje njegovo čustveno podoživljanje travmatične izkušnje (najsibo resnična ali izmišljena za priliko zastraševanja Dekleta) s stopnjevanim oteženim dihanjem in požiranjem sline. Radijska igra učinkovito izrablja prvine znanega zvočnega okolja srhljivk, grozljivk, trilerjev, ki s tišino na pravih mestih pripomore k naraščanju napetosti, pričakovanju izpolnitve strašljivih slutenj in stopnjevanim grožnjam. Studijski posnetek krikov Dekleta je drugačen od tistega v živo, pri njem se krik ne more izviti iz telesa in kot da odmeva zgolj v njeni notranjosti …

Animaličnost in bestialnost v človeku, ki Moškega potisneta v zločin nad Dekletom, sta se pri uprizoritvi v živo simbolno manifestirali skozi predimenzionirane naglavne živalske maske (oblikovalec mask Silvan Omerzu). Te so si nadeli tako glasbeniki kot Dekle, in čeprav so učinkovale, so tudi nekoliko preveč odvrnile pozornost od dejanskega dogodka, umora Dekleta. Pri spremljanju obeh zvočnih posnetkov pa je njen nenadni – in dokončni – molk vpijoče dejstvo, da je tudi ona postala ena izmed nagačenih živali v temačnem gozdnem prebivališču odmaknjenega Moškega.

Samogovor Moškega. Ponovno, kot v prvem prizoru, se odpravlja v mesto. Dekle molči, nepremična, otrdela, onemela, mrtva. Še eno v vrsti sloves. Droben poljubček. Pečat srha.

 

Radijska igra Lotosov cvet je bila v živo predstavljena v Gledališču Glej 13. 10. 2022 in premierno predvajana na Prvem programu Radia Slovenija 15. 11. 2022, posnetek je mogoče poslušati na https://prvi.rtvslo.si/podkast/radijska-igra/95629624/174905885.

Metka Damjan, Primož Vrhovec, Claudi Sovré Mikelj, Jošt Kosmač, Mateja Starič, Matjaž Miklič, Vilma Štritof, Živa Selan, Martin Sikur, Brina Rafaela Klampfer, Klemen Hvala, Silvan Omerzu

Povezani dogodki

Ana Obreza, 7. 11. 2022
Sumljiva izpraznjenost kurčevine
Ana Obreza, 30. 9. 2022
Bistvo je očem nevidno