Tajda Lipicer, 23. 6. 2022

Težina neba in lahkota visenja

Natalia Sultanov, Ravil Sultanov, Danijela Zajc, Branko Potočan: POSKUS SOBE. Društvo Matafir in Klovnbuf festival. 20. 6. 2022

Foto: Katarina Zalar

Povezovanje dramske in cirkuške umetnosti, srečanje s tokovi novega cirkusa po Evropi, odkrivanje novih kreativnih pristopov, izobraževalne delavnice za ustvarjalce — vse to je Klovnbuf, festival sodobne klovnade in novega cirkusa, ki se je z letošnjo krovno tematiko Težine neba” odvijal v Ljubljani med 7. in 20. junijem.

Gre za festival, ki na področju slovenskega gledališča in scenskih umetnosti zaseda posebno mesto, saj kot eden redkih ponuja prostor za predstavitev in razvoj sodobnih cirkuških praks, ki redefinirajo estetiko spektakularnih atrakcij v vsebine, ki niso samozadostne, temveč se interdisciplinarno dopolnjujejo z različnimi žanri, izrazi, poetikami in stili od performansa do dramskega gledališča. Organizatorji festivala kot njegovo osnovno vodilo označujejo iskanje fluidnih uprizoritvenih formatov”, ki v jubilejni, 15. ediciji festivala v njegovo ospredje postavlja ženske ustvarjalke. 

Med njimi je performerka in pedagoginja Danijela Zajc, ki je v koprodukciji z Klovnbufom in Društvom Matafir koreografirala in izvedla sodobno cirkuško predstavo z delovnim naslovom Poskus sobe. Pri tem je sodelovala s koreografom in plesalcem Brankom Potočanom, ki v svojem ustvarjanju prepleta elemente sodobnih cirkuških tehnik s plesom in fizičnim gledališčem. Predstavo sta režirala in soustvarjala Nataša Sultanova ter Ravil Sultanov, ustanovitelja zavoda Bufeto in ena od osrednjih ustvarjalcev ter raziskovalcev klovnovsko-cirkuškega gledališča v Sloveniji.  

Sodobnocirkuška predstava Poskus sobe si za svoje idejno in vsebinsko izhodišče jemlje življenje (predvsem pa smrti) ruske pesnice in pisateljice Marine Cvetajeve (1892 - 1941), katere življenje je bilo polno tragičnih dogodkov, prisilnih ali nujnih migracij, vojnega časa, pomanjkanja in nesrečnih ljubezenskih zgodb.

Ustvarjalci poezijo Cvetajeve pretvarjajo v vizualno govorico, pri čemer kot glavna metafora njene smrti in najpogosteje ponavljajoč motiv služi podoba visenja na glavo. Cvetajeva si je namreč po številnih smrtih svojih bližnjih, boju z depresijo ter zaradi vse slabših socialnih in življenjskih razmer v času začetka druge svetovne vojne leta 1941 s staro vrvjo vzela življenje. 

Prav tehnika gibanja na zračni vrvi s prepletom vertikalnega plesa postaneta osnovni disciplini, zračna koreografija pa obenem služi kot metafora za občutja želje po svobodi, begu, pomanjkanje stabilnosti, trdnosti ter gibanja po robu meje (ne)varnosti in (ne)gotovosti. Uporabljene tehnike ustvarjalci inovativno uporabijo za vnovično in raznoliko naslavljanje tragičnega trenutka, ki ga Zajc z izjemno spretnim obvladovanjem zahtevnih gibov uspe prikazati obenem na poetično-melanhoničen, ganljiv način, spet drugič pa na način zgoščene telesne in psihične napetosti. 

Tako predstava, kljub temu da gre za sodobno cirkuško stvaritev, na nek način ohranja, oziroma zagotavlja najpogostejši učinek cirkuških atrakcij na gledalca: navdušenje, očaranje, osuplost — predvsem ob zavedanju možnosti zdrsa, padca, neuspeha.

Dramaturgija predstave (dramaturginje Andreje Kopač) sledi epski naraciji, pri čemer posamezne slike oziroma etide delujejo zaključeno in samozadostno, obenem pa se vpisujejo v strukturo celote na način postopnega izvedbenega stopnjevanja ter poglabljanja emotivnih stanj. 

Ob začetku dogodka je stanje sobe stabilno: na tleh so postavljeni miza s šopkom rdečih vrtnic, stol, obešalnik z belo obleko. Razstavljene predmete, ki služijo kot nekakšne iluzorične točke, preko katerih se bo pretakala vsebina esketrnaliziranih in performiranih občutij iz življenja Cvetajeve, Potočan priveže na vrvi ter jih s pomočjo vzvoda, pritrjenega na strop dvigne v zrak. Predmeti-postaje nato naseli Zajc, ki vsakič znova na drugačen način vizualizira poezijo. Čeprav se Poskus sobe odvija na presečišču različnih poetik, je osnovni smoter njene izvedbe izurjeno obvladanje zahtevnih telesnih akcij. Tako predstava, kljub temu da gre za sodobno cirkuško stvaritev, na nek način ohranja, oziroma zagotavlja najpogostejši učinek cirkuških atrakcij na gledalca: navdušenje, očaranje, osuplost — predvsem ob zavedanju možnosti zdrsa, padca, neuspeha. 

Telesni in gibalni vizualizaciji poezije pa se pridruži še podajanje poezije Cvetajeve, ki se pojavi ob koncu ali ponekod tekom trajanja same etide in je podana na distanciran način, kar deluje umestno, saj se s tem ustvarjalci izognejo nepotrebni patetiki. A razmerje med besedo in gibom ni vedno povsem posrečeno. Ustvarjalci si za vsebino etid jemljejo biografske podatke iz življenja Cvetajeve, ki so ponekod tudi zelo detajlni — imenovanje kraja smrti, zvok klavirja, ki ga je mati Cvetajevi želela vsiliti kot karierno pot, a je Cvetajeva raje izbrala literaturo, bela srajca kot metafora pridružitve moža Cvetajeve k Beli gardi, kar med njima rodi konflikt … Šele podana poezija videno kontekstualizira in vsaj tematsko konkretizira. A preden je beseda podana, vizualno zaradi pomanjkanja konteksta zapade v znakovno arbitrarnost, pomenov bi lahko bilo na desetine, etide pa zato pogosto delujejo vsebinsko nedoločene in nejasne, sploh ob pogojnem nepoznavanju specifičnih dogodkov in podatkov iz življenja Cvetajeve.  

Čeprav je predstava Poskus sobe v svoji velikopoteznosti zajemanja kopice pomenov in občutij morda razsrediščena, gre za kompleksno, natančno in emotivno večplastno predstavo, ki onkraj življenja Cvetajeve z metaforizacijo skozi prakse novega cirkusa naslavlja tudi univerzalna, vsakdanja občutja ter se s temaktivno vpisuje v kontekst letošnje festivalske tematike Težina neba”.

Branko Potočan, Andreja Kopač, Ravil Sultanov, Nataša Sultanov, Danijela Zajc

Povezani dogodki

Tajda Lipicer, 25. 4. 2022
Intelekt v distopiji antiintelektualizma
Tajda Lipicer, 30. 3. 2022
Karavana zgodb