Danes ni mogoče kritizirati prevlade avtoritarnih politik in kratenja demokratičnih svoboščin z namenom krepitve trga, ne da bi ob tem upoštevali povezavo med večjo pojavnost virusov, tudi covid-19, in globalnim kapitalističnim industrijskim agroživilskim sistemom. V času pandemije pa so se razkrile še druge pomanjkljivosti kapitalističnega ustroja, ki temelji na gospodarski rasti, predvsem prepad med javnim in zasebnim interesom, Slednji je desetletja vztrajal pri uničevalnih varčevalnih ukrepih javnega sektorja, storitev ter zaničevanju najpomembnejših poklicev in skrbstvenega dela. Izkazalo se je, da je "normalnost" problem, ker ravno ta povzroča krize vseh vrst, sistem "normalnosti", temelječ na rasti, pa krizo vseh kriz.

Transformativne politike zahtevajo posebne oblike repolitizacije, ki so v skladu s trenutnim stanjem sveta. V literaturi o odrasti ni soglasja o politiki in političnih strategijah, s katerimi bi alternativne institucije in družbene skupine, prežete s praksami, načeli in vrednotami odrasti, lahko nadomestile sedanje institucije kapitalizma. Edini konsenz, če ta obstaja, znotraj mednarodne skupnosti odrasti je, da je prehod lahko le posledica številnih strategij in bojev; gibanje gibanj, ki lahko spreminja tako vsakdanje prakse kot državne institucije (Demaria et al. 2013). Politično vprašanje se tako nanaša na družbeno dinamiko, akterje, zavezništva in procese, ki bodo ustvarili prehod v družbo odrasti. Družbena sprememba je proces (so)ustvarjanja, ki pa ga je nemogoče predvideti, in pot samoiznajdbe je zdaj odprta. In tu igrata kultura in gledališče ključno vlogo. Gledališče kot sredstvo tranzicije in predvsem kot način sporočanja, kako si lahko lažje predstavljamo drugačen, boljši svet.

Kot pojasnjuje filozofinja Marie-Jose Mondzain, braniti kulturo ne pomeni braniti kulturno politiko, ampak bojevati se proti propadu politike. Kultura kot pogoj za besedo postavlja osnovni pogoj za vsako politično misel, tega, kar povzroča spremembe, kar odpira pot ustvarjalnosti in domišljiji. (Liegey 2015) Tako je umetnost nepogrešljiva pri dekolonizaciji našega imaginarija, ki nas lahko vodi stran od idioma ekonomizma in ekonomske rasti kot edinega družbenega cilja, lahko prispeva k prehodu na zmanjšanje proizvodnje in potrošnje, ki pa povečuje blaginjo ljudi in krepi ekološke pogoje ter pravičnost. Triptih izpostavlja ravno te tri delčke sestavljanke – družbo, naravo in kulturo kot repolitizacijo; prek dveh predstav smo soočeni z nujnimi družbenimi spremembami, nepogrešljivo ekološko dimenzijo in političnim nabojem kulture, interaktivna razstava kot tretji del pa ponudi konkretni prostor že obstoječih alternativnih praks soočenja s podnebno krizo. Spodbudno je, da Triptih ne gradi na spremembi posameznikovega življenja, ne gradi na individuumu kot nosilcu spremembe, razume, da ni dovolj, da spremenimo zgolj svoj način življenja, medtem ko svet okoli nas propada, saj profitne naravnanosti in produktivizma ne bomo premagali zgolj s svojim osebnim zgledom, kot so to mislili »utopični socialisti« devetnajstega stoletja ali hipiji v 70. letih. (Renou 2019)

Trenutni neoliberalni svet se artikulira okoli nujnosti ekonomske rasti in kapitalizma kot edine možne oblike organizacije družbeno-naravnega metabolizma. A v času, ko politični prostor kolonizirajo politične stranke, ki spodbujajo vzdušje depolitizacije, se danes repolitizacija (politično) neizogibno vrača kot praksa, kot pojav, prek postopkov pretrganja s stanjem stvari, prek manifestacije radikalnega nezadovoljstva, lahko tudi prek uporov, prisvajanja prostorov in ustvarjanja novih družbenoekoloških razmerij, novih zavezništev. Odločitev o tem, kako bi in bomo živeli, ne moremo več prepustiti naslednjim generacijam, do spremembe strateškega razmišljanja o razvoju, o naši skupni prihodnosti, moramo razmišljati že zdaj. Graditi moramo svet, v katerem je gospodarska rast nepotrebna, to je svet lastne zadostnosti in javnega razkošja.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.