Vesela, srečna, povezana družina brez skrbi in problemov. Tak vtis dobimo na začetku predstave, ko na odru vidimo mamo objemati otroke, ki so s partnerji prišli na obisk. Ko pa se zavesa dvigne, dobimo vpogled v njihovo življenje, ki je daleč od začetnih pričakovanj. Prikaže se nam dnevna soba z jedilnico, kjer mama Katarina in najmlajša hči pakirata kovček.
Spoznamo družino, ki jo zaznamuje izguba očeta. Opisujejo ga kot mogočen javor, ki je rasel v hiši in jo podpiral. Zdaj so primorani živeti brez njega. To najbolj prizadene mamo Katarino, ki jo zelo prepričljivo upodobi Mirjam Korbar. Primorana je skrbeti za hčer, ki odhaja v Ljubljano, in za sina Marjana, ki je brezposeln in nič več poln življenja kot včasih. Mama se težko sooča z izgubo moža. Vidimo lahko, kako se s pokojnim pogovarja. Spoznamo tudi hčer Petro, ki po dolgem času pride na obisk s partnerjem Janezom (Matej Puc). Ta skozi dialog in mimiko poskrbi za humorne vložke.
Postopoma spoznamo, da vsak skriva neko žalostno in resno zgodbo, s katero se mora vsakodnevno spopadati. Petra, ki jo igra Ajda Smrekar, je pisateljica, ki za majhno plačo dela v knjigarni, ker druge možnosti nima. Napisala je knjigo z naslovom Tih vdih, v kateri je opisala svojo družino. Njen partner Janez je novinar, ki je bil zaradi osebnih nazorov odpuščen, zdaj pa je primoran pisati horoskope. S humorjem zakriva svojo žalost in nesamozavest. Dobro se razume s Petrinim bratom Marjanom (v odlični izvedbi Jureta Henigmana), ki je brezposeln in brez večjega veselja do življenja, saj ima sina, ki ga nikoli ne vidi, zaradi bolečin v hrbtu pa ne more početi ničesar, kar bi ga veselilo. Mati njegovega otroka je Maja v izvrstni interpretaciji Tjaše Železnik, ki je take nismo vajeni in res prikaže svoj igralski talent. Maja je fina, navajena bogatega življenja. Čisto drugačna, kot jo prikažejo na samem začetku predstave. S svojim načinom govorjenja in neinteligentnostjo pri gledalcih vzbuja salve smeha, tudi ko se pogovarjajo o resnih temah. Glavna pripovedovalka zgodbe je najmlajša hči, »Tamala«, ki jo prepričljivo odigra Lara Wolf. Skozi igro spoznamo, da zgodbo pripoveduje že odrasla štiridesetletna Tamala, ki se spominja svoje družine, pove pa tudi, kako jih je upodobila na slikah. Velik pomen v zgodbi ima mama, ki je želela imeti srečno, povezano družino. Vedno je želela narediti album, s čimer se ji Tamala na koncu tudi pokloni.
Scenografija je bila preprosta in se v toku predstave ni spreminjala. Gledalci smo lahko videli dnevno sobo z jedilnico, kar je zelo dobro, saj se največ družinskih dialogov dogaja ravno v teh dveh prostorih. Igralci so bili sodobno oblečeni in minimalno naličeni, kar je pripomoglo k večji naravnosti in prepričljivosti likov.
Drama mi je bila zelo všeč, saj je imela tematiko, ki je za današnji čas zelo aktualna. Vsak človek ima za veselo in zadovoljno fasado svoje probleme in skrbi, ki jih noče povedati drugim oziroma s tem noče obremenjevati svoje družine in prijateljev. Liki so svojo stisko, negotovost in žalost zakrili s humorjem, ironijo in sarkazmom. Na koncu se je vsak zlomil in povedal, kaj ga teži. To tudi kaže na to, da ljudje ne moremo v sebi dolgo zadrževati teh negativnih čustev in se slej ko prej zlomimo. Poudarjena je minljivost človeka in to, da se nihče ne bo izognil smrti, kar da gledalcu misliti. Izstopa prizor, ko Tamala stopi v ospredje, pokaže slike svoje družine in pove, da je to mamin album. Mislim, da ob tem nihče v dvorani ni ostal ravnodušen.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.