Petintridesetminutna monopredstava Barbare Novakovič onkraj političnega trenda na eksperimentalni gledališki sceni stopi v estetsko opazovanje pojava sanj. To stori z minimalistično scenografijo in umirjeno koreografijo – ter z obilico citatnega besedila, ki se spušča v globoko tradicijo razumevanja sanj, ki sega vse od Biblije do sodobnosti. Sanje se izkažejo za nekakšno senčno plat zgodovine, ki se dogaja le v budnosti. Nočna plat človeškega življenja pa je zaznamovana z arhaičnostjo, univerzalnostjo in nerešeno skrivnostjo.

Predstava veliko doseže z uporabo luči. Oder, oblečen v belo, na njem sta zgolj stol in vreča, predstavlja nekakšno prečiščeno podlago, platno, na katerem se odvija igra teme in svetlobe v širokem spektru, s številnimi niansami. To medigro dopolnjuje gibanje igralke Barbare Ribnikar, ki v svojem točkovnem premikanju dosega nekakšno cvetenje odra, bogatenje možnih položajev na enostavni podlagi. Na vizualni ravni smo priče mešanici spremembe in ostajanja, ki ustreza bogastvu sanjskega sveta, vseeno pa nedoumljivosti njegovega prostora, ki smo mu odtujeni – vsaj, če v razumevanje sanj nismo posvečeni – in zato lahko prinaša tudi ujetost. Sorodno dvoumnost najdemo tudi v koreografiji, ki se giblje med gracioznostjo in krhkostjo ter zakrčenostjo in trzanjem. V nekaterih trenutkih odlično sodelujeta igralkin ekspresivni obraz ter igra luči. Denimo v trenutku, ko se anonimna, lahko bi rekli splošno človeška protagonistka nenadoma prebudi in zastrmi v občinstvo ter ga s svojimi široko odprtimi očmi globoko prebode. Kot bi se razdalja med odrom in občinstvom nenadoma skrivnostno in za hip izničila.

Vse to preči neumorno izrekanje besedila, v katerem se citatno prepletajo filozofske izpeljave, špekulacije, sanjski motivi in podobe. Kot bi pri vseh različnih avtorjih šlo za neprekinjen človeški napor razumeti sanje, se znajti v njihovem svetu, mapirati mračni teritorij (mračni ne v smislu slabega občutja, temveč vabeče nedostopnosti). Če tekst razumemo kot nekaj, čemur je treba slediti, potem ga je najbrž preveč – s tega vidika bi se zdelo ustrezneje besedila oklestiti, morda na poetične odkruške, ki bi se lažje stapljali s poetiko gibanja. Vendar je morda na zadevo mogoče gledati tudi kot na nekakšno dromljanje, neuspešen poskus diskurza, da bi razumel jezik, prvenstveno zgrajen na podobah, utemeljen na drugačnem visceralnem doživljanju. V tem primeru, ko opustimo poskus, da bi besedilu natanko sledili, se filter ustvarja sam po sebi in kot skozi meglo do nas dostopajo posamezni motivi, nedokončane povedi, nezaključene misli. Gre za dve radikalno različni gledanji, ki lahko bistveno vplivata na razumevanje predstave. Namesto odločitve za eno od njiju se tukaj odločamo za dvoumnost in interpretativno odprtost.

Ob kontinuiteti besedila se zgodijo mali, šibki dogodki: preoblačenje, menjavanje položajev, značaj plesa. Ravno v teh premenah dobimo vtis, da telo in noč živita življenje, ločeno od diskurza, ki je nekaj zunanjega temu, kar vidimo, nekaj zunanjega tudi izrekovalki. Vsi napori človeškega uma se kažejo kot dolgo blodenje, življenje v stanju, ko nas nosi luna. To govori v prid gledanju, ki je osredotočeno na razkol med razumevanjem, razumom in diskurzom ter neustavljivim tokom nočnega življenja.

Pozdraviti gre izbiro teme. Zdi se, da današnja politizacija sveta vedno bolj gradi simbolni zapor, v katerega se z udeleževanjem v praznih kulturnih vojnah zapiramo sami – pri tem pa ostajajo zaprti številni vidiki resničnosti in nedotaknjeni fenomeni, ki so ljudi vznemirjali skozi stoletja. V času, ko se zdi, da besede izgubljajo pomen, je morda veliko bolj pomenonosen jezik giba, obraza, luči. Tudi v tem pogledu lahko nasprotje med bolečo prisotnostjo besedila – ki je bolj sublimno od večine današnjih teoretskih izvajanj, a se utaplja v mogočnosti sanj in gibanja – ter vizualnim in telesnim jezikom predstave odpira vpogled v neko temeljno nevrotičnost človeštva, ki s pomočjo starih in novih medijev dobiva zlovešče nadihe.

Dilemo morda še poglablja dolžina. Petintrideset minut se v primeru osredotočenosti na izrekanje lahko zdi več kot dovolj – če verbalnost razumemo kot simptomatični privesek, pa si morda želimo, da bi se nedramatična drama sanj nadaljevala. Tako Sanje morda odpirajo več vprašanj, kot dajejo odgovorov, in pustiti vprašanja neodgovorjena se vedno bolj zdi privilegij.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.